Skladno z zakonom o minimalni plači so imeli delodajalci v letih 2010 in 2011 namreč možnost podpisa sporazuma s sindikati v primeru, da bi izplačevanje polne minimalne plače ogrozilo obstoj podjetja ali povzročilo odpuščanje večjega števila zaposlenih. Sporazum je sicer podpisalo le 1611 oziroma 1,3 odstotka vseh gospodarskih subjektov v državi. A konec prehodnega obdobja pomeni, da morajo podjetja po novem plačevati enotno, polno minimalno plačo, obenem pa se je za slabo desetino, na 44.059, zvišalo tudi število prejemnikov minimalne plače. V vse zahtevnejšem poslovnem okolju to za mnoge pomeni dodatne težave, saj je zaradi povišanih stroškov, zlasti v delovno intenzivnih panogah, njihovo poslovanje pod še večjim udarom. Še pomembneje pa je, da višji stroški dela pomenijo tudi manjšo konkurenčnost Slovenije na mednarodnih trgih in pri privabljanju tujih investicij.

Slovenija daleč spredaj pred Češko, Slovaško, Poljsko...

To postane očitno, ko primerjamo minimalne plače med posameznimi evropskimi državami, ki se med seboj močno razlikujejo. Najnižjo ima Bolgarija s 138 evri, najvišjo pa Luksemburg s 1801 evrom, torej je razmerje 1:13. Ob upoštevanju paritete kupne moči se razmerje precej zmanjša, a še vedno znaša več kot 1:5, na nasprotnih koncih pa sta spet Bolgarija z 272 evri in Luksemburg s 1495 evri.

Če postavimo Slovenijo ob bok neposrednim tekmicam, lahko opazimo, da je minimalna plača več kot trikratnik primerljivih plač na Češkem, Slovaškem ali Poljskem. Tudi ob upoštevanju paritete kupne moči pa je slovenska minimalna plača vsaj še enkrat višja kot v naštetih državah in presega celo špansko ali portugalsko. Slovenija je v vrhu tudi pri podatku o minimalni plači kot deležu povprečnega bruto dohodka v industriji, gradbeništvu in storitvenih dejavnostih. Med državami EU ima višji delež od slovenskega 47,5 odstotka le Francija, povprečje med državami srednje in vzhodne Evrope (CEE) pa je le dobra tretjina.

Občutljivost na stroške dela dobro ponazarja tudi nedavni primer kanadske Magne, svetovnega velikana na področju izdelave avtomobilskih komponent, ki bo svojo proizvodnjo kljub relativno poceni delovni sili s Češke preselil v še bistveno cenejšo Srbijo. V bivšem obratu kragujevške Zastave pa bo svoj najnovejši model 500 L proizvajal tudi italijanski Fiat.

Minimalna plača ni temeljni problem

A na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) poudarjajo, da minimalna plača ne igra osrednje vloge pri težavah slovenskega gospodarstva, kar kažejo tudi podatki o konkurenčnosti. Svetovni ekonomski forum opozarja, da večjo težavo predstavljajo dejavniki na strani institucij in državnih organov, predvsem pa primanjkuje podjetniške naravnanosti, inovacij ter tehnološke razvitosti in infrastrukture. Kot najbolj problematični dejavniki so izpostavljeni dostop do financiranja, neučinkovita vladna birokracija, podjetniška razvitost ter davčne stopnje in davčni predpisi, obenem pa je v Sloveniji precej prisotna tudi korupcija.

Prav tako pretekli dvig minimalne plače ni vplival na propad podjetij in povečano število brezposelnih, saj lahko ključne vzroke za to zasledimo v visoki rasti zadolženosti v obdobju pred krizo, čemur je sledil močan padec prodaje, visoki stroški financiranja dolga in težko dostopna posojila pa so znatno poslabšala plačilno sposobnost številnih družb, trdijo pri ZSSS.

Tudi v primerjavi z zahodnimi državami, v družbo katerih si seveda želimo, je Slovenija še daleč zadaj, saj slovenski stroški dela predstavljajo le 62,8 odstotka povprečja EU-27, za povprečnimi stroški dela v Avstriji in Nemčiji pa zaostajajo celo za dvakrat. Prav tako so stroški dela predstavljali le 14 odstotkov skupnih odhodkov gospodarskih družb, veliko število zaposlenih pa je ne glede na izobrazbo žal na spodnjem delu plačne distribucije. Pri tem bi bilo veliko pomembneje podjetja spodbujati k ustvarjanju kakovostnih, tehnološko naprednejših delovnih mest ter k usmeritvi v proizvodnjo dobrin in storitev z višjo dodano vrednostjo. Vprašljivo je tudi delovanje pravne države, saj so primeri kazenske odgovornosti vodstva za napačne odločitve, prekomerno zadolževanje in stečaje zelo redki, obenem pa je pogosto sporno tudi nagrajevanje menedžmenta, ki vse prevečkrat nima nikakršne povezave z uspešnostjo gospodarskih družb.