V Dnevniku je bil dne 22. marca 2012 objavljen prispevek z naslovom Čas ni denar, ko gre za obnovo cest, avtorja mag. Boštjana J. Turka. V prispevku je med drugim navedeno: "V Suhi krajini naj bi namreč država 19 kilometrov neke ceste obnavljala nerazumljivih deset let!" ter v odgovor, zakaj prihaja do situacij, ko se obnova neke ceste vleče desetletja, v nadaljevanju zapiše: "V odgovor običajno ponudijo tri enako neprepričljive, že skoraj smešne argumente - prvi je ta, da do dokončanja posla ni prišlo zaradi pomanjkanja denarja. Drugi je ta, da posli stojijo zaradi težav pri pridobivanju zasebnih zemljišč, tretji pa ta, da se dela niso mogla dokončati zaradi stečaja katerega izmed gradbenih podjetij." Avtor zaključuje prispevek tudi z navedbo: "Čeprav poskušajo mnogi državni in občinski funkcionarji razloge za nedopustne zamude pri obnovah oziroma gradnjah državnih in občinskih cest pogosto zaviti v celofan laži in poceni sprenevedanj, pa je kakor na dlani, da do tako drastičnih zamud, kot sem jih opisal zgoraj, v večini primerov prihaja zaradi kronične operativne nesposobnosti odgovornih, ki enostavno niso vešči svojega dela, pa si tega seveda ne priznajo."

Članek je zasnovan tendenciozno, navedbe so zavajajoče in napačne, zato v skladu z določili 26. člena Zakona o medijih zahtevamo objavo popravka.

Mag. Boštjan J. Turk je v članku z naslovom Čas ni denar, ko gre za obnovo cest, ki je bil objavljen 22. marca 2012 v Dnevniku, navedel tri najpogostejše razloge za zamude pri izvajanju gradbenih posegov na cestah: pomanjkanje denarja, težave s pridobivanji zemljišč in stečaj izvajalca ter te razloge komentiral kot "v celofan zavite laži in poceni sprenevedanja".

Program dela Direkcije RS za ceste je praktično določen s tem, ko Državni zbor RS potrdi seznam proračunskih projektov. To pomeni, da se ji z rebalansom odvzemajo sredstva tudi za projekte, za katere ima že prevzete obveznosti, torej sklenjene pogodbe. Direkciji RS za ceste je bilo v zadnjih treh letih z rebalansi proračuna RS odvzetih več kot 130 milijonov evrov dodeljenih sredstev (samo leta 2011 je bilo odvzetih 49,7 milijona evrov). Podatki so javno dostopni, če bi avtor želel narediti analizo in objektiven prispevek, bi to lahko preveril. Zato njegova trditev, da "do pomanjkanja denarja ne bi smelo priti niti po naključju, saj zakon jasno določa, da se brez zagotovljenih sredstev za popravilo oziroma obnovo ceste javno naročilo sploh ne sme oddati", ni umestna.

Avtor pravi tudi: "Kar se pridobivanja zasebnih zemljišč tiče, je kot na dlani, da zakonodaja omogoča dokaj učinkovite postopke ustanovitve služnosti, odprodaje ali (včasih resda boleče) razlastitve zasebnih zemljišč za namene izgradnje javne (cestne) infrastrukture." Izkušnja Direkcije RS za ceste, ki ima 747 investicijskih projektov, za posamezen projekt pa je treba skleniti dogovore tudi z več kot sto lastniki, je, da razlastitveni postopki trajajo predolgo - običajno več let. Zaradi sistema dedovanja je tekom let lastništvo posameznega zemljišča razdeljeno tudi med 30 in več oseb, med katerimi so mnoge tudi v tujini. Na koncu tako prihaja do situacij, ko Direkcija RS za ceste izpelje finančno in časovno zahtevne predpisane postopke in od lastnika pridobi njegov del zemljišča, vreden 0,81 evra, pri čemer se dogaja tudi, da je treba postopke voditi z dediči v Kanadi ali Avstraliji.

Za avtorja tudi "argument stečajev gradbenih podjetij... ne drži vode... V primeru stečaja izvajalca je seveda jasno, da je treba javno naročilo po hitrem postopku oddati drugemu ponudniku." Gre za hudo poenostavitev, saj že pogled na spletno stran Državne revizijske komisije priča, da je, v skladu s trenutno gospodarsko situacijo, praktično na vsako odločitev o oddaji javnega naročila vložen zahtevek za revizijo. Zaradi zahteve, da se v primeru stečaja gospodarske družbe med izvedbo del ne sme skleniti pogodbe s ponudnikom, ki je sodeloval pri javnem naročilu in je bil drugi najugodnejši (ali pa podizvajalcem), je, kljub unovčenim bančnim garancijam, Direkcija RS za ceste v preteklem letu utrpela izgubo 2,8 milijona evrov in plačala stroške zavarovanja in vzdrževanja gradbišč v znesku več kot 700.000 evrov.

Mag. Gregor Ficko, direktorDirekcija RS za ceste