Nordijska hoja je nastala kot "derivat" smučarskega teka, ki so ga zlasti skandinavski tekmovalci kot del poletne vadbe uporabljali že od dvajsetih let minulega stoletja.

Še boljše posnemanje smučarskega teka je mogoče s tekaškimi rolkami, ki so, če poenostavimo, smuči na kolesih. Tehnika teka na teh napravah je identična kot na smučeh. Težavo predstavljata le nadziranje hitrosti in zaviranje. Kolesa "klasičnih" tekaških rolk so trda in razmeroma majhna. Taka omogočajo tek po (bolj ali manj) gladkem asfaltu. Zaradi tega so tekaške rolke primerne za vadbo tekmovalcev, za svoje so jih vzeli le redki rekreativci.

To je razumljivo, ko upoštevamo dejstvo, da vedno obstaja možnost padca. Že padci na snegu znajo biti neprijetni, ko pa telebnemo na trdo cestišče, zna biti vse skupaj precej boleče. Terensko rolkanje skike ponuja tudi začetnikom možnost vadbe na suhem, saj imajo učinkovito zavoro.

Podaljšanje sezone smučarskega teka na vse leto

Za našo samozavest in predvsem za premagovanje začetnega strahu - malce tesnobe priznajo tudi "stari mački" - je nujno učinkovito zaviranje. Terenske rolke imajo v ta namen učinkovito zavoro. Zaviranje je podobno kot pri rolerjih.

Avstrijski izumitelj rolk skike Otto Eder je dolgo poskušal narediti napravo, s katero bi se suvereno in varno vozil po okoliških cestah. Prve uporabne rolke je poimenoval "Megarun". Bile so pretežke in sledil jim je model "Mountainskate", nato "M-Wheels", pa "Skatebike" in na koncu "Skike". Kot se je manjšala teža rolk, tako se je krajšalo tudi ime. Skike je kombinacija besed "skate" in "bike". Povedano v našem klenem jeziku se s temi rolkami vozimo po terenu, po katerem bi se peljali tudi s kolesom. Pri načrtovanju in izpolnjevanju izdelka je posebno pozornost posvetil prilagodljivosti različnim velikostim stopal. Otroški model je primeren za velikosti obuval od številke 25 do 37, standardni model pa za čevlje od številke 37 pa do 47. Za Guliverjeve naslednike je možno na podvozje priviti nastavek in rolko še podaljšati.

Prva serija je nastala še manufakturno v izumiteljevi lončarski delavnici, ki je za mesec dni postala "tovarna". Ko je v dveh mesecih razprodal celotno serijo stotih parov rolk (2003), je vedel, da je na pravi poti.

Zaradi znanih razlogov danes rolke skike ne nastajajo več v Avstriji, pač pa na Kitajskem.

Nordijske rolke so konstruirane tako, da omogočajo tek na gladkih površinah, brez težav pa se peljemo tudi po makadamu in celo po travi. Pretiravati seveda ne gre, na gramozu se nam rolke pogreznejo, prav tako nas ustavi visoka trava ali blatna luža. Kolesa so nekoliko večja in, kar je zelo pomembno, niso polna, ampak so napolnjena z zrakom. Tlak 7 barov nas že varuje pred predrtjem, če pa se nam mudi, v pnevmatike natlačimo zrak vse do tlaka 10 barov.

Gibanje je pravzaprav enako kot pri drsalni tehniki smučarskega teka. Tisti, ki tečemo na smučeh, se moramo na novo naučiti predvsem zaviranja. Ko obvladamo zaviranje, pa za nas ni več ovir. Jure, ki je rolkarska legenda (kot kača noge skriva svoja leta; ni bil vojak ali policist, pa je že v pokoju), se je na skikih povzpel na vrhove in prelaze, ki so resen zalogaj tudi za pripravljene kolesarje: Vršič, Mangartsko sedlo, Krvavec, Rogla…

Vadba naj bo varna

Manj ekstremni se zadovoljimo s kakšno negovano makadamsko cesto in s kakšno neprometno asfaltirano površino. Vadba v prometu zahteva od nas upoštevanje prometnih predpisov, poleg tega pa še zvrhano mero previdnosti in zdrave pameti. Rolke spadajo med posebna prevozna sredstva in po zakonu se z njimi po cesti ne smemo voziti. Če rolkamo po pločniku ali po kolesarski stezi, moramo hitrost prilagoditi drugim.

Daleč najbolj varno je, da tečemo na rolkarskih progah in kolesarskih stezah. Rolkarskih prog pri nas ni na pretek; prsti ene roke so že preveč. Najstarejša je na Kokrici pri Kranju, najnovejši pa sta na Pokljuki in Rogli. Lepo doživetje je tudi rolkanje po kolesarski progi po trasi opuščene železnice v Zgornjesavski dolini. Pot lahko nadaljujemo vse do Trbiža na italijanski strani. Rolkamo lahko tudi ob Velenjskem jezeru, na Poti okoli Ljubljane, po kolesarski stezi v Bohinju, po trasi opuščene železnice v dolini Glinščice (začnemo v Italiji in končamo pri nas), po trasi nekdanje ozkotirne železniške proge na Obali (ki je imenovana Parencana) in še kje.

Med rolkanjem, ravno tako kot pri smučarskem teku, razgibamo in prekrvavimo skoraj vse mišice telesa. Pri rolkanju ni stresnih obremenitev, ki bi napadale naše sklepe. Zdrava pamet nam narekuje, da si glavo zaščitimo s čelado, še najboljša je kolesarska, komolce in kolena pa s ščitniki, takimi, ki jih uporabljamo pri rolanju. Tudi če smo virtuozi na koleščkih, nam kak padec pač ne uide. Osnovna oprema za ta šport so seveda rolke. Rolke skike so narejene tako, da omogočajo čim večjo prilagoditev velikosti naše obutve. Opornica goleni je nastavljiva, in če imamo noge na X ali na O, brez težav najdemo nastavitev, da rolke stojijo pokonci.

V nasprotju z "navadnimi" tekaškimi rolkami, pri katerih je tekaški čevelj na rolko pripet s tekaško vezjo, lahko na skikih tečemo v vsaki stabilni obutvi (pohodni čevlji, kolesarski čevlji, tekaški čevlji…), saj pritrdilni jermeni in opornica goleni poskrbijo za stabilnost. Seveda so najboljši čevlji za smučarski tek, ker nam dajo še največ opore, niso pa nujni, predvsem so poleti pretopli.

Poganjamo se s palicami enake dolžine kot za smučarski tek v drsalni tehniki; torej lahko uporabimo kar isti par, le konica mora biti dovolj ostra in trda, da na asfaltu ne spodrsne. Če vadimo v skupini, so zaščitna očala obvezen del opreme. Na snegu pri vbodu palica le redko zdrsne, na kopnem pa vedno obstaja možnost, da nam palica tekača pred nami zažvižga mimo ušes. Prav tako so očala predpisan del opreme na tekmovanjih, ki jih organizira Skike klub Slovenija.

Nordijsko rolkanje je primeren šport za vse starosti

Do sedaj smo se seznanili predvsem s previdnostnimi ukrepi. Naš namen ni prestrašiti tistih, ki še kolebate, prav pa je, da smo pri prvih korakih v vsakem športu previdni in pravilno vodeni. Vse, kar lahko dobrega povemo o smučarskem teku, lahko zapišemo tudi o rolkanju. Smučarski tek je namreč šport, pri katerem pri gibanju sodelujejo skoraj vse mišične skupine. Če smo malce "strokovnjaški", specifična poraba kisika, ki je kriterij napornosti aerobnih športov, je pri smučarskem teku in rolkanju celo višja kot pri teku ali kolesarjenju. Razlaga je preprosta; aktivnih je več mišic, ki za delo zahtevajo kisik. Po teh kriterijih je smučarskemu teku podobno veslanje (tekmovalno, kot ga zganjata Čop in Špik).

Da je naše gibanje (za zunanjega opazovalca) lahkotno in izkoristek našega fizičnega dela kar najboljši, se moramo naučiti pravilne tehnike teka. Sistem "poizkusov in napak" je dokazano najslabša pot. Kasneje se veliko težje znebimo avtomatiziranih napak, kot če se že na začetku gibljemo pravilno. Še najbolje se je udeležiti tečaja, na katerem nas trenerji strokovno vodijo skozi učenje od prvih korakov do popolnosti.

Na rolkah izboljšujemo občutek za ravnotežje, izboljšamo koordinacijo rok in nog, privadimo se časovni usklajenosti (timing) različnih faz gibanja in hkrati opravljamo vzdržljivostno (aerobno) vadbo ter izboljšujemo moč naših mišic. Kako to vpliva na kilograme in našo zunanjo podobo, pa že veste!