Slovenci ljubimo zasebne dohodke in javne storitve

Pogosto govorimo o slovenskem javnem sektorju kot o sektorju, kjer se zabava, ne dela, hodi na dopuste, mastno služi in zbira nesposobna raja s privilegiji. Ob tem se kar pozabi, da govorimo o vojakih, policistih, šolnikih in zdravnikih pa tudi administraciji po občinah, ministrstvih, raznih agencijah, ki učijo naše otroke, zdravijo naše bolezni, pazijo na našo varnost in skrbijo za to, da imamo lastno državo, na katero smo tako ponosni.

A podatki kažejo drugače. Če vzamemo primerljiv način merjenja javnega sektorja in če rečemo, da ga je v Evropski uniji za 47 odstotkov bruto domačega proizvoda, potem ga je v Sloveniji za slabih 44 odstotkov. Ob tem je treba upoštevati še razvitost Slovenije in medlo zakonitost, da imajo običajno bolj razvite države nekaj več bruto domačega proizvoda v javnem sektorju. Glede na razvitost Sloveniji bi tako na podlagi podatkov kvečjemu lahko sklenili, da je naš javni sektor malo pod primerno razvitostjo. Zato pri nas ne gre za prevelik javni sektor, ki bi ga bilo treba zmanjševati. Tudi o preveliki zadolženosti slovenskega državnega proračuna, ki naj bi nastala zaradi razbohotenega javnega sektorja, ne moremo govoriti, saj smo z zadolženostjo državnega proračuna znotraj konservativnih kriterijev Evropske unije. Verjetno imamo še več kot deset let, da bi z vidika zadolženosti dosegli neko Grčijo. In to bi morala biti zelo pregrešna leta.

Problem je namreč le deficit državnega proračuna. Torej, četudi je naš javni sektor celo malo premalo razvit, zanj ne zberemo dovolj denarja. Odhodki za skromen javni sektor so preveliki za prihodke, ki jih zanj zberemo. Za Slovence bi lahko dejali, da radi javno trošimo in zasebno služimo.

Iz tega sledita dva velika sklepa. Prvič, če v takih razmerah poskušamo državni proračun uravnotežiti z varčevanjem na odhodkovni strani, javni sektor še bolj skrčimo in delamo njegovo ponudbo še bolj skromno glede na preostalo Evropo. In drugič, ob sedanjem javnem sektorju nam preprosto preveč bruto domačega proizvoda ostane v zasebnih žepih in premalo odrinemo ob naših zaslužkih za storitve, ki jih ponuja javni sektor. Drugače povedano, storitve javnega sektorja plačujemo premalo, čeprav teh storitev ni preveč glede na povpraševanje po njih.

V bistvu je to star problem Slovencev. Starejši ekonomisti se bodo spomnili, da smo bili že v Jugoslaviji znani po tem, da smo raje imeli denar v zasebnih žepih, kot ga dajali za družbene potrebe. Pa smo imeli lepe avtomobile in ostali brez avtocest, po katerih bi se vozili z njimi, vse do Drnovškovega cestnega tolarja na začetku devetdesetih let. Seveda lahko ugovarjamo, da so mogoče storitve javnega sektorja predrage in zato zanje nimamo dovolj. Toda ceno teh storitev je mogoče znižati v zdravstvu, delno šolstvu in obrambi ter na ravni lokalnih skupnosti, ni pa je mogoče znižati pri pokojninah. Ponekod v javnem sektorju je mogoče biti bolj učinkovit, drugod, denimo pri pokojninah, pa ne morete biti bolj učinkoviti, pa če zaposlene pri pokojninski blagajni ali upokojence še tako preganjate.

Zato je smešen tudi stavek, ki ga ponavljajo nekateri iz sedanje oblasti, da moramo javni sektor pač omejiti na tisto, kar ustvarimo. Ustvarimo namreč 36 milijard bruto domačega proizvoda na leto, od katerega ga skozi javni sektor porabimo le 44 odstotkov. Do 100 odstotkov, ko bi nam ustvarjeno postavilo meje, je še daleč. Omejitev tako ni tisto, kar ustvarimo, pač pa tisto, kar smo pripravljeni plačati za kolektivno potrošnjo. Pravo zdravilo za deficit v državnem proračunu pa je lahko le tisto, s katerim povečujemo del družbenega prihodka, ki ga damo za javni sektor; večje bolečine pa nam bodo povzročile vse tiste terapije, ki bodo le zniževale proračunske odhodke. Torej prava klinična pot za odpravo deficita državnega proračuna vodi prav v nasprotno smer, kot jo načrtuje sedanja vlada.

Ob tem ni nepomembno, da se zavedamo, da naše slabe bonitetne ocene sploh ne izhajajo iz deficita državnega proračuna. Bonitetne hiše zagotovo znajo dobro brati številke in ne nasedajo naši demagogiji. Jih pa zelo zanima, ali znamo narediti pokojninsko reformo z učinki, ali znamo reformirati zdravstveni sistem, ali znamo kaj narediti s trgom dela in še kaj podobnega. Pokojninska reforma v pravo smer bi nam pri njih bistveno bolj povečala ugled kot pa znižanje plač javnim uslužbencem za 15 odstotkov, ki lahko pripelje do nemirov in ki sploh ni potrebno. In nemiri so ključni za bonitetne ocene, še zlasti če same številke ne plašijo.

Kdo pije in kdo plača

Nič manj pomembna ni iztočnica, da je pri takih paketih ukrepov treba skrbno in tankočutno paziti na ohranitev določenega socialnega ravnotežja. Zavedati se je treba, da kriznih razmer res niso izzvali javni delavci. Našo krizo so v prvi polovici novega tisočletja zakuhali bančniki, ki so kar počez dajali kredite, menedžerji, ki so preveč zadolževali podjetja, politiki, ki niso reagirali na pregrevanje gospodarstva, tajkuni, ki so hoteli pobasati ves slovenski svet, nekaj celo delavci, ki so uživali v previsoki zaposlenosti in pritiskali na trgu dela na denarne plače, a nikoli se naši javni delavci niso vdajali razvratu, kot zdaj slišimo za grške.

Zaradi vzrokov sedanje krize so največ dobička vseeno imeli kapitalisti. Ti so verjetno največ izgubili prav v krizi, saj je ta odnesla ogromno njihovega premoženja, a v časih, ko se je kriza kuhala, so te kasnejše škode že nekajkrat pokrili. Zdaj pa naj bi vse stroške nosili delavci v javnem sektorju in ob njih nosečnice, študenti, dijaki, celo dojenčki, brezposelni in njim podobni. Kaj pa tisti, ki so krizni dobičkarji? Zato vlada ne more ostati le pri plačah javnega sektorja in bonitetah, ki so jedro boljšega standarda v Sloveniji. Navsezadnje je mogoče deficit, denimo 800 milijonov evrov, pokriti tudi tako, da jih polovico privarčujete in polovico zaslužite.

Višji dohodninski razredi za najbolj bogate, višji profitni davki, davki na luksuz, davki na premoženje, prispevki na kapitalske in premoženjske dohodke in konec koncev tudi višji davek na dodano vrednost so možnosti, da nekaj naberete tudi od kapitala in tistih, ki so s krizo največ zaslužili, in da vseh stroškov stabilizacije ne zvrnete na ne krive ne dolžne. Tudi simbolne geste so včasih pri tem pomembne.

Pogledi na dohodninske razrede so zelo različni. A star profesor s kar lepimi dohodki je v istem dohodninskem razredu kot njegovi asistenti, pa je med njimi kar precejšnja dohodkovna razlika. Ampak najbolj smešno je, če se zavedamo, da profesorjev prijatelj, ki spada med najbolj bogate Slovence, skoraj ne plačuje prispevkov. Pa ne goljufa, le plače, iz katere se plačujejo prispevki, nima. Ima pa marsikaj drugega, o čemer lahko stari profesor in njegovi asistenti le sanjajo. Pri tem pa vsi hodijo v bolnišnice, vsi imajo splošnega zdravnika, ki ga financira zdravstvena blagajna, vsi pošiljajo otroke v zastonj šole, vse branijo isti policisti in vojska, vsi dobijo potni list in osebno izkaznico pri istem okenčku. Enota njihove storitve je tako za prijatelja milijonarja zelo poceni, skoraj zastonj, za starega profesorja je precej dražja in za njegovega asistenta še dražja, čeprav se storitev za vse njih nič ne razlikuje.

Prispevke sploh razumemo napačno. Še vedno prevladuje stara kvazimarksistična ideologija, da so pokojnine in zdravstvo neke vrste pravice iz dela. V resnici pa gre za navadni medgeneracijski transfer oziroma transfer med bolnimi in zdravimi po zgledu transferjev znotraj družine, ko družina da kakšen evro več za starejše in za bolne, čeprav ti nobenega ne prinesejo v družino. Če potem pokojnina in stroški zdravljenja niso nekakšna zaslužena pravica iz dela, tudi ni razlogov, da bi prihodke za pokojninsko in zdravstveno blagajno pobirali le iz delovnih dohodkov in ne tudi iz kapitalskih in premoženjskih. Danes pa prav bogati najmanj prispevajo za starostno in zdravstveno solidarnost, ker ti preprosto živijo od dohodkov iz kapitala in ne od dohodkov iz dela.

Posebno mesto ima davek na dodano vrednost, ki bi ga lahko povečali vsaj za dve odstotni točki glede na sedanje vrednosti. Seveda socialno ni nevtralen, a vsaj ne posega v dohodek in dohodkovne razlike, pač pa v porabo: kdor več porabi, tudi več plača, a za večjo porabo mora nekje vzeti. Poleg tega višji davek na dodano vrednost naredi manj zanimiv domači trg in naredi bolj atraktivni izvoz ter zniža realne dohodke domačega prebivalstva ter s tem tudi stroške, ki jih povzročajo ti dohodki, s tem pa naredi ponudbo na tujih trgih bolj konkurenčno. Ekonomisti pravimo, da je vsaj pol nadomestka za devalvacijo, ki bi bila v takih razmerah smiselna, če bi jo lahko izvedli in če bi imeli lastno valuto.

Prav tako bi lahko ponudili bogatejšim več trga v zdravstvu in šolstvu ter še kje. Tako bi dobili dodatni denar, ki bi omogočil, da bi izvajalci v javnem sektorju ponudili boljše storitve tudi revnejšim. Kako zlahka nasedamo fetišizmu oblik, kaže prav odnos do trga in tržnih dohodkov v javnem sektorju. Tako se za navidezno solidarnostjo in egalitarnostjo, ki naj bi jo branili s tem, da bi onemogočili ponudbo dražjih storitev tistim, ki imajo več denarja, omogoča le dodatna socialna diferenciacija, ki koristi le bogatim. Ne razumete tega sklepa? Bogati dobijo ob bistveno večjih dohodkih pri taki solidarnosti enako storitev kot tisti z nižjimi dohodki. Verjetno pa ni cilj, da dobijo revnejši slabšo operacijo, zdravljenje ali šolsko izobrazbo.

Pogosto celo ekonomisti zamahnejo z roko in pravijo, da tako in tako od raznih davkov na luksuz in za bogate ne bi bilo veliko davčnih prihodkov. Res je, a se pri tem pomeša proračunsko in socialno dimenzijo davkov. Malo denarja za proračun pomeni proračunski vidik, vidik finančnega ministra, to, da mora milijonar na svojo večmilijonsko hišo plačati sto tisoč evrov na leto, ko delavec stisne za 100 evrov manjšo plačo, pa je socialna dimenzija. In slednja je pomembna, ko govorimo o socialni sprejemljivosti ukrepov.

Brez pokojninske reforme ni rešitve za proračun

Seveda so tu še pokojnine, ki ob pravi reformi povečujejo proračunske prihodke. Če ne izvedete radikalne pokojninske reforme, problema deficita državnega proračuna sploh ne morete rešiti. Ne pozabite, da gre v bistvu za 1,4 do 1,9 milijarde manka v državni blagajni, ki se nam zdaj že četrto leto ponavlja. Letos se bomo tudi ob brezobzirnem varčevanju morali dodatno zadolžiti za milijardo. Škoda, da ne poskusimo nekaj dobiti od domačih varčevalcev. 800 milijonov prihrankov je zato premalo, da se ne bi bilo treba zadolževati, in preveč, da ne bi bilo treba zniževati plač javnih uslužbencev. Sicer pa zadnji podatek za lansko leto kaže, da je primanjkljaj državne blagajne skoraj do milijona enak primanjkljaju pokojninske blagajne, ki se pokriva iz državne blagajne. Odpravimo pokojninski primanjkljaj in bomo odpravili deficit v državni blagajni.

A sedanja oblast pravi, da je to dolgoročna reforma in da pride na vrsto šele čez leta. Verjetno zaradi Erjavca v vladi, ki ga ta nujno potrebuje. Sicer pa je jasno, da bi se morali takoj dogovoriti, da vsaj za eno leto odložimo odhod v pokoj vsej letni generaciji potencialnih upokojencev. Prepričan sem, da je lažje delati še eno leto kot pa se odpovedati sedanjemu otroškemu dodatku. Zlasti ker bi se potem tudi naša podjetja počasi zavedla, da so starejši delavci zaklad in ne zgube, saj pogosto kakovost dela temelji prav na njihovem delu, da jim je treba ponuditi ustrezno delo in da je tudi delo v starejših letih lahko zdravilno in stvar ponosa ter življenja. Zato je treba pokojninsko reformo, ki pa bo zelo drugačna od Svetlikove, narediti takoj in tako, da bo dala učinke že letos. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da otroški dodatki, šolske malice in štipendije soustvarjajo državljane, ki bodo jutri lahko plačevali za pokojnine.

Še najbolj paradoksalno je, da vlada sili državne uslužbence, da se upokojijo. Vse za čim manjši javni sektor. Pa smo ugotovili, da ta sploh ni največji in seveda, kar je še posebej pomembno, da so prav upokojenci, ki gredo takoj v pokoj, največji problem slovenskega gospodarstva. Morali bi se namreč truditi, da delajo tudi starejši. Dobro je znano, da starejši delavci ne kradejo delovnih mest mlajšim. Sloveč primer znane nemške avtomobilske tovarne pa kaže, da lahko prav s starejšimi delavci zagotovite kakovostno proizvodnjo. A morate delo prilagoditi njim. In vlada, namesto da bi starejše delavce izkoristila za kakovostne storitve v javnem sektorju, te pošilja v pokoj in koplje še večjo pokojninsko luknjo.

Da je mera nerazumevanja polna, pa vlada ponuja še popuste za bogate. Reforma s socialno kapico je v prid bogatih, predlagano preoblikovanje dohodninskih razredov, znižanje davka na dohodek pravnih oseb, individualni pokojninski računi, olajšave za investicije, celo odprava prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja tudi, ker bodo revnejši morali plačati nekaj, kar so do zdaj bogati. Vse to zmanjša proračunske prilive, skoraj ne pospeši gospodarske rasti in konec dneva zahteva, da revnejši plačajo nekaj več za enako polno blagajno. Res ni ravnotežja, če podarite lastnikom kapitala 150 milijonov manj davkov na dohodek pravnih oseb in ob tem privarčujete nekaj milijonov evrov z manjšimi otroškimi dodatki.

Brez rasti in sporazumevanja

Kaj je z rastjo in temi ukrepi? Če privarčujete pri investicijah, ne bo škode, saj je že zdaj investicij med odhodki državnega proračuna tako malo, da te ne morejo poganjati rasti. Če niso nujne, jih v resnici lahko sekate. Ampak trditev, da take investicije lahko pospešujejo gospodarsko rast, je tako in tako posledica osnovnošolskega razumevanja keynesijanizma. Drugače pa je s ciljem, da zapirate deficit v državnem proračunu s krčenjem odhodkov in ne s povečevanjem prihodkov. To namreč pomeni, da zmanjšujete efektivno povpraševanje. Manjše plače javnih uslužbencev, izpad prejemkov mamic, otrok, za malico, za rekreacijo in podobno namreč pomeni, da je manj efektivnega povpraševanja.

Zaradi tega plačnikom davkov in prispevkov, torej ustvarjalcem prihodkov državnega proračuna, ne ostane več. Če bi jim, bi lahko rekli, da razbremenjujemo gospodarstvo in prebivalstvo. A se to ne zgodi. Ker manjša potrošnja prejemnikov iz državnega proračuna ob tem načinu zapiranja deficita proračuna ne pomeni večje potrošnje plačnikov v proračun, je celotno efektivno povpraševanje lahko le manjše. Slednje pa nujno pomeni tudi manjši družbeni bruto proizvod. Že od Walrasa in Saya namreč velja trditev, kolikor nekdo potroši, toliko lahko drugi zasluži. Takšno reševanje deficita državnega proračuna torej pomeni manjšo rast.

Seveda bomo takoj slišali tole: odpravljen deficit v državnem proračunu pomeni boljše bonitetne ocene, nižje obrestne mere in lažje investiranje, pa tudi država se ne zadolžuje več in zato v bankah več ostane za gospodarstvo in gospodinjstva, kar pomeni, da se ti lažje zadolžujejo in investirajo. Nekaj je na tem, a ne brez efektivnega povpraševanja. Še posebno če se podjetja pri nas zaradi prezadolženosti ne morejo, gospodinjstva pa zaradi previdnosti ne upajo zadolževati. Kreditni krč se pač ne more reševati z odpravljanjem deficita v državnem proračunu. Še zlasti če bi v njem vsaj nekateri radi videli tudi denar za dokapitalizacijo državnih bank.

Socialno sporazumevanje tudi tej vladi ne gre od rok. Zavedati se moramo, da je seznanjanje sindikatov s seznamom ukrepov že Pahorjevi vladi spodletelo. Verjetno bi bilo smiselno najprej postaviti količinske cilje, ki jih vlada želi doseči v tem letu, te cilje res dobro argumentirati z vidika zunanjih omejitev in dolgoročnih ciljev, nato pa s temi cilji seznaniti sindikate in druge deležnike v tem sporazumevanju. Ko bi se enkrat dogovorili o tem, pa bi se začeli pogovarjati o ukrepih.

Pri slednjih vedno obstajajo določene alternative in v veliki meri bi izbor med alternativami in tudi samo predlaganje ukrepov prepustil tudi delodajalcem in delojemalcem, še posebno pa sindikatom. Navsezadnje so oni predstavniki tistih, ki bodo čutili posledice ukrepov. Zato nima nobenega smisla vnaprej zaostrovati odnosov z njimi, predvsem pa ni vljudno biti pri tem hinavski in s figo v žepu.

Malo smešno pa je, če predsednik vlade v resnici že v naprej grozi, kot smo lahko prebrali v časopisih, da bo vlada odšla, če se socialni partnerji ne bodo sporazumeli z vlado. V šali bi rekli: Janković pa v jok! V resnici smo daleč od razmer, da bi evropska komisija razmišljala, da Sloveniji postavi kakšno prisilno upravo iz tujine. Pred Slovenijo je še dolga vrsta pred vrati evropskih prisilnih poravnav in v Evropi znajo brati podatke ter vedo, da če se ta vlada ni sposobna spopasti s težavami, imamo Slovenci še kakšno v rezervi. Zdaj imamo vlado, ker ena stranka ni bila sposobna sestaviti koalicije, potem pa bomo imeli drugo, ker je ena stranka še pred spopadom predala orožje. Pa saj tako nihče v sedanji oblasti ne razume zgodbe, kajne?

Sicer pa vsaj del sedanje oblasti kaže na še neizkoriščene in bolj inovativne oblike varčevanja. Univerzo se očitno da končati brez srednje šole, kot kažejo poslanski primeri. Zato ukinimo srednje šole in imeli bomo velike prihranke. Ali pa praksa, ki se zdi sedanji oblasti ustrezna, da morajo vsi poslanci neke poslanske skupine glasovati kot eden; naj ima v parlamentu vsaka parlamentarna skupina le po enega predstavnika z glasovalno pravico za vse druge in videli boste res poceni parlament z denimo devetimi poslanci in sekretarko parlamenta. Velik prihranek!