Že v sredini 80. let prejšnjega stoletja je nemalo Slovencem v Avstraliji postalo jasno, da bo Slovenija postala samostojna suverena država - prej ali slej. Če ne že politična odločitev, bo na to vplivala (v nemajhni meri) odločitev gospodarske narave. To mišljenje se je še okrepilo s prihodom (takrat jugoslovanskega) ambasadorja prof. dr. Borisa Cizlja leta 1987. Dr. Cizelj je bil gonilna sila, ki je skupaj s še nekaterimi znanimi Slovenci v Avstraliji (Bert Pribac, Lojze Košorok, Dušan Lajovic, Alfred Brežnik, Pavle in Peter Česnik...) in predstavniki slovenskega gospodarstva v Avstraliji (Viktor Baraga, Pavle Šavle...) delal v smeri samostojne Slovenije.Upanja so bila velika... Danes, ko nas od teh razburljivih dogodkov loči že 20 let, pa se sprašujem (in tudi mnogo drugih Slovencev doma in po svetu), kam so šle vse te sanje o enotnosti in blaginji, ki naj bi jih bila deležna ta zelena oaza na sončni strani Alp. Na misel mi pridejo besede Milana Kučana, tiste znane besede: "Danes so sanje dovoljene, jutri je nov dan..." Nemalo Slovencev še vedno sanja, nekateri tajkunsko usmerjeni posamezniki (ali skupine posameznikov) pa so si te sanje res uredili v majhen raj na tem malem delu Evrope. Socializem je mentalni proces, ki se je v Sloveniji obdržal kar 46 let. Moje opazovanje danes je pač takšno, da vidim politični sistem, ki je do skrajnosti obseden z nabiranjem političnih točk, ki je voden s strani mlajših agresivnih političnih svetovalcev in ki se danes končuje kar farsično. Mislim, da smo prebivalci RS prišli do zaključka - in seveda tudi večji del politike same - da se je politični, demokratični in transparentni (če je to sploh mogoče v politiki) sistem popolnoma sesul. Smo v stanju, v katerem se zdi, da je bolj pomembno biti v političnosti, zabavi in osebnosti politikanstva in nemajhni meri tudi vedno bolj razvijajočem se kultu osebnosti (v neki meri je to negativna amerikanizacija slovenske politike) kot pa soglasno in učinkovito delati v izredno resnih težavah RS. V težavah, ki bodo, če ne bodo naslovljene in rešene, imele na državljane RS dolgoročno turoben in negativen vpliv ter seveda temu primerne ekonomske posledice, ki pa za seboj potegnejo včasih tudi nepredvidljive socialne posledice.Otročjost političnih nasprotnikov (tu odmislim Zares, SNS, ker so se dejansko pokazale na volitvah kot neučinkovite in jih volilci kot takšnih niso podprli) se izraža predvsem v tem, da ena stran politike s svojimi nasprotovanji (in v akutnem pomanjkanju alternativnih, dokumentiranih rešitev) ogroža in s tem, če ne že namensko, uničuje gospodarstvo RS, in obrnjeno - to je otročarija, podobna otroškemu vrtcu, ko smo se kot otroci igrali igro zemljo krast. Mislim, da bi lahko ekonomsko ali pa vsaj razumno izobraženi ljudje naredili boljše in več za dobro vseh skupaj. Tudi del slovenske cerkve (primer je mariborska škofija) ni izvzet iz tega. Dejansko se uspešnih podjetij ne vodi na tak način, to vemo, in kar nekaj je uspešnih podjetij v RS, in to ne majhnih. Pred letom 1991 so bila ta podjetja (Krka itd.) v lasti države. Vodena so bila dobro in so nekatera še danes vodena dobro. Zakaj potem nekatera podjetja, ko so privatizirana, izredno hitro zabredejo v finančne tegobe (Farma Ihan, Iskra itd.)? In spet, dejansko ne vodimo različnih društev, prostovoljskih in dobrodelnih organizacij na tak razdirajoč način (razen nekaterih izjem - Rdeči križ Slovenije), zakaj lahko potem uničujemo skupno sodelovanje v DZ? Različni strankarski aparatčiki se filtrirajo skozi partijska sita, potem ko so obdelali kvazipolitično znanost na "popendekel" fakulteti, in zavzemajo sekretarska mesta v državni upravi brez odgovornosti za svoja dejanja, ne ena ne druga stran se nočeta umakniti niti za milimeter, podobno kot je bilo v prvi svetovni vojni na zahodni ali soški fronti. Žrtve so ljudje.Moj poudarek je na tem, da to ni več igra. Naj poudarim mentaliteto "šlikšlak": dobra ideja z ene strani je kategorično zavrnjena in posledično nepodprta prav zaradi dejstva, da prihaja z nasprotne strani. Nihče me ne more prepričati, da je bilo tratenje časa za različna razmišljanja in analize - in s tem tratenje davkoplačevalskega denarja - 20 let konstruktivno in da je to pametno za RS in njeno prebivalstvo. Dejansko zadnjih 20 let grabeža za večino prebivalstva, tako urbanega kot kmečkega, ni naredilo veliko. Strateško načrtovanje razvoja in izhoda iz trenutne svetovne gospodarske krize pomeni, da to načrtovanje ne bo predmet političnih mahinacij, tudi sindikalnih ne. Trenutno pa je strategija za prihodnost žrtvovana v imenu politične učinkovitosti posameznika. To je po mojem mnenju ena kardinalnih napak Pahorjeve vlade in tudi vodstva drugih koalicijskih strank (predvsem Zares).Če se obrnemo na eno ali drugo stran političnega zvona in rečemo: gre za Slovenijo, tu je pet- ali desetletni načrt, ki bo uspešno jamčil, da življenjski standard ne bo padal in da smo pripravljeni prekoračiti ta Rubikon, ko se bo kolo spet obrnilo navzgor, in za ta trenutek moramo imeti vse urejeno in pripravljeno, je standardni odgovor: delajmo tako, da bomo lahko dobili naslednje volitve.Ljudje za scenami v političnih strankah (pa tudi odprto v DZ - Rupar, Grims, Pukšič, Černač, Gorenak) vztrajajo, češ, Pahor je tak in tak... Drug drugega sovražimo do te mere, da nikoli ne bomo pripravljeni sodelovati, za nobeno ceno. Vitriol, ki ga tovrstni govorci dobesedno zlivajo kot gnojnico po njivi DZ, bi v civilnem govoru na cesti že skoraj mejil na na sovražni govor. Osebno mislim, da je to popolnoma zgrešen pristop. Če se zakonca spreta, je nemalokrat odprt, umirjen in civiliziran pogovor tisti, ki lahko vodi do uspešnega nadaljevanja zakona.Prepričan sem, da vsaj 80 do 85 odstotkov volilcev (ljudi) ni zadovoljnih z izidi slovenskih političnih aktivnosti in procesov. Vsi godrnjamo o vsem, sem pa prepričan, da prepuščene same sebi politične stranke ne bodo naredile ničesar, kar ni v interesu njih samih - tudi če propadejo.Državni svet naj postane zgornji dom, kot je običajno v nekaterih drugih demokracijah. Le tako lahko volilci dobimo neko protiutež (včasih dokaj neodgovornim dejanjem nekaterih ministrov in vprašljive zakonodaje), ki bi delovala konstruktivno. In spet uspešne vlade poslušajo ljudi in sledijo poročilom objektivnih, nepristranskih in svobodnih medijev. Zasebna iniciativa (torej ljudje - volilci) mora izvajati več pritiska na stranke in njihove poslance, na politično kadrovane in strankarsko opredeljene državne uslužbence. To pa pomeni že mini revolucijo v slovenskem političnem prostoru, kjer naj bi se stvari predlagale in sprejemale v DZ v interesu RS. Število zakonov in odredb, ki jih 90 poslancev sprejme na leto, je preveliko in posledično je ta zakonodaja neučinkovita. Dobro premišljena zakonodaja ne potrebuje aneksov. Zakonodaja mora, tako kot člani DZ in DS, delati v dobro RS in njenega življa. In na koncu še nekaj o slovenskih sindikatih: nedolgo tega je vodja sindikatov Dušan Semolič javno poudarjal zavezanost za delavce in strokovnost sindikatov na splošno v boju za pravice delavcev. Kje so bili sindikati in njihova strokovnost, lojalnost in skrb za delavca zadnjih 20 let? Tajkunizacija slovenskega gospodarstva brez meja je bila v širokem razmahu. Certifikati so se kupovali z bančnimi posojili, podjetja so se izčrpavala. V nekaterih primerih podjetje (kapital) ni plačevalo pokojninskih prispevkov po več let... Primerov ni treba navajati. Že to, da delavec ni dobil ene same plače ali pa da je izplačilo zasluženega zneska v dvomu, da zamuja ali ga sploh ni, bi moralo takoj spodbuditi sindikate k strokovnemu ukrepanju. Ne vidim, da bi sindikati zahtevali spremembo tajkunske zakonodaje kjer koli v zadnjih 20 letih. Transparentnost slovenske politike (tudi sindikalne) je skrajno dvomljiva... Delavec (in tudi drugi opazovalci naše slovenske sindikalne scene) dobi občutek, da kapital in sindikati delajo z roko v roki. Sindikati so potrebni, vendar so sindikati skupni zastopnik delavca, tako kot imajo delodajalci svoj "sindikat". Skoraj 33 let sem vodil in zastopal delavce v organizaciji, v kateri sem bi zaposlen. Vodstvo podjetja (torej kapital) me je redno obveščalo o finančnem stanju podjetja in načrtih za prihodnost. In delali smo z roko v roki. Kar je dobro za kapital, je lahko dobro tudi za delavca, in obrnjeno. S tem pa je kapital dobil lojalnega, produktivnega delavca in delavec je imel neko osebno zadovoljstvo pozitivne udeležbe v organizaciji.Quo vadis Slovenija? Hitrih, magičnih rešitev ni - samo varčevanje ne bo rešilo dneva. Potrebne so sindikalne reforme - sindikati železničarjev (je kar nekaj sindikatov v tej gospodarski panogi) redno zahteva višanje osebnih dohodkov. Železnice in ustvarjene izgube te organizacije se pokrivajo iz proračunskih sredstev (torej davkoplačevalcev). Ali bosta minister za gospodarstvo in premier to dejansko naslovila? Delovna sila v letalskem prevozniku Adria Airways si je nemalokrat v zadnjih nekaj letih zniževala osebne dohodke. Torej tudi oni (z dobrih 10 ali več odstotkov znižanimi plačami) neposredno prek svojih davkov podpirajo železničarske delavce. In to ni izoliran primer. Viator&Vektor (transportni velikan) je v razsulu. Anomalija je, da vodja te organizacije zdaj zahteva 3,8 milijona evrov, ki naj bi mu jih podjetje dolgovalo. V skoraj šestih letih (če je medijskim podrobnostim zaupati) je ta isti vodja odobril (z blagoslovom slabe zakonodaje) neplačevanje prispevkov v pokojninski sklad za svoje delavce. Zakaj SCT Austria še vedno gradi v RS, medtem ko je SCT Slovenija bil oskubljen do skrajnosti s strani enega ali dveh tajkunov? Neplačilna disciplina, davčna reforma - zakaj obdavčevati na izdane fakture namesto na dejansko realizirane? Gospodarstvo po svetu v nemajhni meri sloni na malem gospodarstvu, malih, nemalokrat družinskih podjetjih. Spodbujanje in vzdrževanje malega gospodarstva s strani ustrezne in proaktivne zakonodaje je odgovor. V prejšnjem sistemu je direktor, ki je podjetje pripeljal do propada, dobil od partije novo podjetje. Danes zaradi političnega kadrovanja ni veliko drugače. Če že ne dobi drugega podjetja, je ustanovljena agencija ali pa direktorat, kjer se ta oseba zaposli. Lahko pa se jo tudi namesti kot stečajnega upravitelja (novovrstno kadrovanje?).Računsko sodišče ugotavlja fiskalne nepravilnosti in slabe razvade posameznih občin. Konsolidacija 210 občin v večje občine je nujnost. Za grobo primerjavo naj navedem mesto Melbourne. Na 88.060 kvadratnih kilometrih živi 4,077.000 ljudi v 26 občinah. RS šteje 2,1 milijona ljudi, ki so na 20.273 kvadratnih kilometrih razcepljeni v 210 občinah. Slovenska politika mora dokazati svojo lastno integriteto in nemalo poslancev mora znova prepričati volilce o svoji osebni strumnosti in poštenosti, preden bo ta (že dokaj izpraznjen) tovornjak drvel po klancu navzdol brez voznika in brez zavor. Dokler te in podobne anomalije ne bodo urejene, ne bo napredka, kaj šele rešitve iz te krize. In za konec še zadnja misel o spremembi ustave. Čeprav bo zdaj v ustavi zapisana najvišja meja zadolževanja RS, če se bo sedanja praksa neupoštevanja zakonodaje tako dobro vzdrževala, kot se je zadnjih 20 let, potem bodo to samo črke na papirju. Ustava mora biti kratka, jedrnata in osnova za zakonodajo, ki pa naj (tako po ustavi) dela za dobro RS in njenega prebivalstva. Kako daleč smo od resnice, lahko vsak sam presodi po svoji meri.Peter J. Česnik, Ljubljanaot izseljenec sem svoje delovno življenjsko obdobje (1967-2003) preživel na peti celini. Razlogov, zakaj in kako sem prišel do odločitve za odhod v tujino, je kar nekaj, med drugim tudi osebno nesprejemanje posameznih plati delovanja prejšnjega sistema.

Že v sredini 80. let prejšnjega stoletja je nemalo Slovencem v Avstraliji postalo jasno, da bo Slovenija postala samostojna suverena država - prej ali slej. Če ne že politična odločitev, bo na to vplivala (v nemajhni meri) odločitev gospodarske narave. To mišljenje se je še okrepilo s prihodom (takrat jugoslovanskega) ambasadorja prof. dr. Borisa Cizlja leta 1987. Dr. Cizelj je bil gonilna sila, ki je skupaj s še nekaterimi znanimi Slovenci v Avstraliji (Bert Pribac, Lojze Košorok, Dušan Lajovic, Alfred Brežnik, Pavle in Peter Česnik...) in predstavniki slovenskega gospodarstva v Avstraliji (Viktor Baraga, Pavle Šavle...) delal v smeri samostojne Slovenije.

Upanja so bila velika... Danes, ko nas od teh razburljivih dogodkov loči že 20 let, pa se sprašujem (in tudi mnogo drugih Slovencev doma in po svetu), kam so šle vse te sanje o enotnosti in blaginji, ki naj bi jih bila deležna ta zelena oaza na sončni strani Alp. Na misel mi pridejo besede Milana Kučana, tiste znane besede: "Danes so sanje dovoljene, jutri je nov dan..." Nemalo Slovencev še vedno sanja, nekateri tajkunsko usmerjeni posamezniki (ali skupine posameznikov) pa so si te sanje res uredili v majhen raj na tem malem delu Evrope.

Socializem je mentalni proces, ki se je v Sloveniji obdržal kar 46 let. Moje opazovanje danes je pač takšno, da vidim politični sistem, ki je do skrajnosti obseden z nabiranjem političnih točk, ki je voden s strani mlajših agresivnih političnih svetovalcev in ki se danes končuje kar farsično. Mislim, da smo prebivalci RS prišli do zaključka - in seveda tudi večji del politike same - da se je politični, demokratični in transparentni (če je to sploh mogoče v politiki) sistem popolnoma sesul. Smo v stanju, v katerem se zdi, da je bolj pomembno biti v političnosti, zabavi in osebnosti politikanstva in nemajhni meri tudi vedno bolj razvijajočem se kultu osebnosti (v neki meri je to negativna amerikanizacija slovenske politike) kot pa soglasno in učinkovito delati v izredno resnih težavah RS. V težavah, ki bodo, če ne bodo naslovljene in rešene, imele na državljane RS dolgoročno turoben in negativen vpliv ter seveda temu primerne ekonomske posledice, ki pa za seboj potegnejo včasih tudi nepredvidljive socialne posledice.

Otročjost političnih nasprotnikov (tu odmislim Zares, SNS, ker so se dejansko pokazale na volitvah kot neučinkovite in jih volilci kot takšnih niso podprli) se izraža predvsem v tem, da ena stran politike s svojimi nasprotovanji (in v akutnem pomanjkanju alternativnih, dokumentiranih rešitev) ogroža in s tem, če ne že namensko, uničuje gospodarstvo RS, in obrnjeno - to je otročarija, podobna otroškemu vrtcu, ko smo se kot otroci igrali igro zemljo krast. Mislim, da bi lahko ekonomsko ali pa vsaj razumno izobraženi ljudje naredili boljše in več za dobro vseh skupaj. Tudi del slovenske cerkve (primer je mariborska škofija) ni izvzet iz tega. Dejansko se uspešnih podjetij ne vodi na tak način, to vemo, in kar nekaj je uspešnih podjetij v RS, in to ne majhnih. Pred letom 1991 so bila ta podjetja (Krka itd.) v lasti države. Vodena so bila dobro in so nekatera še danes vodena dobro. Zakaj potem nekatera podjetja, ko so privatizirana, izredno hitro zabredejo v finančne tegobe (Farma Ihan, Iskra itd.)? In spet, dejansko ne vodimo različnih društev, prostovoljskih in dobrodelnih organizacij na tak razdirajoč način (razen nekaterih izjem - Rdeči križ Slovenije), zakaj lahko potem uničujemo skupno sodelovanje v DZ?

Različni strankarski aparatčiki se filtrirajo skozi partijska sita, potem ko so obdelali kvazipolitično znanost na "popendekel" fakulteti, in zavzemajo sekretarska mesta v državni upravi brez odgovornosti za svoja dejanja, ne ena ne druga stran se nočeta umakniti niti za milimeter, podobno kot je bilo v prvi svetovni vojni na zahodni ali soški fronti. Žrtve so ljudje.

Moj poudarek je na tem, da to ni več igra. Naj poudarim mentaliteto "šlikšlak": dobra ideja z ene strani je kategorično zavrnjena in posledično nepodprta prav zaradi dejstva, da prihaja z nasprotne strani. Nihče me ne more prepričati, da je bilo tratenje časa za različna razmišljanja in analize - in s tem tratenje davkoplačevalskega denarja - 20 let konstruktivno in da je to pametno za RS in njeno prebivalstvo. Dejansko zadnjih 20 let grabeža za večino prebivalstva, tako urbanega kot kmečkega, ni naredilo veliko. Strateško načrtovanje razvoja in izhoda iz trenutne svetovne gospodarske krize pomeni, da to načrtovanje ne bo predmet političnih mahinacij, tudi sindikalnih ne. Trenutno pa je strategija za prihodnost žrtvovana v imenu politične učinkovitosti posameznika. To je po mojem mnenju ena kardinalnih napak Pahorjeve vlade in tudi vodstva drugih koalicijskih strank (predvsem Zares).

Če se obrnemo na eno ali drugo stran političnega zvona in rečemo: gre za Slovenijo, tu je pet- ali desetletni načrt, ki bo uspešno jamčil, da življenjski standard ne bo padal in da smo pripravljeni prekoračiti ta Rubikon, ko se bo kolo spet obrnilo navzgor, in za ta trenutek moramo imeti vse urejeno in pripravljeno, je standardni odgovor: delajmo tako, da bomo lahko dobili naslednje volitve.

Ljudje za scenami v političnih strankah (pa tudi odprto v DZ - Rupar, Grims, Pukšič, Černač, Gorenak) vztrajajo, češ, Pahor je tak in tak... Drug drugega sovražimo do te mere, da nikoli ne bomo pripravljeni sodelovati, za nobeno ceno. Vitriol, ki ga tovrstni govorci dobesedno zlivajo kot gnojnico po njivi DZ, bi v civilnem govoru na cesti že skoraj mejil na na sovražni govor. Osebno mislim, da je to popolnoma zgrešen pristop. Če se zakonca spreta, je nemalokrat odprt, umirjen in civiliziran pogovor tisti, ki lahko vodi do uspešnega nadaljevanja zakona.

Prepričan sem, da vsaj 80 do 85 odstotkov volilcev (ljudi) ni zadovoljnih z izidi slovenskih političnih aktivnosti in procesov. Vsi godrnjamo o vsem, sem pa prepričan, da prepuščene same sebi politične stranke ne bodo naredile ničesar, kar ni v interesu njih samih - tudi če propadejo.

Državni svet naj postane zgornji dom, kot je običajno v nekaterih drugih demokracijah. Le tako lahko volilci dobimo neko protiutež (včasih dokaj neodgovornim dejanjem nekaterih ministrov in vprašljive zakonodaje), ki bi delovala konstruktivno.

In spet uspešne vlade poslušajo ljudi in sledijo poročilom objektivnih, nepristranskih in svobodnih medijev. Zasebna iniciativa (torej ljudje - volilci) mora izvajati več pritiska na stranke in njihove poslance, na politično kadrovane in strankarsko opredeljene državne uslužbence. To pa pomeni že mini revolucijo v slovenskem političnem prostoru, kjer naj bi se stvari predlagale in sprejemale v DZ v interesu RS. Število zakonov in odredb, ki jih 90 poslancev sprejme na leto, je preveliko in posledično je ta zakonodaja neučinkovita. Dobro premišljena zakonodaja ne potrebuje aneksov. Zakonodaja mora, tako kot člani DZ in DS, delati v dobro RS in njenega življa.

In na koncu še nekaj o slovenskih sindikatih: nedolgo tega je vodja sindikatov Dušan Semolič javno poudarjal zavezanost za delavce in strokovnost sindikatov na splošno v boju za pravice delavcev. Kje so bili sindikati in njihova strokovnost, lojalnost in skrb za delavca zadnjih 20 let? Tajkunizacija slovenskega gospodarstva brez meja je bila v širokem razmahu. Certifikati so se kupovali z bančnimi posojili, podjetja so se izčrpavala. V nekaterih primerih podjetje (kapital) ni plačevalo pokojninskih prispevkov po več let... Primerov ni treba navajati. Že to, da delavec ni dobil ene same plače ali pa da je izplačilo zasluženega zneska v dvomu, da zamuja ali ga sploh ni, bi moralo takoj spodbuditi sindikate k strokovnemu ukrepanju. Ne vidim, da bi sindikati zahtevali spremembo tajkunske zakonodaje kjer koli v zadnjih 20 letih. Transparentnost slovenske politike (tudi sindikalne) je skrajno dvomljiva... Delavec (in tudi drugi opazovalci naše slovenske sindikalne scene) dobi občutek, da kapital in sindikati delajo z roko v roki. Sindikati so potrebni, vendar so sindikati skupni zastopnik delavca, tako kot imajo delodajalci svoj "sindikat". Skoraj 33 let sem vodil in zastopal delavce v organizaciji, v kateri sem bi zaposlen. Vodstvo podjetja (torej kapital) me je redno obveščalo o finančnem stanju podjetja in načrtih za prihodnost. In delali smo z roko v roki. Kar je dobro za kapital, je lahko dobro tudi za delavca, in obrnjeno. S tem pa je kapital dobil lojalnega, produktivnega delavca in delavec je imel neko osebno zadovoljstvo pozitivne udeležbe v organizaciji.

Quo vadis Slovenija? Hitrih, magičnih rešitev ni - samo varčevanje ne bo rešilo dneva. Potrebne so sindikalne reforme - sindikati železničarjev (je kar nekaj sindikatov v tej gospodarski panogi) redno zahteva višanje osebnih dohodkov. Železnice in ustvarjene izgube te organizacije se pokrivajo iz proračunskih sredstev (torej davkoplačevalcev). Ali bosta minister za gospodarstvo in premier to dejansko naslovila? Delovna sila v letalskem prevozniku Adria Airways si je nemalokrat v zadnjih nekaj letih zniževala osebne dohodke. Torej tudi oni (z dobrih 10 ali več odstotkov znižanimi plačami) neposredno prek svojih davkov podpirajo železničarske delavce. In to ni izoliran primer. Viator&Vektor (transportni velikan) je v razsulu. Anomalija je, da vodja te organizacije zdaj zahteva 3,8 milijona evrov, ki naj bi mu jih podjetje dolgovalo. V skoraj šestih letih (če je medijskim podrobnostim zaupati) je ta isti vodja odobril (z blagoslovom slabe zakonodaje) neplačevanje prispevkov v pokojninski sklad za svoje delavce. Zakaj SCT Austria še vedno gradi v RS, medtem ko je SCT Slovenija bil oskubljen do skrajnosti s strani enega ali dveh tajkunov? Neplačilna disciplina, davčna reforma - zakaj obdavčevati na izdane fakture namesto na dejansko realizirane? Gospodarstvo po svetu v nemajhni meri sloni na malem gospodarstvu, malih, nemalokrat družinskih podjetjih. Spodbujanje in vzdrževanje malega gospodarstva s strani ustrezne in proaktivne zakonodaje je odgovor. V prejšnjem sistemu je direktor, ki je podjetje pripeljal do propada, dobil od partije novo podjetje. Danes zaradi političnega kadrovanja ni veliko drugače. Če že ne dobi drugega podjetja, je ustanovljena agencija ali pa direktorat, kjer se ta oseba zaposli. Lahko pa se jo tudi namesti kot stečajnega upravitelja (novovrstno kadrovanje?).

Računsko sodišče ugotavlja fiskalne nepravilnosti in slabe razvade posameznih občin. Konsolidacija 210 občin v večje občine je nujnost. Za grobo primerjavo naj navedem mesto Melbourne. Na 88.060 kvadratnih kilometrih živi 4,077.000 ljudi v 26 občinah. RS šteje 2,1 milijona ljudi, ki so na 20.273 kvadratnih kilometrih razcepljeni v 210 občinah. Slovenska politika mora dokazati svojo lastno integriteto in nemalo poslancev mora znova prepričati volilce o svoji osebni strumnosti in poštenosti, preden bo ta (že dokaj izpraznjen) tovornjak drvel po klancu navzdol brez voznika in brez zavor. Dokler te in podobne anomalije ne bodo urejene, ne bo napredka, kaj šele rešitve iz te krize.

In za konec še zadnja misel o spremembi ustave. Čeprav bo zdaj v ustavi zapisana najvišja meja zadolževanja RS, če se bo sedanja praksa neupoštevanja zakonodaje tako dobro vzdrževala, kot se je zadnjih 20 let, potem bodo to samo črke na papirju. Ustava mora biti kratka, jedrnata in osnova za zakonodajo, ki pa naj (tako po ustavi) dela za dobro RS in njenega prebivalstva. Kako daleč smo od resnice, lahko vsak sam presodi po svoji meri.

Peter J. Česnik, Ljubljana