Brezkrvni portret
Toda tokrat je avtor razočaral: predstavitev te ogromne "tovarne" zdravljenja je verjetno želela predstaviti ves človeško-tehnološki kozmos, njegove temne (odtujenost, brezosebnost) in svetle plati (visoka tehnološka in strokovna raven, profesionalna zavzetost), toda film s svojim linearnim drsenjem po različnih oddelkih, od urgence do delavnice za popravljanje robotov in mrtvašnice, pravzaprav ne pove veliko ne o bolnikih ne o zdravnikih ali osebju. Je zgolj "informativen", emocije pa sproža le z bližnjimi posnetki operacij, kakršne vidimo v vsakem drugem poljudnoznanstvenem dokumentarcu. Edini prizor, ki štrli iz vse te sivine, je poslednje olje, v katerega devljejo nemočno starko župnik, nuna in bolnišnični duhovni oskrbnik - njihovo zagrizeno žebranje o grehu, njihovo puljenje za dušo umirajoče in njihova brezbrižnost do njenega trpljenja v sedečem položaju je uspela tragikomična kritika religije.
Manj pretenciozen, a predvsem po zaslugi glavnih igralcev, Christine Ostermayer in Karla Merkatza, nadvse zabaven je igrani film Začetek osemdesetih (Anfang 80) Sabine Hiebler in Gerharda Ertla. Gre za ljubezen na prvi pogled, ki jo doživita starostnika na ulici, ona celo na smrt bolna, in ki imata na voljo šest mesecev - a kot pravi on: "Šest mesecev ni malo, ko sem bil v mladosti šest mesecev na Nizozemskem, sem doživel ogromno!" Film je hvalnica ljubezni in kritika stigmatizacije starih ljudi, ki se jih trpa v domove in se jim jemlje dostojanstvo in pravico do odločanja.
Kaj v vasi menijo o Handkeju
Griffen, po slovensko Grebinj, je vas na avstrijskem spodnjem Koroškem, v kateri se je rodil pisatelj Peter Handke. Dramatik in gledališki režiser Bernd Liepold-Mosser, ki je ravno tako iz te vasi in se je prvič lotil filmske režije, je v dokumentarnem filmu Grebinj - po sledovih Petra Handkeja (Griffen - auf den Spuren von Peter Handke) skušal ujeti tako duha zaselka kot duha slavnega pisatelja, ki tava tod okoli, četudi je Handke odšel že pred petdesetimi leti in se le redko vrne na kratek obisk. Liepold-Mosser s kamero na rami kroži po vasi in ljudi sprašuje o pisatelju in njegovi književnosti. Seveda imajo vsi mnenje: o tem, kakšen samotar je bil in kako je, namesto da bi igral nogomet, "ves čas nekaj pisal", o tem, kakšne so njegove knjige, čeprav jih praktično nihče ni bral, tudi njegov polbrat ne. Ta sicer pove, da imata odlične odnose, ker mu brat enkrat ali dvakrat na leto pošlje razglednico. Še posebej nenaklonjeni pa so domačini knjigi Žalost onkraj sanj iz leta 1972, ki govori o Handkejevi družini, o materinem samomoru in zatiranosti žensk v teh krajih, "ker ni bilo tako, kot je opisal".
Liepold-Messer se poslužuje nekakšne ljubeznive ironije, ki nekoliko spominja na slovaški dokumentarec Absolute Warhola Stanislawa Muche o rodnem kraju Andyja Warhola. Domačini so simpatični preprosti podeželani, ki so ponosni, brezbrižni ali sovražni do enega izmed njihovih, ki je drugačen, odpadnik. Kot tiha voda pod to problematiko teče še ena, vprašanje slovenstva, s katerim je imel tudi Handke ves čas zelo zapleten odnos, in to v kraju, ki je bil še leta 1910 90-odstotno slovenski, zdaj pa je tam le še en odstotek Slovencev. Starejši nemško govoreči Slovenci živo opisujejo nacistično prepoved jezika, med Avstrijci pa še vedno cveti protislovensko razpoloženje. Zanimiv je prizor para, v katerem moški vztraja, da ljudje tu niso govorili slovensko, ampak vindišarsko, kar naj ne bi bila slovenščina, ampak le poseben dialekt, ženska pa mu odgovori, da tudi sam govori koroški dialekt, ki mu pravi nemščina.
Griffen je duhovit in prismuknjen dokumentarec, ki, kot pravi režiser, govori o kraju, ne o Handkeju, a brez Handkeja, te odsotne, mitične točke, ga seveda ne bi bilo.
