Žoga ji je bila položena že v zibelko. Njej oče Marko je bil rokometaš, ki je imel to smolo, da talenta ni mogel izpolniti drugje kot v domačem kraju, zato je bil odločen, da bo njegovo hčerko čakala drugačna, lepša prihodnost, a v drugem športu. "Ko je bil moj oče mlad, ga ni nihče podpiral, zato zdaj svojo športno pot uresničuje prek mene. Odbojko igram, ker je oče dejal, da njegovi hčerki že ne bosta rokometašici, saj je to pregrob šport. Tako sem skupaj s sestro Barbaro pristala v odbojki," je sproščen pogovor odprla Monika Potokar, ki ji energije do življenja ne manjka. Kajti tudi če se kdaj pripeti, da nima družbe, gre raje sama na kavo, kot da bi tičala doma za štirimi stenami.

Trenirati je začela v tretjem razredu v domačem kraju, kjer je njen oče ustanovil odbojkarski klub. "V Grosupljem smo prišle iz tretje v drugo ligo. Hitro so me začeli vabiti v reprezentance mlajših kategorij, a sprva me je bilo strah, saj sem imela kompleks, da sem premajhna. Ko sem to prerasla, sem hitro postala stalna članica reprezentance. Moj naslednji klub je bil Šentvid, kjer smo lepo zgodbo spisale z drugim mestom v slovenskem pokalu. Kratek čas sem igrala še za Vital, preden sem odšla v Novo Gorico," je del svoje kariere opisala Potokarjeva. Ravno odhod na Goriško je bil mejnik v njeni karieri. "Na eni od tekem univerzijade na Reki me je s tribune opazoval Tilen Kozamernik, ki me je povabil v Novo Gorico. Najprej sem en teden zgolj trenirala, kar je bil velik preskok, saj sem do takrat odbojko igrala bolj za veselje, v Novi Gorici pa je bilo vse na profesionalni ravni."

Zgodba v Novi Gorici se je zaradi pomanjkanja denarja klavrno končala, tako da je Monika zdaj že tretje leto članica Nove KBM Branik v Mariboru. Čeprav se na Štajerskem dobro počuti, ji je bilo lepše na Primorskem: "Upam, da ne bom kaj narobe rekla, toda bolj so mi všeč Primorci, ker so bolj odprti. Kljub temu ni s Štajerci nič narobe. Nova Gorica je manjše mesto in vsi vse poznajo. Takrat sem bila tudi mlajša in se mi je bolj dogajalo, v Mariboru pa sem odrasla oseba."

Ob selitvi v Maribor je imel njen oče pripravljen še en nasvet: "Želel je, da dokončam fakulteto, saj nikoli ne veš, kdaj lahko pride do poškodbe. Zdaj sem v tretjem letniku pedagoške fakultete in sem prijavila diplomsko nalogo." Še preden bo svojo izobrazbo lahko izkoristila v praksi, pa ima še precej ciljev, povezanih z igranjem odbojke: "Od majhnega sanjam o igranju v Italiji. Ravno v nedeljo je v finalu lige prvakov zaigrala Tina Lipicer Samec, kar je izjemen dosežek. Tudi sama si želim nekoč igrati na tej ravni. Če nimaš ciljev, boš težko kaj dosegel." O tem, kdaj bo svoje znanje preizkusila zunaj slovenskih meja, pristavi: "Vsi me sprašujejo, kdaj in kam bom šla, a nič ne želim storiti prehitro. V Mariboru mi je všeč, v tujino pa ne bom šla, dokler ne bom prepričana, da bom res storila korak naprej."

Ob omembi odbojke vsak v Sloveniji najprej pomisli na ACH Volley in moško reprezentanco, kar bi Potokarjeva v prihodnosti rada spremenila: "Popularnost je vedno povezana z dobrimi rezultati. Lepo bi bilo, če bi nekoč velik uspeh dosegla ženska reprezentanca in da bi se več vlagalo v nas dekleta... Škoda, zato se včasih sprašujem, zakaj nisem moški, saj bi v odbojki lahko dosegla več (smeh)."