Kar malce smo se navadili, da so pravi ropi tisti, v katerih kak narkoman pomotoma ustreli blagajničarko in zbeži z banalnim plenom, ali pa tisti obratni, naštudirani, kot legendarni rop trezorjev SKB banke. Včasih je bilo drugače. Tipi brez denarja so vdirali v trafike in kradli cigarete, ali pa so uletavali v gostilne in pobrali tisto, kar je ostalo v blagajni, no ja, ali pa kar v predalih pri šanku. Bilo je poleti in sosedov poba je do polnoči popival, potem pa so lokalno gostilno na Vodmatu zaprli. Bil je brez denarja, nekaj drobiža je bilo veliko premalo za njegove ambicije. Hotel je na morje, v Portorož, in hotel se je imeti nekaj tednov fino. Ko so se še zadnji natakarji odpravili domov, se je vrnil v gostilno. Splezal je skozi majhno okence v drugem nadstropju in izkazalo se je, da je v šanku spravljenega kar precej denarja. Pobral je denar in se zadovoljno odpravil domov. Zjutraj je bil med prvimi gosti oropane gostilne. Delal se je neumnega in popival naprej, miličniki ga niso nič vprašali, sumljiv očitno ni bil, dokler… Legenda pravi, da je s telefona v gostilni poklical po telefonu taxi. Hotel je v Portorož. Ni povsem jasno, kje in kako so ga ujeli. Govorili pa so, da ga je eden od natakarjev slišal, ko si je maloletni ropar naročil taxi. Toliko denarja pred tridesetimi leti mulci jasno niso imeli. Sosedov fant je od tistih časov naprej večkrat sedel po zaporih, pravzaprav je bil tam več kot doma. Vprašanje pa je, kako bi končal, če se tisto jutro ne bi vrnil na mesto zločina.
Preostale legende najdete tukaj.
