Samo na prvi pogled oziroma zato, ker tenis v razvidu slovenskih športnih uspehov oziroma naprezanj ni prvokategorniški šport. Vanj Slovenec ne vlaga velikih upov. Prej v veslače, smučarje, smučarske skakalce, košarkarje, kolesarje, rokometaše, nogometaše, telovadce...

Paradoksalno. Celo nadvse paradoksalno. Kajti ni večjih zadržkov pri strinjanju z ing. Markom Umbergerjem, predsednikom Teniške zveze Slovenije, ko pravi, da je največji uspeh slovenskega individualnega športa prvo mesto Mime Jauševec na odprtem prvenstvu Francije leta 1977. Trditev utemeljuje na podmeni, da je tenis globalni šport: "Nogomet, golf in tenis so športi, ki pridejo v vsaka poročila." Dejansko ga igra ves svet. In to tam, kjer nimajo zim, in tam, kjer malodane nimajo poletij.

Čeravno slovenski uspehi v tekmovalnem tenisu niso sorazmerni z njegovo priljubljenostjo med rekreativci, pa davni rezultat Jauševčeve na neki način vendarle osmišlja povezavo med rekreativnimi in profesionalnimi igralci. Morda je težava predvsem v tem, da Jauševčeva pripada nekemu drugemu času, ki je malodane že pozabljen, in je tudi zato njena ideja, da bi veljalo v šolske predmetnike uvesti predmet slovenske športne zgodovine, na mestu.

Morda bi tudi to pripomoglo k temu, da ta mariborska šampionka dandanes, ko jo dohitevajo bolečine pretreniranega telesa, ne bi imela težav s tem, da ji doktorski konzilij ne dodeli plačanega bolniškega dopusta. Nedavno jo je zdravniška komisija namreč zavrnila, češ da nima nobenih dokazil, da je teniška trenerka, saj je uradno le gimnazijska maturantka. Nekako po logiki, da gimnazijske maturantke pri zagotavljanju eksistence poškodovanost telesa ne bi smela ovirati. Še kar škandalozno oziroma blizu birokratske doslednosti v primeru Vaskrsić, mar ne?

Minuli teden sva posedela v bližini rehabilitacijskega centra Soča, pri bližnjih balinarjih v Zarji, nasproti igriščem v Savskem naselju, enem večjih mestnih teniških mravljišč. Ta so že začela delovati. Tradicionalna centra, torej igrišča Olimpije v Tivoliju in Slovana na Kodeljevem, še mirujeta, bodo pa tudi tam v kratkem spustili igralce na teren. Andrej Jeras, predsednik TD Slovan, pravi, da gre za različne situacije. Medtem ko imajo zasebna ali pač najeta igrišča svoj proračun, društva, kot sta Olimpija in Slovan, po novem spadajo pod centralno mestno športno upravo. In tjakaj tudi nakazujejo denar. V mestno blagajno.

Dumpinški položaj

"Kar je dumpinški položaj, saj nam ceno igralnih ur določa mesto, medtem ko jo oni lahko sami. Nekaj malega smo se sicer domenili za članske popuste pri letnih kartah oziroma pri ceni pijače iz klubskega bifeja, vendar pa na tak način ne bomo zdržali dolgo. Tako pridobljeni denar od rekreacije smo na Slovanu vendarle vedno vlagali v tekmovalne vrste," je jasen Jeras, srce kodeljevskega tenisa, ki meni, da je tenis v Sloveniji podcenjen, čeprav je teniška konkurenca tudi po njegovem mnenju najbolj globalna od vseh športov.

"Samo v naši interni klubski ligi nastopa po 90 igralcev in letos bom moral narediti tri skupine. Najbolj razširjena je gorenjska liga (okoli 350 igralcev, op. a.), ki sploh ni pod okriljem TZS, ob njej pa delujeta še primorska in dolenjska. Zanimivo je, da na Štajerskem rekreativna liga deluje najslabše, čeprav so Štajerci v konkurenci aktivnih igralcev tradicionalno najmočnejši, železničarski teniški klub iz Maribora pa najuspešnejši slovenski klub," je na spokojnem opoldanskem slovanovskem soncu nizal razmišljanja Jeras.

Slikovit človek, ki se je zapisal tudi v spomin netenisačev. Recimo mulcev, ki smo po koncu kopanja na bližnjem bazenu radi šli na nogometno tribuno gledat teniške duele na takrat osrednjem kodeljevskem igrišču. Po bentenju na terenu je namreč spominjal na slavnega Jimmyja Connorsa, ameriškega teniškega zvezdnika iz osemdesetih let. Upornika, ki je navsezadnje hodil s Chris Evert, takrat prvo igralko sveta.

Teniške igralke, sploh prve igralke sveta, so bile iz nekih neraziskanih vzgibov vedno pubertetniški erotični fetiš. Morda zgolj na račun hlačk, ki se jim kažejo izpod privzdigujočega se krilca, ko se razdajajo na terenu. Jerčija, kot mu pravi teniška srenja, je Connors kakopak navdihoval z igro. In še vedno premore podobno oster pogled igralca, ki je vedno pripravljen na dvoboj. Svoje čase je za Slovan igral v drugi jugoslovanski ligi zahod. V prvo jugoslovansko ligo se Slovan ni nikdar uvrstil. Vedno jih je izločil Karlovec, kar je zgolj še en podatek, ki opozarja na boleče dejstvo: da Slovenci v moški konkurenci nismo nikdar zmogli sproducirati igralcev, kakršne so naši južnejši slovanski bratje, predvsem Hrvati in Srbi, vendarle imeli. Od Djokovića nazaj. Pri čemer se v tenisu ne da izgovarjati na kuhinjo.

"Razlika med prejšnjimi in sedanjimi slovenskimi igralci s Kavčičem na čelu, ki se je kot prvi Slovenec prebil med prvih sto na lestvici ATP, je v tem, da imajo mlajši resnejše ambicije. V glavah hočejo več. Vedo, zakaj to počnejo. Prej ni bilo tako in do Kavčiča je bil najboljši Slovenec Iztok Božič, ki je bil leta 1998 na 198. mestu ATP. Razlog za to, da so bila dekleta uspešnejša, vidim v tem, da je ženska konkurenca vendarle slabša. Vsaj po mojem mnenju. V moški konkurenci ni mogoče, kar se dogaja pri ženskah, da se Williamsova vrne na teren in vnovič zmaguje," razmišlja Jeras. Ob tem, da v sodelovanju s tujimi trenerji vsekakor vidi dodatno kvaliteto, vendarle dodaja, da se je Kavčič (kot tudi njegova kolega Žemlja in Bedene) razvil v igralca pretežno v sodelovanju s slovenskimi trenerji.

Čudežni otroci nimajo težav

Mit tujega trenerja je v tenisu namreč mogočen, mnenje, da je za preboj nujen odhod v tujino, pa prevladujoče. Tuji trener pomeni minimalno 10.000 evrov mesečnega stroška, uspeh pa ni nujen. Nikakor. Tenis je kompleksen šport.

"You don know my name, but one day you'll remember me," piše ob azijskem mladeniču, teniškem igralcu s plakata za teniške loparje, ki visi v osrednjem notranjem prostoru teniške šole oziroma akademije Breskvar na Ježici. Ta je bila druga postaja kroženja po ljubljanskih teniških centrih. Zamuditi sestanek s šefom teniške akademije, kar je v tem primeru Peter Breskvar, vendarle zbudi nelagoden občutek. Tudi sam sem bral zgodbe o disciplinatorju Bollettieriju, bivšem ameriškem vojaku, ki je z železno disciplino vzgajal Moniko Seleš, Agassija in njima podobne.

No, Peter Breskvar, sin Borisa Breskvarja, nekoč trenerja Borisa Beckerja in Anke Huber, se je pokazal za povsem razumevajočega človeka. "Oče mi je rekel, da bom, če bom neumen, vložil premoženje, ki mi ga je dal, v tenis, in naredil sem natančno to," se nasmehne. Akademija je prelep objekt, ki skrit za naseljem ježiških hiš deluje kot drug svet. Zlahka bi se v njej dogajalo kaj iz Kill Bill 3, ob fotografijah tečajnikov na steni pa se lahko vprašaš, čemu si ti ljudje sploh želijo na svetovno sceno, če pa že tukaj zadeve - zdi se tako - potekajo prav po "reket roll" idilično. Lepa poletja, polna gibanja na soncu, potem pa seveda umirjanje dni na terasici ter prehod v večer ob zvoku naprav, ki trosijo vodo po igrišču, da kaplje udarjajo ob pesek. No, da ne bo pomote! Podpisani sem tenisiral vsega petkrat. Zadnjič sem na sindikalnem turnirju med servisom zadel svojega partnerja Zorana S.

"Naj omenim, da badmintonska igrišča za rekreativce, ki smo jih naredili na enem od teniških igrišč, navržejo več kot vsa preostala teniška," doda mlajši Breskvar. Na jutranjem druženju se nama pridruži Blaž Trupej, selektor moške teniške reprezentance, ki je tisto sredo objavil seznam slovenskih reprezentantov za duel z Južnoafriško republiko v Davisovem pokalu. Osvajalec prve slovenske ATP-točke. Generacija Gorana Ivaniševića. Pove, da je ob neki priložnosti vzel set Federerju.

"Lahko bi rekli, da sem neizživeti profesionalec," ponudi šalo na svoj račun, "profesionalno tenisaštvo je bilo v mojih časih neke vrste bavbav. Nihče ni zares verjel v zadevo. Ni bilo niti tradicije niti znanja, prav tako ne infrastrukture. Bil sem članski državni prvak pri štirinajstih letih, kar je zgovoren podatek, pri čemer se je za Moniko Seleš že takrat vedelo, da bo svetovna klasa, saj je premagovala celo nas. In čudežni otroci nikoli nimajo težav. Prej ali slej za njih izve nekdo z interesom," razmišlja selektor.

Sebe ni imel za posebno talentiranega, trdi pa, da so tudi v Sloveniji obstajali fantje, ki so premogli presežne potenciale, vendar niso bili pravilno vodeni. "Hrvati niso uspešnejši od Slovencev samo v tenisu, temveč še v kakšnem drugem športu. Zakaj, to je kompleksno vprašanje. Tenis je zelo egošport. Šport samega sebe. Stalno gre za egodvoboj in Balkanci so bili v tej igri vedno dobri. Novi rod slovenskih teniških igralcev je od nas drugačen v tem, da bolj resno jemlje možnost, da se da uspeti. Fantje so bili deležni zgodb od prej. Videli so, kje so se delale napake in da priti med prvih sto ni nemogoča stvar. Mi smo takrat denimo stalno sanjali, da bi lahko trenirali z igralcem iz skupine prvih sto. Obenem tenis ne dopušča spanja. Stalno se moraš dokazovati in vse je odvisno res zgolj od tebe," pravi Trupej.

Vključil se je Breskvar: "Med Slovenci je preveč skromnosti. Otrok bo od staršev prej slišal, da je pek, kot pa da je najboljši. Tukaj imamo trenerja Srba. To je povsem drug pristop. Stalno izhaja iz podmene biti najboljši. Tenis pa je igra psihe. Lahko si tik pred zmago, pa boš čez eno uro poražen. Tega ni nikjer. In ni pomoči. Na nikogar se nimaš obrniti. Lahko si motorično idealen, vendar pa če v odločilnem trenutku zmrzneš, ne spraviš več noter niti enega servisa."

A vrnimo se h gospe Jauševec. V vrh se je prebila brez vzornika in nemalokrat brez trenerja na tribuni. Nekako v stilu "kdo si upa prvi čez skakalnico" se je leta 1973 podala na prvo pot v ZDA. S 50 dolarji v žepu. In ko je zmagala na prvem manjšem turnirčku in so jo organizatorji vprašali, ali naj ji vgravirajo na pokal ime, je za to plačala 30 dolarjev. Njen osnovni trener je bil njen brat, tudi sam teniški igralec.

"Menim, da v Sloveniji nihče ni pripravljen tvegati vsega za uspeh," pravi selektorica ženske teniške reprezentance, ki dejstvo, da so slovenske ženske igralke uspešnejše od moških, pojasnjuje s tem, da so dekleta po naravi bolj vztrajna in predana cilju. Prav tako zelo ceni otroke s periferije. Ker po njenem mnenju premorejo več žilavosti.

"V mojih časih si se moral znajti in zase lahko rečem, da sem bila trmasta do konca. Bile so tudi solze. V drugem letu bivanja v ZDA sem zgubljala igre in bila sem v krizi. Hotela sem se vrniti domov. V ZDA so poslali brata. Živela sva pri neki družini, kjer sva skidala zasneženo igrišče in trenirala. Potem sem se vrnila na tekme. In vedela sem, da bom zmagovala. Čutila sem to. Ni bilo možnosti, da bi zgubila. Tudi ko sem v Parizu izgubljala z 0-2, sem vedela, da na koncu ne bom zgubila. Zdi se mi, da je pri naših teniških igralcih drugače: imam občutek, da bi lahko dali več od sebe. Da ne naredijo vsega za zmago. In ko me za kakšnega nadobudneža vprašajo, ali bi bil lahko dober, odgovorim, da je edino merilo svet. Se pa strinjam, da je treba imeti vzor. Stavim, da se je zanimanje za tenis med otroki v Beogradu zaradi Djokovića izjemno povečalo. In spomnim se Djokovića, ko je imel 17 let. Že takrat je govoril, da bo številka ena."

Težava slovenskega tekmovalnega tenisa torej morda ni toliko daljnost tujih trenerjev, niti denar, o katerem je sicer največ govora. Morda gre predvsem za pomanjkanje volje po uspehu. Volja po uspehu v že tako ugodnih življenjskih razmerah, obenem pa v športu, ki je kompleksen do te mere, da brez nore zagnanosti ne moreš računati na nič, obenem ti pa tudi ta vključno s talentom še ničesar ne zagotavlja. Sočasno je ta skrajno individualistična srž tenisa tista draž, zaradi katere se po številnih igriščih v državi drug z drugim brezkompromisno soočajo tudi rekreativci. Tudi za ceno življenja. Dobesedno.

Infarkt na teniškem igrišču med popoldansko partijo ne more biti presenetljiva vest. Primož Starc je vodja rekreativne ekipe H sport, ki je do zdaj največkrat zmagala v gorenjski rekreativni ligi. Tenis igra 33 let. V mladih letih je tekmoval. Takole pojasnjuje njegov čar: "Pri tenisu se ne moreš izgovarjati na to, da ti soigralec ni podal žoge. Sam si kriv za vse. Odvisen od sebe. Cenovno je to sredinski šport. Ne predrag ne poceni. Dobri športni copati stanejo 120 evrov, soliden lopar 150 evrov, igralne ure so med 6 in 12 evri."

Premore vse: fiziko, fantazijo, hec

"Da, infarkt na teniškem igrišču ni presenečenje. Vendarle gre za zelo zahteven šport," v svoji radoživi maniri navrže predsednik Teniške zveze Slovenije Marko Umberger, ki že s svojim likom in delom spomni na pionirski duh prvih peščenih igrišč v državi. Nemara zato, ker je inženir, vse pionirsko v športu pa v teh krajih asociira takisto na inženirja Bloudka. Predsednik je tenis začel igrati pri osemnajstih. "Moda tenisa v Sloveniji se začne v 70. letih, večina igrišč pa je bila zgrajena do leta 1990. Zaljubljen sem v ta šport. Tudi sinova sem usmeril vanj, kar jima je koristilo, čeravno lahko priznam, da sem ju z njim posiljeval, kar pomeni, da sem jima jaz izbral šport. Moški smo petelini in redko kateri oče, ki mu bo neki trener rekel, da bi pa njegov otrok lahko prišel med prvih deset na svetu, bo dejal: Ne, ti boš pa raje šel v šolo. Bodimo realni. Tega ni. Mislim, da sem storil prav. Smisel tenisa je, da pridobiš osnove, zaradi katerih si v življenju uspešen," pravi gospod, ki si med drugim šteje kot uspeh, da ni nikdar igral golfa. Golf je namreč pobral marsikaterega teniškega igralca.

Predsednik zveze pravi, da golf tenisu ni ukradel igralcev, temveč zgolj "starejše premožnejše ljudi", obenem pa meni, da je slovenski tenis panoga, ki je v vzponu. Zveza šteje 15.000 članov, vendar je število ljudi, ki igrajo, bistveno višje, saj za to, da igraš, ni treba, da si član zveze. V vsakem primeru v državi deluje 80 teniških klubov, kar je veliko oziroma nekaj manj od števila smučarskih klubov, ki jih je približno 115. "Tenis danes ni več eliten šport, za kar mi je na neki način celo žal, saj se marsikdo na igrišču ne zna več vesti."

In če predsednik TZS meni, da se v tenisu dobro znajdejo nogometaši, se ni dalo izogniti temu, da za mnenje vprašamo Srečka Katanca, enega mnogih nekdanjih športnikov (Ivo Daneu, Brane Oblak, Štefan Seme, Miro Cerar, Bojan Križaj in mnogi drugi), ki jim je tenis postal glavna rekreativna dejavnost. "Tenis je fantastičen šport. Premore vse, fiziko, fantazijo, hec. Noro lepo je imeti krog prijateljev, s katerimi igraš. To je šport, v katerem se lahko doziraš, čeravno je srž naše vrste tenisa v menjavi balončkov in skrajšanih žog, s katero poskušaš utruditi nasprotnika tako, da na koncu spije pijačo več," pravi Katanec, za katerega je najbolj všečen teniški igralec Roger Federer. Sem pa, kar zadeva sorodnost nogometa in tenisa, opazil vsaj eno posebnost - da obe srenji za nekoč ali pa še zdaj aktivnega tekmovalca uporabljata privzeto srbohrvaško besedo "igrač". Morda s to razliko, da iz ust teniškega igralca ta zveni že malodane popolnoma slovensko.

Na osnovi vseh poizvedb o tenisu, ki so bile opravljene minuli teden, lahko ugotovimo, da se slovenskemu tenisu tako ali drugače obetajo dobri časi. Gre za šport, ki ga vsakdo, ki količkaj razume športništvo, niti po naključju ne podcenjuje, temveč ga, nasprotno, nadvse ceni. In ni dvoma: gre za sceno, ki zares žejno čaka kakršen koli večji uspeh katerega od slovenskih tekmovalcev. Komur bo prvemu uspelo realizirati hotenja po zares vidnem uspehu, bo ultimativni junak. Po drugi strani pa je tako, da se bliža pomlad, za njo prihaja poletje, ko bodo bifejske ute ob igriščih številnim športnim rekreativcem ponudile maksimalno ugoden rezervni položaj za preživljanje popoldnevov in večerov ob druženju s soigralci. Ugodje slovenskega višjega srednjega razreda. Ej, pa kakšen Flushing Meadows?!