Odgovori so: sprememb je malo, prej bi lahko zatrdili, da gre za nadaljevanje teženj iz časov skupne države, kjer je republika imela skoraj popolno samostojnost pri urejanju prostora. Na splošno bi lahko rekli, da so se nadaljevali razpršitev, fragmentacija, v potrošništvo usmerjena gradnja, zaostajanje razvojno naravnanih prostorskih ureditev, prevlada varovalnega načrtovanja nad razvojnim oziroma tržnoekonomskim. Našteti pojavi so si pogosto nasprotni, vendar se pri ravnanju politike, zasebnikov, civilnih iniciativ in posameznih sektorjev deležniki, ki vplivajo na prostor, združujejo v razne koalicije.

Drag policentrizem

Urbani sistem je v Sloveniji izrazito razdrobljen. Smo dežela mestec in drugih malih urbanih naselij. Policentrizem za nas niso velika regionalna mesta, temveč poudarjena vloga 211 občinskih središč. Tak sistem pomaga ohranjati vitalnost podeželja. Polkmetstvo oziroma siva ekonomija vzdržuje socialni mir. V primeru velikih mest, brezposelnih množic, živečih v blokih in stolpnicah, dosti hitreje pride do izbruha nasilja in stavk. Slovenski policentrizem pa je seveda drag za komunalno urejanje in za transport. Bolj racionalne so urbane aglomeracije z vsaj 100.000 prebivalci, ki sta v Sloveniji le dve.

Dolgo časa so se urbanisti trudili naselja razraščati v bolj ali manj centralna, to je tista najpomembnejša, v katera naj se usmerjajo javne investicije. Tak hierarhični sistem je danes preživet, težko je prebivalcem kakšnega manjšega kraja reči: žal niste dovolj centralno naselje za denimo višjo šolo. Vsa naselja naj bodo vitalna, privlačna, z enakimi možnostmi napredka. Tako uči Evropska unija in poudarja, da prav mala naselja lahko uresničujejo partnerstvo mest in kmečkega zaledja.

Seveda pa gre razvoj urbanizacije v Sloveniji tudi v drugi smeri. Zlasti po zgraditvi avtocest so se v Sloveniji okrepile urbane regije, povezave sosednjih mest ob avtocestah skupaj s periurbanim pasom zelenih predmestij. Zlasti jih srečujemo okoli Ljubljane: do Domžal, Kamnika, Vrhnike, Škofje Loke, Grosupljega, Litije; nadalje med Mariborom, Ptujem in Slovensko Bistrico; med Jesenicami, Radovljico in Bledom; med Koprom in Sečovljami.

Potrošniško in varovalno usmerjen prostorski razvoj

Tudi po osamosvojitvi se nadaljuje vzorec bivanja Slovencev v enodružinskih hišah v okolici mest ali na robovih vasi. Če je le mogoče na lastni parceli in v lastni režiji. Smo dežela urejenih hiš in vzorno obdelanih vrtičkov. V tem pogledu smo dosegli zavidljivo raven bivalne kulture, ki je danes najbolj izrazita pojavna oblika naše kulture grajenega. A glej ga, šmenta urbanisti še naprej pridigajo o nujnosti življenja v blokih in stolpnicah ali vsaj v nekih gostih gručah vrtnih, atrijskih in podobnih hiš. Namesto da bi strokovno poiskali okoljsko, kmetijsko, komunalno primerne lokacije za enodružinske hiše, zlasti v gozdu na prisojnih bregovih, omejujejo enodružinsko gradnjo in se posmehujejo "občanom z vrtnimi palčki".

Dinamika enodružinske gradnje, tudi tiste na črno, pa se je precej upočasnila. Razlogi so demografski in finančni. Gre bolj za premeščanje prebivalstva kot pa za gradnje, ki bi bile posledica novih populacij. Znano je, da se prebivalci naših največjih mest selijo na periferijo in da Ljubljana in Maribor že številčno upadata. Na drugi strani pa se ljudje z demografsko ogroženega obrobja Slovenije še vedno selijo v zaposlitvena središča, zlasti v Ljubljano in na Obalo. Gradnja stanovanj, še posebno cenenih socialnih, v velikih mestih je v bistvu usmerjena prav proti ohranjanju poseljenosti podeželja, ruši ravnovesje med mesti in vasmi ter žaga vejo slovenskega policentrizma.

Prostorski razvoj v Sloveniji je bil že od 70. let izrazito potrošniško in varovalno usmerjen, v zadnjih 20 letih pa je še bolj, ne pa razvojno in v ustvarjanje nove vrednosti. Usmerjenost v domačo potrošnjo se še najbolje kaže v nebrzdani, hipertrofirani gradnji raznih marketov, hiper-, mega- vse do tako imenovanih nakupovalnih mest. Žal nemalokrat na površinah, ki so bile nekoč namenjene industriji. Zlasti v času gospodarske rasti pred krizo so v mesta prišli tudi športni stadioni in dvorane. Simbolični vrhunec je največji med vsemi - gladiatorska arena in dvorana za športne in zabavne spektakle v ljubljanskih Stožicah. Če bi bil dokončan še ogromni nakupovalni center, bi imeli kompletno prostočasno zaposlitev in potešitev modernega človeka: nakupovanje in tuljenje na tribunah.

A ne smemo biti preveč krivični. V času po osamosvojitvi je bilo mnogo gradenj usmerjenih tudi v družbeni standard in socialo: rasli so novi vrtci, šole, domovi za ostarele, novi trakti bolnišnic, univerz, zaporov. Še naprej smo gradili (dobesedno) socialno državo na šibkih, pretankih nogah novih tržno uspešnih gospodarskih podjetij. Žal se komaj lahko pohvalimo s kako novo uspešno industrijsko cono, tehnološkim parkom, logističnim centrom, moderno farmo. Mnoge gospodarske cone, ki so jih občine tako širokogrudno načrtovale na svojem ozemlju, zevajo prazne ali pa s kako osamljeno obratovalnico. Celo v gospodarskih conah pogosteje srečujemo trgovine na debelo, skladišča in zastopstva tujih firm z minimalnim lastnim vložkom dodane vrednosti kot pa domača proizvodna podjetja.

Tako je slovenski urbani korpus zlasti velika glava in trup dobrega bivalnega okolja, javnih servisov, socialnih ustanov ter nakupovalnega raja na šibkih nogah gospodarsko učinkovitega razvoja v prostoru, to je izkoriščanja njegovih človeških in naravnih resursov.

Dobri varuhi okolja in zlobni urbanisti

Opisana ne ravno razveseljiva podoba pa ima še eno značilnost. Slovensko urejanje prostora močno hromi varovalna doktrina, prevlada miselnosti o absolutnem varstvu okolja, narave in kulturne dediščine. Celo tam in takrat, ko bi bile lahko prostorske ureditve v prid okolju, naravi in krajinski sliki. Recimo: vodne akumulacije, ureditve za varstvo pred poplavami in erozijo, namakalni sistemi, v pokrajini estetsko speljane ceste, vetrne elektrarne, sežigalnice odpadkov itd. Okoljevarstveniki so ob izdatni nekritični podpori medijev v desetletju popolnoma enostranskega ravnanja in obveščanja ustvarili med Slovenci podobo o dobrih varuhih okolja in zlobnih urbanistih ter mnenje, da je najboljše prostorsko načrtovanje tisto, ki ga ni. Še zlasti ker se posegom v prostor zlahka nalepi pečat, da gre za podleganje interesom kapitala na račun malega človeka in okolja.

Domoljubje, zavest o vrednostih lastne države in domovine, je v Sloveniji nizko. Po drugi strani pa nekako verjamemo neprestanemu zatrjevanju, da je Slovenija najbolj zelena, najlepša (kot je tudi Ljubljana najlepše mesto na svetu). In potem pride razočaranje, ko pričakovanih množic tujih turistov, investitorjev, strokovnjakov ali tujih študentov - ni. Celo kar zadeva zeleno, smo daleč za Švico, Avstrijo in Skandinavijo. Naše domoljubje je manj povezano z državo in bolj z lokalpatriotizmom. "Naša" občina ali njen gozd je najbolj zelen, naš potok najbolj čist - kar se odlično povezuje s pojavom NIMBY (not in my back yard). V ta zeleni raj bog ne daj poseči s cesto, proizvodno halo, odlagališčem smeti, bioplinarno…

Varstvena prevlada nad kreativnim, inženirskim duhom urejanja prostora postavlja pod vprašaj, ali Slovenci s trajnostnim razvojem, zeleno energetiko, obnovljivimi viri in nizkoogljično družbo sploh mislimo resno: ustavili smo gradnjo edine vetrne elektrarne, hidrocentrale na Muri so tako rekoč prepovedane (ali mlini na Muri niso bili njihovi tehnološki predniki?), okoljski hrup se zažene okoli vsake male vodne elektrarne, bioplinarne, kemične tovarne ali kamnoloma, sežiganje odpadkov je privilegij bolj tehnološko ozaveščenih držav (Celje je svetla izjema).

Prevlada zasebne koristi nad javno

Vendar pa varstvena ozaveščenost Slovencev deluje samo do točke, ko bi z lastnim zemljiščem lahko kaj zaslužili zato veliki pritiski za spremembo zemljišč iz kmetijskih v zazidljive. Takrat lastniki pozabijo na obrambo Slovenije pred nakupi tujcev (denimo na Krasu). Nasploh smo se po osamosvojitvi začeli zavedati vrednosti svojih parcel. Tja do začetka 21. stoletja je še trajala inercija socializma in trženju svojih nepremičnin lastniki niso posvečali kake večje pozornosti. Zdaj pa se skuša s spremembo v zazidljivost, s služnostjo, z uveljavljanjem okoljske škode, ki nam je povzročena, iztisniti čim več. Prišlo je do obrnjenega pojava, ko se prevlade javne koristi nad zasebno skoraj ne da uveljaviti. Kljub možni razlastitvi, kljub določilom prostorskega načrtovanja o prednosti javnih koristi nad zasebnimi. Ker občine sledijo željam lastnikov zemljišč in investitorjev po spremembi namembnosti, prihaja do hudih konfliktov z državo, ki ščiti kmetijska, vodovarstvena, naravovarstvena in kulturnovarstvena območja. Zastoj pri izdelavi prve generacije občinskih prostorskih načrtov po osamosvojitvi je več kot očiten. V skoraj osmih letih (že leta 2003 je bila po tedanji zakonodaji naložena občinam izdelava prostorskih aktov) jih je od 211 sprejetih le okoli 20.

Kmetijstvo doživlja sicer boleče, a nujno prestrukturiranje, ki se je v zahodni Evropi končalo že v 19. stoletju. Pojavljajo se velike, tržno konkurenčne živinorejske kmetije (farme) in tudi veliki vinogradi z novimi kletmi ter polnilnicami. Mali kmetje hirajo ali opuščajo dejavnost, mnoge kmetijske površine se zaraščajo. Ta proces je bistveno bolj obsežen od pozidave kmetijskih zemljišč. Zgolj s ponovno usposobitvijo kmetijskih tal, ki je v naravi že gozd, bi nadoknadili vso izgubo zaradi urbanizacije. Moderno kmetijstvo že zdaj, a bo v prihodnje še bistveno bolj spremenilo podobo našega podeželja: veliki hlevi in gnojišča, silosi in garaže kot nekake tovarne se pojavljajo na robovih naših vasi. Pa še rastlinjaki, velike nečlenjene njive, namakalne naprave… Ali so naši krajinarji pripravljeni na ta izziv? Ali pa bodo zgolj jadikovali nad izgubo agrarne krajine, ki se je do nedavna ohranila še iz časov fevdalizma?

Z Naturo 2000 smo zaščitili okoli 35 odstotkov ozemlja, kar je daleč največ v Evropi. Skoraj še enkrat toliko kot v naslednji najbolj "naravovarstveni" državi. Gozd prekriva skoraj tri četrtine naše dežele. Le Finska in še kakšna skandinavska država nas prekašajo, naši gozdovi so relativno na velikost ozemlja države bolj razprostranjeni kot v Karpatih, Rodopih ali dinarskih masivih. Življenjski prostor velikih zveri se širi. Znano je, da koristimo le polovico lesne mase in da na tak način ne uveljavimo kuponov toplogrednih plinov v evropskih bilancah. To, da tuji strokovnjaki hvalijo našo gozdnatost, našo "zelenost", je licemerstvo, saj z našimi gozdovi lajšajo svoje okoljsko breme, to je okoljski odtis urbane, industrijske Evrope. Evropski uniji bi še kako morali izstaviti račun za naš življenjski prostor medveda, volka, za ekokoridorje med Alpami in Dinaridi, za našo naivnost pri popolnoma iracionalni določitvi območij Nature 2000.

Postavljanje všečnih kulis

Urbanizem in prostorsko načrtovanje imata slab rating med ljudmi, celo med strokovnjaki drugih poklicev. Urbanizem brez možnosti udejanjanja zamisli je papirnati tiger. Uspehi so vidni le pri spoju mestne politike, urbanizma, investitorjev in občanov. Tipičen uspešen primer je Ljubljana, kjer je naveza Janković-Koželj ustvarila toliko novega, da je zaprla usta še tako velikim dvomljivcem in političnim nasprotnikom. Tako imenovano urbano upravljanje bo nova priložnost za slovenska mesta.

Evropski skladi vse bolj botrujejo prenovi manjših naselij, kot so komunalne sanacije, ureditve trgov, pešpoti in kolesarskih stez. A žal gre za kozmetiko, ki ne zajema celovitega prestrukturiranja starih delov naselij: prenove stanovanj, selitve trgovine in drugih dejavnosti nazaj v mestna središča. V večini primerov gre za všečno kuliserijo. Središča urbanega življenja so se že pred desetletji preselila v nove dele naselij, k trgovskim centrom, avtobusnim postajam. Proces renesanse mest je v Sloveniji zaradi populacijske in gospodarske šibkosti počasnejši kot v razviti Evropi. Slovenci ponovno odkrivamo svoja mesta, zlasti v primeru velikih središč, kjer se že dogaja "gentrifikacija". To so procesi urbane odličnosti, razvoja kulture in turizma, kar se dogaja v Ljubljani, Mariboru, Kopru, deloma v Celju in Novem mestu…

Slovenskemu urbanizmu hkrati z zemljiško, davčno, komunalno, okoljsko, občinsko in še kakšno politiko ni uspelo pozidati številnih praznih parcel znotraj naselij in novogradnje vedno znova pritiskajo na travnike in polja na robu naselij. Lastniki hranijo svoje zazidljive parcele za slabe čase ali pa si na tak način privoščijo večji vrt, sadovnjak, vinograd, manj konfliktov s sosedi ali pa prazno parcelo čuvajo, da bodo na njej gradili njihovi otroci, vnuki.

Po vstopu Slovenije v EU se je začelo precej premikati pri okoljski, prometni in komunalni infrastrukturi. Evropske direktive terjajo očiščenje naših vod do leta 2015 in so zato že v večini večjih naselij zgrajene ali se gradijo čistilne naprave ob finančni soudeležbi evropskih skladov. A spet parcialno, marsikje niso sočasno gradili ali obnovili kanalizacijskih sistemov. Denar, ki ostaja občinam, je bil pogosto nesmotrno zapravljen za nepotrebna "velemestna" krožišča na podeželju, kjer skoraj ni prometa, ali za pločnike vzdolž polj, kjer pešcev ni, ali za prazne gospodarske cone. Zaostajamo pa z urejanjem okoljsko nespornih modernih odlagališč odpadkov, ki bi jih država morala načrtovati na regionalni ravni. Dokler ne bomo začutili, da so smeti velik dobičkonosni biznis, toliko časa bodo prevladali glasovi civilnih iniciativ "proč z odlagališčem".

Slovenci v zadnjih 20 letih nismo postali ljubitelji javnega prevoza. Zgraditev avtocestnega križa imamo za največji dosežek našega prostorskega urejanja sploh. Smo ljubitelji skoraj personificiranega osebnega avtomobila. Že v času nekdanje Jugoslavije smo zgradili asfaltne ceste do skoraj vsake vasi, zaselka, celo gorske kmetije. Gre za veliko narodno bogastvo, ki ga moramo ohranjati, obnavljati, uporabljati. Prav dobra cesta in možnost službe v dolini sta pogoja za to, da ljudje vztrajajo na oddaljenih hribovskih domačijah. Stroka pa še vedno pridiga o edino zveličavnem javnem prometu, v katerem je potnikov vse manj. Razpršena poselitev, majhna populacijska zaledja, težaven relief, policentrizem - to so razlogi, ki govorijo proti javnemu prometu in v prid uporabi osebnih avtomobilov. V večjih mestih bomo z medmestnimi vlaki lahko pridobili potnike, na podeželju pač ne. Večji so (in bodo) uspehi pri razvoju kolesarskega in peš prometa, tudi po zaslugi bolj zdravega življenjskega sloga.

V 20 letih smo se še premalo naučili, da se moramo bolje in pravočasno pripraviti na naravne ujme in vremenske spremembe. Po potresu, poplavi, ob kakšnem večjem zemeljskem plazu se še nekaj zgodi, potem pa sanacija in preventiva začneta izgubljati sapo in ob novi, večji nesreči smo znova nepripravljeni. Že res, da se da marsikaj storiti s sonaravnimi oziroma mehkimi ukrepi (izlivna območja visokih voda, pogozdovanje, obveščanje prebivalstva, nedovoljevanje gradnje), potrebni pa so tudi v Sloveniji tako nezaželeni gradbeni ukrepi, kot so nasipi, poglabljanje strug, zadrževalniki, utrditve brežin itd. Pred dvigom morske gladine nismo izkoristili niti materiala iz predora Markovec. Z njim bi lahko ustvarili svoj otok ali vsaj plažo med Semedelo in Izolo.

V času lastne države se nismo mogli zediniti o regionalni ravni uprave in interesnega povezovanja. Nekako nam bolj ustreza lokalna, občinska samostojnost in na drugi strani skupni nacionalni interes na ravni države. Zato smo tudi priče skoraj neresnim predlogom o treh, šestih, osmih, 12, 15 in več regijah. Vsa Slovenija je po velikosti primerljiva z evroregijami in brez kakšne večje škode shaja brez regijske ravni. Seveda pa nekateri sistemi, kot so odlagališča odpadkov, oskrba z vodo vododeficitarnih občin, obramba pred poplavami in točo, ali ustanove, kot so bolnišnice, visoke šole, športni centri ipd., terjajo vsaj medobčinsko sodelovanje. Najhuje pa je, da bi z regijami redili še eno dvomljivo koristno plast državne birokracije.

Po vključevanju v EU, še bolj pa po vzpostavitvi schengenskega režima je bilo pričakovati več čezmejnega sodelovanja, a razen kaninskega smučišča se ni zgodilo nič. Sodelovanje ne bo uspešno, če bo zgolj deklarirana politična želja, pač pa le na osnovi vzajemnega interesa. Uspešni prostori čezmejnega sodelovanja bi bili: Tržaški zaliv z Istro; trilaterala med našo Gorenjsko, Avstrijo in Italijo; kvadriterala med Pomurjem, Madžarsko, Avstrijo in Hrvaško; nadalje v Pokolpju, Obsotelju, na oseh Gradec-Maribor-Zagreb, Postojna-Reka.

V prihodnje bomo morali naš prostor bolj ustvarjalno, ekonomsko učinkovito, razvojno izkoristiti. To ne pomeni uničevanja zelene Slovenije, prej nasprotno: ustvarjanje bolj urejene, dostopne, varne, estetske države z manj divjine, zaraščanja in zanemarjenosti. Pomeni državo z bolj izkoriščenimi naravnimi bogastvi gozdov, kmetijskih zemljišč, voda, mineralnih surovin. Ne smemo v kali zatreti ustvarjalnih, kreativnih posegov v prostor, ki dajejo pozitivne, sinergijske učinke, novo estetiko, pestrejše ekosisteme in novo tržno priložnost.

Prof. dr. Andrej Pogačnik je redni profesor Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani.