Vprašanje zveni deplasirano, navaja k misli o demenci zadnjega živečega pravega komunističnega revolucionarja ali vsaj o njegovem trmoglavem vztrajanju, da je "vera opij za ljudstvo" in zato izbrisana iz osebnega in kolektivnega spomina na rdečem karibskem otoku. A pozornejši analitiki tega "zgodovinskega srečanja" pripisujejo 85-letnemu Castru lucidno spremljanje aktualnih dogajanj, ki jih še vedno komentira v Granmi, njegovemu vprašanju pa (p)osebno noto. Namreč, ne kaj dela papež na splošno, ampak kaj počne Benedikt XVI. osebno.

John L. Allen, pisec dveh biografij o Ratzingerju (prve, ko še ni bil papež), je potegnil vzporednico med Benediktom XVI. In Janezom Pavlom II. Za slednjega trdi, da bi bil filmska zvezda, če se ne bi odločil za duhovništvo, Ratzinger pa bi bil strog univerzitetni profesor. S sombrerom na glavi minuli teden ni bil ne papež ne profesor, med sicer navdušenimi Mehičani pa prej karikatura vodje milijardne katoliške skupnosti kot njena pop ikona, kakršna je bil Wojtyla. In postavljalo se je vprašanje, čemu je sploh bila namenjena njegova sedanja turneja, ki je izzvenela kot nepotrebna politična podpora trdno vladajoči mehiški desničarski stranki PAN pred poletnimi volitvami in nato še okosteneli revoluciji na Kubi: na voljo za maševanje je dobil znamenito Plazo de la Revolución, za množično udeležbo Kubancev pa so poleg Cerkve poskrbeli z organiziranimi prevozi tudi lokalni partijski funkcionarji.

Bo papež odstopil?

Benedikt XVI. je opazno zamudil priložnost, da bi mimo kronične mamilarske vojne v Mehiki spregovoril o Kristusovih legionarjih in predvsem njihovem leta 2008 umrlem ustanovitelju Marcialu Marcielu Degolladu. Ta je postal zloglasni simbol pedofilov v Katoliški cerkvi, med politično elito stranke PAN, ki je tesno povezana z njegovo skrajno nazadnjaško organizacijo, pa še vedno velja za predanega verskega voditelja. In na Kubi z ničimer ni dražil tamkajšnjih oblasti, spregledal je disidente in še posebno s Cerkvijo povezano gibanje žensk v belem ter bratoma Castro na koncu polaskal z resda upravičeno kritiko polstoletnega ameriškega gospodarskega embarga.

Kaj torej dela zdajšnji papež? Marco Politi, ugledni vatikanolog in novinar časnika Fatto Quotidiano, meni, da je za zmedo oziroma nered v Vatikanu kriv predvsem Ratzinger sam. Njegov pontifikat ne pozna dialoga, papež je prepričan, da o vsem vse ve in da mu niso potrebni svetovalci, s čimer so zamrle konzultacije s kardinali in teologi, sistem pa postavlja v ospredje razne povzpetneže in povprečneže. V lani jeseni objavljeni knjigi "Joseph Ratzinger: Kriza nekega papeštva" je zbral in naštel Benediktove spodrsljaje in navaja, da je bil ta leta 2005 na svoj položaj izvoljen z glasovi konservativcev.

Janez Pavel II. je namreč po kakšnih tisoč letih leta 1996 uvedel nova pravila za izvedbo konklave in s tem omogočil, da na najvišji položaj pride kandidat tudi z le nekaj več kot polovico glasov. Po dvotretjinskem pravilu Ratzinger ne bi bil nikoli izbran, njegova "volilna baza" konservativnih kardinalov pa ni imela nikakršne vizije odnosa Cerkve in sodobne družbe. Kot Benedikt XVI. je to pravilo ukinil, ni pa se izognil nadaljnjim lastnim napakam. Z izjavo o Mohamedu je razburil muslimane, preklical je celo izobčenje škofa Richarda Williamsona, zanikovalca holokavsta, ki je s svojimi izjavami zaostril odnose z Izraelom.

Tudi glede pedofilije ni storil vsega, kar bi lahko, trdi Politi. "Veliko število katolikov ne razume, zakaj bi bilo treba homoseksualno zvezo neprestano demonizirati. Verniki ne razumejo, zakaj bi ženske v cerkvi morale imeti le vlogo služkinj brez možnosti sodelovanja pri odločanju. Tudi glede umetne oploditve je vatikanski diktat daleč od stvarnosti," pojasnjuje Politi in dodaja, da je s takimi izjavami Benedikt XVI. negiral Drugi vatikanski koncil. Navaja tudi, da je sedanji papež kot kardinal Ratzinger zahteval spoštovanje do istospolno usmerjenih, zdaj pa trdi, da je homoseksualnost nenaravno stanje.

Politi papeža osebno dobro pozna in zagotavlja, da v zasebnem življenju ni niti približno tako zavrt, kot ga predstavljajo, in da ni nikoli imel ambicije postati papež. "Večkrat je kot kardinal ponudil svoj odstop in se želel posvetiti preučevanju knjig. Želel je dati novo vrednost veri, noče pa sprejeti ključnih reform v Cerkvi. Benedikt XVI. je bolj mislec in teolog, ki ne posluša, kot pa človek, ki vlada."

Politi je lani napovedoval, da bi utegnil papež letos odstopiti, nekateri pa so njegovemu ugibanju dodali že kar datume. Prvi naj bi bil 16. april, ko bo dopolnil 85 let, odkar se je rodil bavarskemu policistu, naslednji pa že kar 19. aprila, ko je pred sedmimi leti nastopil pontifikat. Tedaj še opisovan kot "božji rotvajler" zaradi svoje vloge na čelu kongregacije za nauk vere (nekdanje inkvizicije) je očitno bolj kot Kristusov predstavnik na Zemlji le še osamljen in bolehen starec, ki ga je "njegov" vatikanski dnevnik L'Osservatore Romano zdaj poimenoval za "pastirja med volkovi". Ti volkovi, oblečeni v škrlat, se dobro spomnijo, kaj je pred dvema letoma Benedikt XVI. razlagal nemškemu novinarju Petru Seewaldu. Da je namreč papeževa pravica in obveznost, da odstopi, ko ugotovi, da mu telesno in duhovno stanje slabita opravljanje zaupanega mu poslanstva.

Za zdaj le on sam in morebiti Bog vesta, ali se odloča o tej svoji "pravici in obvezi", vsi indici pa so, da je svojemu poslanstvu vodenja vesoljne Cerkve vse manj kos in da jo poleg pedofilskih in korupcijskih škandalov zadnje mesece preveva še curljanje zaupnih dokumentov, poimenovano Vatileaks, o notranjih političnih bojih, finančnih malverzacijah in administrativni zmedi. Povodov za nasledstveni boj je več kot dovolj, pri tem pa sta opazno angažirana italijanska duhovščina in, kar je novost, tamkajšnji tisk.

Iz ozadja bruhajo novi škandali

Tisto, kar lahko mnoge prave vernike v Katoliški cerkvi resnično vznemirja, je, da se vatikanski oblastni bolj odvija na način, ki bolj diši po siceršnjih (italijanskih) političnih spletkah, v sami Italiji pa ga mnogi enačijo s škandalozno Berlusconijevo vladavino. K temu je pripomoglo razkritje lanskega zaupnega pisma nadškofa in Carla Marie Vigana papežu Benediktu XVI. v neki televizijski oddaji. Zdajšnji nuncij v Washingtonu, ob pisanju pisma pa generalni tajnik vatikanske uprave, ki se ukvarja z javnimi natečaji in nakupi za potrebe Svetega sedeža, je v njem opozarjal na primere korupcije znotraj Vatikana in papeža prosil, naj ostane na položaju, dokler se zadeve ne razčistijo. Namesto tega je bil poslan v ZDA, kako je pismo, ki škodi predvsem papeževemu ugledu, prišlo v javnost, pa ni razjasnjeno.

Podobna je bila dokaj bizarna zgodba o domnevnem načrtovanju umora papeža, ko je dnevnik Il Fato Quotidiano objavil pismo kolumbijskega kardinala Daría Castrillóna Hoyosa Benediktu XVI. in v njem izrečeno domnevo palermskega nadškofa Paola Romea med obiskom na Kitajskem, da bo papež v letu dni mrtev. Objava strogo zaupnega pisma v nemščini je bila sama po sebi dovolj škandalozna, še bolj pa podrobne navedbe, da je Romeo pred več ljudmi prostodušno razpredal, kako se papež in državni tajnik Tarcisio Bertone (nekakšen vatikanski premier) prezirata in da je Benedikt XVI. že sprožil postopke, ki bi zagotovili izvolitev sedanjega milanskega nadškofa Angela Scole za njegovega naslednika.

Vatikan in Katoliška cerkev se že dlje časa ubadata z globoko in večslojno krizo, izgublja se njuna teža v mednarodnih odnosih in tudi z drugimi cerkvami zaradi nedomišljene ekumenske dejavnosti, kakršna je krasila Benediktovega predhodnika Janeza Pavla II. Pri tem je treba omeniti, da je kurijo prvega poljskega papeža sestavljalo veliko uglednih in pomembnih cerkvenih oseb, ki so bile v neprestanem dialogu z javnim mnenjem v vsem političnem spektru. Danes vsi praviloma molčijo, oglaša se samo deveti nemški papež, praviloma ex cathedra, iz ozadja pa bruhajo novi škandali.

Benedikt XVI. pravzaprav živi svojo dolgoletno vatikansko vlogo čuvaja doktrine vere, ki se ji je skušal odpovedati ob svoji 75-letnici, a njegov takratni poglavar Wojtyla odstopa ni sprejel. Očitno je, da ne zna upravljati kurije, vsaj ne v živahnem stilu predhodnika, in nima prave slike o stanju v Cerkvi, ki si jo ustvarja le prek delegacij in površno na terenu, kot v mehiški epizodi s sombrerom. Pri srcu mu ostaja ukvarjanje s teoretskimi vprašanji. Morda tudi zato zdaj brska po vatikanski knjižnici in išče primerno knjigo za nova razmišljanja generacijskega sopotnika Fidela Castra, ki mu jo je obljubil med polurnim klepetom o tem, kaj dela papež, in o svetu okoli njega.