Je leto 1973 in možje okoli mize so bojevniki hladne vojne med zahodom in komunističnim vzhodom. Novi kvartet, oborožen z novim sovjetskim virom informacij, želi ponovno pridobiti zaupanje "bratrancev", Američanov, po nizu obveščevalnih izdaj in katastrof, ki so bratrance odtujile. Ker obstaja sum, da je eden novih šefov pravzaprav ruski vohun, "krt", ki že desetletja dela za Sovjetsko zvezo, vlada vpokliče starega tajnega bojevnika Smileyja, da bi ga ujel in razkril.

Človek iz sence

Zgleden scenarij, ki sta ga napisala Peter Straughan in pokojna Bridget O'Connor, predrugači številne podrobnosti klasičnega romana hladne vojne Johna le Carréja, verjetno najboljšega vohunskega romana vseh časov. Njuna mojstrska poteza je prizor, h kateremu se film nenehno vrača in ki ga v romanu ni: božična zabava v tajni službi, ki nam da vpogled v odnose med liki. Tu se na popolnoma zasebni in intimni ravni odigra drama izdaje, hrepenenja in ljubezni, ki se v preostalem filmu odvija na globalni ravni.

Film nam v podobi odličnega Garyja Oldmana vnovič predstavi Georgea Smileyja, le Carréjevega neglamuroznega, nezapeljivega, marljivega, osebno izmučenega anti-Jamesa Bonda, ki se je prvič pojavil v pisateljevem prvem romanu Telefonski klic za mrtveca (A Call for the Dead, 1961). Smiley je ljubitelj obskurnih nemških pesnikov, poročen z lepo, mlajšo ženo, ki mu je patološko nezvesta ter veliko bolj nejasna kot bojišča hladne vojne, ki so njegov pravi dom.

Le Carréjev prvi opis junaka kot človeka "nizke rasti, debelega, mirnega vedenja, ki je deloval, kot da je porabil veliko denarja za zares grda oblačila, ki so visela na njem kot koža na shujšani krastači" ga je takoj postavil v opozicijo Jamesu Bondu Iana Fleminga. Ta je bil najbolj slaven literarni vohun v času, ko se je Smiley pojavil, in ga je le Carré sovražil.

Smileyja je neizbrisno upodobil Alec Guinness v dveh nanizankah za britansko televizijo. Čeprav ni bil prvi igralec, ki se je lotil te vloge, pa sta mininanizanki Kotlar, krojač, vojak, vohun (1979, John Irvin) in Smileyjevi ljudje (Smiley's People, 1982, Simon Langton) prvi zadeli tako zelo angleški značaj le Carréjevega junaka, mešanico strasti in anonimnosti, za katerega sta vztrajnost in potrpljenje zaščita pred obupom.

Smileyja smo prvič "videli" štirinajst let pred tem, kot stransko vlogo v filmu Vohun, ki je prišel s hladnega (The Spy Who Came in From the Cold, 1965, Martin Ritt) v podobi Ruperta Daviesa: simpatičen debeluh, ki je del predrzne in zahrbtne naloge, ki se tragično konča za junaka filma, agenta Aleca Leamisa (Richard Burton) in njegovo ljubico.

Smiley je tudi glavni lik filmske adaptacije le Carréjevega prvega romana, Telefonski klic za mrtveca, ki ga je ameriški režiser Sidney Lumet posnel pod naslovom The Deadly Affair leta 1967. Film v središče postavi Smileyjev izmučen odnos z nezvesto ženo, skandinavsko nimfomanko, ki jo igra Harriett Andersen. The Deadly Affair pa manj spominja na le Carréja kot na režiserja Sidneyja Lumeta, čigar dobri filmi vsi pripovedujejo o razjarjenih ljudeh, ki jih je že zdavnaj minilo potrpljenje.

Film nam servira kričeče spopade med junaki ter čustvene monologe, posnete v velikem planu, vse to daleč od pridušenih in nekomunikativnih strasti le Carréjevih likov, in občasno deluje kot hollywoodska psihološka drama, v kateri spopadi pustijo igralce čustveno izčrpane. Smiley Jamesa Masona (zaradi težav z avtorskimi pravicami imenovan Charles Dobbs) je gospod srednjih let, še vedno čeden, zgovoren ter ne brez nekaj glamurja.

Guinnessov Smiley pa je bil nerazberljiv človek iz sence, in v glavnem je v senci tudi posnet; anonimni Anglež svoje generacije v polcilindru. Guinnessu je uspelo namigovati na tisto, kar leži za masko urgentne pasivnosti, skozi majhne geste, kot na primer hitro obvladan bes, s katerim odpre vrata po zadnjem srečanju s krtom v televizijski različici Kotlarja, krojača, vojaka, vohuna iz leta 1979.

Urjenje za življenje samote

Ta Smiley je bil zaradi ženine nezvestobe lahka tarča posmeha nadutih kolegov. Soočen z ženo Anne pa je nebogljen kot otrok. "Ubogi George, življenje je takšna uganka zate, mar ne," mu reče žena. Je pa tudi ključni človek, kljub svoji neprimernosti za tako imenovani "pravi svet" ali za življenje zunaj obveščevalne službe. Guinness je bil počasna, anonimna in nezgrešljiva roka pravice. V njegovi potrpežljivi vztrajnosti je bilo nekaj pomirjajočega. Pa tudi v njegovi osamljenosti in zasebni nesreči, ker je njima navkljub ali morda prav zaradi njiju tako spretno navigiral v vodah tajnih vojn in skrite zgodovine.

Po Guinnessu je Smileyja igral še odlični Denholm Elliot v televizijskem filmu Umor na visoki ravni (A Murder of Quality, 1991, Gavin Millar) po scenariju samega le Carréja. Smiley, blag in nepredušno nejasen o svojem delu, išče morilca v elitni angleški šoli kot tihi križar v zgodbi, ki kipi od razrednega sovraštva in homofobije.

Gary Oldman in režiser Tomas Anderson v novi različici Kotlarja, krojača, vojaka, vohuna ustvarita človeka iz senc, in, tako kot Guinness, je pogosto v senci tudi posnet. Ko proti koncu sedi v temi in čaka, da krt stopi v past, je kot manj premična različica Viteza teme, nezgrešljivega v svoji nalogi. Ima zunanjo podobo nesočutnega birokrata, ampak film nam ves čas namiguje na večje globine. Ko posluša staro in odrinjeno kolegico, ki postane nostalgična in sentimentalna nad fotografijami agentov v njihovih mladih letih, Smileyjeve oči natančno študirajo njo, ne fotografij.

In ko se končno sooči s krtom, izdajalcem v obveščevalni službi, si dopusti, da mu se poviša glas, ampak le za hip. Oldmanov Smiley je študija zatiranja strasti in zmage hladnega uma nad čustvi. Hkrati pa nam nikoli ne dopusti pozabiti truda, ki je potreben za takšno zmago. Njegove rutine, kot je plavanje v mrzli vodi odkritega bazena, so kot urjenje za življenje samote.

Andersen je zares dober režiser in uspe mu vdahniti svežino v znane podobe in prizorišča vohunskega filma, ki so vsa na mestu: pristanišča, drugorazredni hoteli, letališča, trajekt, ki prečka Bospor, sive ulice vzhodnoevropske prestolnice, junak, ki sam v dežnem plašču hodi in razmišlja med s snegom prekritim drevjem ali v parkiranem avtu sredi noči s tihim glasom premleva ključne elemente zgodbe. Tu je tudi vedno oblačno nebo nad Londonom, mestom, ki v takšnih filmih deluje, kot da je vedno zgodnji november. In tu je Smileyjevo stanovanje, veliko, prazno in temno, kot mavzolej. Anderson vrne tem podobam pomen, ki so ga imele, preden so obledele zaradi prepogoste rabe. To so začasna prizorišča skritega življenja, po blodnjakih katerega nas vodi George Smiley, naš vodnik.