Ker aktualna vlada pripravlja nove davčne spremembe, je prav, da pogledamo, kako so plače v Sloveniji obdavčene v primerjavi z drugimi razvitimi in predvsem evropskimi državami. Hkrati bomo pogledali, kako se je obremenitev plač z davki in prispevki spreminjala skozi čas. Slovenija je na primer leta 2007 petstopenjsko dohodninsko lestvico nadomestila s tristopenjsko in hkrati znižala najvišjo dohodninsko stopnjo s 50 na 41 odstotkov. Sledila je popolna odprava davka na izplačane plače, zvišala pa se je tudi splošna olajšava. Vsi ti ukrepi so v Sloveniji plačni davčni primež znižali, tako za nizke kot visoke dohodke. Podatke smo za vse države vzeli iz baze Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki na temo obdavčitve plač redno objavlja obsežne in primerljive podatke.

Slovenija med razvitimi evropskimi državami v zlati sredini

Če kaj, poročilo KPMG jasno pokaže, da je mogoče obdavčitev plač predstaviti na različne načine. Lestvica, na kateri je Slovenija zasedla prvo mesto, ni sporna. Je pa treba razumeti, kaj ta lestvica pravzaprav prikazuje - gre za obdavčitev za Slovenijo zelo visokih dohodkov nad 100.000 dolarji bruto letno, pri čemer so upoštevani "le" dohodnina in prispevki delojemalcev za socialno varnost. To je problematično z najmanj dveh vidikov. Prvič, ker takšna primerjava ne upošteva življenjskega standarda v državi. Sto tisoč dolarjev je v Sloveniji povsem nekaj drugega kot v ZDA, zato bi bila precej bolj relevantna primerjava obdavčitve povprečnih plač. Drugič pa, ker primerjava ne zajema prispevkov, ki jih plačujejo delodajalci. Ker je razdelitev plačevanja socialnih prispevkov med delodajalci in delojemalci med državami izjemno različna, bi to zagotovo precej vplivalo na razporeditev držav po lestvici. Slovenija se kljub temu po lestvici najverjetneje ne bi kaj dosti spustila, če sploh, saj za razliko od mnogih drugih držav ne pozna socialne kapice, ki bi sicer znižala davčno obremenitev tistih z višjimi dohodki. Zaradi tega je, bi lahko rekli, pri visokih plačah mednarodno nekonkurenčna.

Za izhodišče primerjave obdavčitve plač v Sloveniji z drugimi razvitimi državami bomo vzeli povprečno plačo v državi za posameznika brez otrok. V takšni primerjavi ugotovimo, da Slovenija ni več na prvem mestu po davčni obremenitvi, ampak se je leta 2010 med 34 članicami OECD uvrstila na sedmo mesto. To jo seveda še vedno uvršča med države z najbolj obdavčenim delom. A če primerjavo skrčimo na evropske članice OECD, ki jih družita tudi sorodno razumevanje in delovanje socialne države, ugotovimo, da Slovenija po obdavčitvi od povprečja navzgor odstopa "le" za dve odstotni točki.

Plačni davčni primež je za zaposlenega Janeza Novaka brez otrok pri povprečnem dohodku znašal 42,4 odstotka, kar je približno toliko kot na Češkem, Finskem in Švedskem. Na vrhu lestvice je, tako kot po zadnjem poročilu KPMG, tudi po podatkih OECD Belgija, s 55,4-odstotnim davčnim primežem. Na Irskem, ki je kljub precejšnjemu padcu BDP med krizo še vedno zgodba o uspešnem dohitevanju najbolj razvitih evropskih držav, je davčni primež znašal 29,3 odstotka. Na Slovaškem, ki je zaradi selitve proizvodnje Secopa iz Slovenije prav tako nekaj časa polnila naslovnice, je obremenitev plač nižja za skoraj pet odstotnih točk. V OECD sicer povprečna obdavčitev dosega 35 odstotkov.

Izstopamo po obdavčitvi višjih plač

Slovenija torej Janeza Novaka s povprečno plačo obdavčuje za dobrih sedem odstotnih točk bolj kot v povprečju članice OECD in je nekoliko nad povprečjem, ko gre za obdavčitev plač v razvitih evropskih državah. Nekoliko drugačno sliko dobimo, če primerjamo mejne davčne stopnje, torej če primerjamo, koliko mora Janez Novak (oziroma podjetje, v katerem je zaposlen) državi odšteti za vsak dodatno zaslužen evro. Pri tem je treba opozoriti, da so v izračunu upoštevani tudi različne olajšave in denarni transferji, do katerih so upravičeni družine in posamezniki. Če bi Janez Novak lahko zaprosil za davčno obravnavo na ravni OECD, bi pri povprečni plači njegova mejna davčna stopnja znašala 43,5 odstotka, v Sloveniji pa 51 odstotkov. Pri 167 odstotkih povprečne plače bi na ravni OECD njegova mejna davčna stopnja znašala 46,6 odstotka, v Sloveniji pa že 60,4 odstotka. In tudi v primerjavi zgolj z evropskimi članicami OECD Slovenija višje plače obdavčuje znatno bolj - razlika pri 167 odstotkih povprečne plače naraste že na skoraj osem odstotnih točk.

Ko davčni primež razrežemo na dohodnino ter socialne prispevke, ki jih od plače odvajajo delodajalci in delojemalci, ugotovimo, da Slovenija v primerjavi z drugimi državami OECD najbolj izstopa po prispevkih delojemalcev. Pri Janezu Novaku s povprečno plačo največji del stroškov predstavljajo prispevki, ki jih plačuje delojemalec (19 odstotkov), kar je največ med vsemi članicami OECD. Temu sledijo prispevki delodajalca (13,9 odstotka) in nato dohodnina (9,9 odstotka). Ob prej omenjenem izračunu KPMG je zdaj bolj jasno, zakaj se je Slovenija uvrstila na sam vrh lestvice. V sosednji Avstriji znašajo prispevki, ki jih plačuje delodajalec, 22,6 odstotka, delojemalčevi 14 odstotkov, dohodnina pa 11,4 odstotka. V Nemčiji je na primer davčno breme precej enakomerno razdeljeno med vse tri kategorije, okoli 16 odstotkov.

Največkrat se kot dokaz za izjemno visoko obdavčitev plač v Sloveniji uporabljajo vstopne meje v posamezne dohodninske razrede. Po tem kazalcu se Slovenija dejansko odreže najslabše, saj najvišja dohodninska stopnja (41 odstotkov) začne veljati že pri dobrih 15.000 evrih letne davčne osnove. Večina razvitih držav najvišje davčne stopnje postavlja krepko višje, pri davčni osnovi nad 50.000, 100.000 ali še višje. V Nemčiji so leta 2010 z najvišjo, 45-odstotno dohodninsko stopnjo obdavčevali šele dohodke nad 250.000 evrov.

A podobno kot "vroče" poročilo KPMG je tudi te številke treba jemati z nekoliko rezerve, saj tudi ta kazalnik ne upošteva življenjskega standarda v posamezni državi. Hkrati pa so najvišje dohodninske stopnje po državah precej različne. Estonija ima najvišjo dohodninsko stopnjo pri 21 odstotkih, saj je uvedla enotno davčno stopnjo. V Belgiji je najvišja dohodninska stopnja pri 50 odstotkih in približno 35.000 evrih letne davčne osnove, medtem ko 40-odstotna stopnja, kar je skoraj toliko kot najvišja slovenska, začne veljati že pri dobrih 11.000 evrih. V Italiji na drugi strani 41-odstotna obdavčitev nastopi pri 55.000 evrih.

Nekoliko si lahko pomagamo s podatkom, pri kolikokratniku povprečne plače nastopi najvišja dohodninska stopnja. Slovenija z najvišjo stopnjo obdavčuje plače od 1,4-kratnika povprečne plače dalje, kar je v rangu Danske, Nizozemske, Švedske in Norveške, v Avstriji pri 2,1-kratniku, v Nemčiji na primer pri 5,9-kratniku povprečne plače. A kot že rečeno, tudi ta primerjava ni najbolj merodajna, saj imajo države različne najvišje dohodninske stopnje.

Nižji davki za višjo zaposlenost

Davčna politika je za Slovenijo, potem ko je vstopila v evrsko območje in odločanje o monetarni politiki prepustila skupnemu odločanju v okviru Evropske centralne banke (ECB), eden glavnih mehanizmov vpliva na gospodarsko-socialni razvoj. Morda bodo nekoč v celoti poenotene tudi davčne politike članic EU, ki se, kot smo videli, danes precej razlikujejo. A do takrat lahko Slovenija bolj ali manj sama odloča o svojem davčnem sistemu. Glavni razlog znižanja obdavčitve plač je (ali pa bi moral biti) povečanje zaposlenosti. Da znižanje obdavčitve dela prinese višjo stopnjo zaposlenosti, kažejo številne ekonomske študije, vendar je malo kvantitativnega strinjanja. Torej, za koliko se bo zaposlenost povečala, če davke znižamo za določen odstotek.

Aktualna vlada predlaga zvišanje vstopnega praga v najvišji dohodninski razred in omenja predvsem razbremenitev najbolj produktivnih delavcev, vendar doslej, z izjemo kumulativnih finančnih učinkov na proračun, ni ocenila, kako bo znižanje dohodnine vplivalo na zaposlenost. Dohodnina, davki na plačno listo in socialni prispevki so v povprečju v OECD leta 2008 predstavljali prek 50 odstotkov vseh prihodkov državnih proračunov, in če k temu dodamo še visok ali nadpovprečni plačni davčni primež, vpliv obdavčitve na zaposlenost zagotovo ni zanemarljiv. Učinek je dvojen - (pre)visok davčni primež lahko povzroča znižanje ponudbe delovnih mest in/ali ljudi ne stimulira k iskanju zaposlitve. (Pre)visoke mejne stopnje obdavčitve pa tiste, ki so že zaposleni, odvračajo od tega, da bi delali več. Prav slednje je po mnenju nekaterih ekonomskih raziskovalcev eden od pomembnih razlogov, zakaj v ZDA v povprečju delajo precej več časa kot Evropejci - glede na visok mejni davek se nam enostavno ne splača žrtvovati prostega časa.

Splošno gledano nižja obdavčitev dela vodi v višjo stopnjo zaposlenosti, zniževala pa naj bi tudi stopnjo brezposelnosti. Po eni od raziskav OECD bi znižanje plačnega davčnega primeža za 10 odstotnih točk v povprečni članici organizacije "naravno" stopnjo brezposelnosti znižalo za 2,8 odstotne točke, stopnjo zaposlenosti pa zaradi vstopa novih ljudi na trg dela zvišalo za 3,7 odstotne točke. Seveda pa obstajajo tudi raziskave, ki ugotavljajo, da znižanje davkov nima nikakršnega učinka na zaposlenost.

Iz razreza vseh pobranih davkov sicer vidimo, da Slovenija daleč največ davkov pobere v obliki socialnih prispevkov in davka na dodano vrednost, medtem ko je po prilivih iz drugih oblik davkov precej bolj skromna. Iz dohodnine se v državno malho steče precej manj denarja kot v povprečju OECD, skromnejši pa smo tudi pri prihodkih iz obdavčitve pravnih oseb in sploh obdavčevanju premoženja.

Zlatega pravila obdavčitve plač, ki bi se ga razvite države držale, torej ni. Slovenija ni država z najbolj obdavčenimi plačami na svetu, je pa, kot je mogoče sklepati na podlagi številnih kazalnikov, največkrat med državami z najbolj obdavčenimi dohodki iz dela. Še posebej izstopa po davčnem primežu na višje plače, ki je že pri 167 odstotkih povprečne plače v primerjavi z evropskimi članicami OECD višji za osem odstotnih točk. V primerjavi s povprečjem vseh razvitih držav je ta razlika že skoraj 15 odstotnih točk. S tega vidika je višanje meje najvišjega dohodninskega razreda smotrn ukrep. Vladnemu predlogu tako ne manjka ekonomske logike, manjka pa mu konkretna obrazložitev učinkov, ki jih bo imel na gospodarstvo, da ne bo znova izzvenel kot darilo "bogatim".