Ne jejte s prsti, prosim

Konec lanskega leta je Srbija štela ne dneve, ampak ure do trenutka, ko bo država vendarle zagledala tako želeno bruseljsko zeleno luč za sprejem med države kandidatke. Prijetno vznemirjenje je velo med tistimi, ki so s svojim neutrudnim in prizadevnim delom Srbijo pririnili do praga EU. Med njimi so bili najbolj ponosni zaposleni v srbskem pravosodju, kajti prav ta veja oblasti je morala iti skozi golgoto. Desetletje so jim birokrati EU in tista haaška "kurveština" tožilka Carla Del Ponte ter njen naslednik "pesjan" Bramertz pili kri s teženjem, naj ujamejo in izročijo ali pa obsodijo zdaj tega, zdaj onega vojnega zločinca, pa Mladića, pa Karadžića, pa bandite iz zemunskega klana, pa naj že enkrat obračunajo s korupcijo, reformirajo sodstvo, pa... Kot da srbsko pravosodje ne bi imelo bolj pametnega dela. Ker pa so v Srbiji ohranili večstoletno navado, da je treba delovne uspehe proslaviti, pa še prednovoletni čas je bil, ko odojki obmolknejo in množično izginjajo iz svinjakov kot ladje v bermudskem trikotniku, je sindikat pravosodnih delavcev v hotelu Đerdap v Kladovu pripravil delovno-športno srečanje z bogatim kulturno-kulinaričnim dodatkom. Bila je to priložnost za večdnevno športno tekmovanje med sodniki, državnimi tožilci in državnimi pravobranilci. A tudi čas za resne razprave o odpravi sodnih zaostankov se je našel med šestim in sedmim litrom namiznega rdečega. Plodno druženje so zaključili s svečano večerjo, ki je bila vrhunec gurmanske in estetske domišljije. Ne le da so se mize šibile pod težo najboljšega, kar premore slovita srbska kuhinja, tudi hrana je bila postrežena na izjemno izviren način. Pečeni odojki, kuhana govedina, čulbastija in kačkavalj, zeljne pite in ocvirkove pogačice, jagode in jagnječja čreva na žaru - vse so umetelno razporedili po golih dekletih, ki sta ležali na mizi. Ko so utihnili ohi in ahi ob tem prizoru, so se delavci srbskega pravosodja lotili požrtije. Eni so grabili hrano z rokami, ne da bi pri tem pazili na občutke nenavadnih pladnjev in na to, kam so jim uhajali prsti, uhajali pa so vsepovsod. Drugim se je zdelo, da se ob tako postreženih dobrotah ne gre posluževati prstov zaradi delikatnosti pladnjev, saj bi jih lahko kdo obdolžil otipavanja, in so sodniki, tožilci in pravobranilci hrano raje lizali s plavolasih pladnjev. Prebranac okrog popka, tatarski biftek pa iz mednožja. Grizljali so klobase, lepo razporejene na levi dojki, in lizali jagodno kremo na desni. Nekateri so se spravili nad piščančja bedra na bedrih, drugi raziskovali, ali ni med ritnicami skrito kakšno novo gurmansko presenečenje. Razpoloženje je bilo izjemno in vsem bi dogodek ostal v najlepšem spominu, če ne bi neki kreten vse to fotografiral. Najbrž zato, da bi doma ženi pokazal, kako naporno je bilo to delovno srečanje. Fotografije so prišle v medije in vsa država se je dvignila na noge, češ, pravosodju za opravljeno delo kapo dol, toda pol Srbije je lačne, oni pa se prenažirajo. Še hujši vik in krik je nastal, ko je neka mati v enem izmed pladnjev prepoznala hčer, ki je že leta spolna sužnja kljub preštevilnim prošnjam pravosodju, naj jo rešijo iz krempljev zlikovcev. Pravosodni delavci pravijo, da v Kladovu niso mogli ničesar narediti, saj takrat niso bili v službi. Ne vem, kako je z drugimi vejami oblasti, ampak srbsko pravosodje je že z obema nogama v EU.

Kaj ti delajo, Nicolas?

Francoski predsednik Nicolas Sarkozy je bil ob morilskem pohodu Mohameda Meraha v Toulousu upravičeno globoko presunjen in prizadet. Tudi osebno. Kaj vse je ta človek, Sarkozy namreč, naredil v svoji politični karieri za bratstvo in enotnost med narodi in etničnimi skupinami v Franciji, pa nobene hvaležnosti. Pa to bi še nekako preživel, ampak da se še spopadajo na ulicah in morijo na rasni, verski in etnični osnovi, mu povzroča bolečino, ki je ni mogel skriti. Že kot notranji minister je ob nemirih, ki so leta 2005 izbruhnili med revnimi in deprivilegiranimi tujci predvsem afriškega porekla prav v Toulousu, za protestnike dejal, da so sodrga in izmeček. Tu je zadel žebljico na glavico, kajti kdor živi v predmestnih barakah, res ne more biti drugega kot izmeček, a ne? Francoska desnica je bila navdušena. Naprej. Poročil se je, denimo, z Italijanko, da bi pokazal Francozom in svetu, da med narodoma ni nasprotij, kar so zatrjevali nekateri zastrupljevalci odnosov med državama, in da ljubezen lahko premaga vse ovire. Še italijansko-francoskega otroka sta rodila, da bi se ljudstvo prepričalo, da misli resno. Lepo je poskrbel za Rome romunskega porekla, ki so peli, pili in nič delali in šli na živce poštenim Francozom. Iz njihovih barakarskih naselij jih je kratko malo naložil na letala in poslal v Romunijo. Predmestja so svobodno zadihala, Romom pa sta se uresničili dve želji. Da bi bili spet v objemu matere domovine, pa še z letalom so se peljali, kar je bila njihova želja še iz otroštva. Pa še po 250 evrov jim je porinil v žep, naj doma začnejo kakšen biznis. Morda odprejo laboratorij za genetske raziskave, obrat za predelavo starega bakra ali zasebno univerzo. A to še ni vse. Prepovedal je ženskam islamske veroizpovedi na javnem mestu skrivati obraz. Vsi so bili srečni. Ta pravi Francozi, ker so odtlej lahko videli lepoto svojih islamskih someščank v polnem sijaju, one pa so bile vesele, da jim pod nikabom poleti ne bo več tako vroče, pa še novo šminko so lahko pokazale. Priseljence, predvsem s črne celine, pa je najbolj razveselil s predvolilno obljubo, da bo zmanjšal število tujcev, ki Francozom in tujcem odžirajo delovna mesta in požrejo velik del socialne podpore nezaposlenim. V koleno se bo ustrelili in celo izstopil iz schengna, Francoze bo nagnal, da bodo opravljali najbolj umazana dela, če bo treba, samo da bo obvaroval Francijo pred cunamijem tujcev. Oni pa mu dobroto vračajo s protesti in streljanjem kar povprek. Če to ni za ubit se!