Pobeg od negativizma

"Doma sem delal v elektroniki polnih dvanajst let in kljub dobri službi nisem nikoli zares prišel na zeleno vejo. A me v svet s trebuhom za kruhom ni pognal materializem, pognala sta me naš vsesplošni negativizem in medsebojno žretje, ki prežemata vse pore političnega, delovnega in socialnega okolja," pripoveduje inženir elektronike Primož Vodenik iz Litije, ki se je v Avstralijo odpravil pred slabega pol leta. "Pri nas v Sloveniji je najbolj narobe to, da je tistim na vrhu, še zlasti politikom, ki so zelo slab zgled, v interesu, da so ljudje med sabo sprti in neobveščeni, saj jim tako lažje vladajo in z njimi lažje manipulirajo," ocenjuje Vodenik in nadaljuje, da ni kar čez noč spakiral kovčkov in šel. "Ubral sem utečeno pot prek avstralskega vladnega urada za emigracijo. Imel sem srečo, da je moj profil izobrazbe zelo iskan, zato so mi za pogoj za delovni vizum postavili le tri leta delovnih izkušenj, znanje angleščine in licenco. Slednjo sem pridobil s tremi dodatnimi strokovnimi izpiti, dva so plačali kar sami."

Za zdaj Primož Vodenik, ki je dobil delo že prvi teden po prihodu v Canberro, ko je doma še izrabljal dopust, stanuje pri predsedniku slovensko-avstralskega kluba v Canberri Francu Culeku. Kmalu si namerava urediti svoje domovanje, saj je testiranje električnih naprav v ETS, enem večjih avstralskih podjetij, dovolj donosen posel, pravi. Dodaja, da je tudi vsesplošna klima dovolj spodbudna, da bo v Avstraliji kar ostal in si čez štiri leta zagotovo omislil avstralsko državljanstvo. V novi službi so mu pred zaposlitvijo postavili le en pogoj, in sicer, da najmanj dve leti dela na predstavništvu v Canberri, potem pa se lahko preseli kamorkoli po lastni želji.

"Že zdaj imam vse pravice, ki izhajajo iz dela, za pridobitev državljanstva pa so potrebna štiri leta. Avstralci izjemno cenijo pridnost, prizadevnost, iznajdljivost in poštenost in nikoli ne bodo šli preko tebe - nihče se ne kiti s tujimi dosežki in vzpenja na račun nekoga drugega. Popolno nasprotje slovenskega okolja, kjer delovno vnemo načrtno dušijo in zatirajo," je prepričan Primož.

Tako ima, kot vse kaže, Primož v Avstraliji le še eno skrb. "Doma še nisem povedal, da sem se že dokončno odločil, da bom v Avstraliji ostal za zmeraj. Domačim sem namreč obljubil, da grem na preizkušnjo samo za pol leta... Zato imam v žepu povratno vozovnico, a hkrati tudi že enosmerno samo za nazaj. S povratno se bom domov vrnil povedat, da sem odkril nov svet, ki mi bolj ustreza, kjer so ljudje spoštljivi drug do drugega, umirjeni in prijazni, kjer tudi poštenje še nekaj velja. Vse to zlahka odtehta domotožje, ki je včasih bolj, drugič manj prisotno, se pa uspešno zdravi s sodobno tehnologijo."

Že v postopku pridobivanja vizuma je Primož spoznal in se spoprijateljil s Petrom Gombačem iz okolice Ilirske Bistrice, ki se je prav tako pred nekaj meseci preselil v Canberro. "Redne službe sicer še nimam, a se tudi z občasnimi dovolj dobro zasluži, da svojo prihodnost že dokončno povezujem z Avstralijo," pripoveduje informatik Peter Gombač, ki si doma v 26 letih skupaj z ženo ni zmogel ustvariti materialno sprejemljivega okolja. "Zato sem šel naprej, da poskrbim za dom in delo, že naslednji mesec pa pride za mano tudi žena z otrokom," pravi.

Ugotavlja, da ni čudno, da jim doma ni uspelo ustvariti spodobnega doma, ko pa je bila žena kljub štirim poklicem ves čas brez dela. Nazadnje je delala preko javnih del kot vzgojiteljica, a je bilo tudi to začasno. Zato so tudi starši njuno odločitev za selitev podprli, zadovoljni pa seveda niso. "Jaz pa sem zadovoljen že s tem, da se je oče pri sedemdesetih zdaj vendarle začel ukvarjati tudi z računalnikom, da smo lahko v stikih. V Avstraliji mi je sicer najbolj všeč to, da ni nikakršne nestrpnosti, da so ljudje spontano prijazni in je to v vseh pogledih zares obljubljena dežela neslutenih možnosti."

Očetje in sinovi

Vsi pa v Avstraliji vendarle niso več tako zagnani kot prišleki. "Naša generacija še, naši otroci in vnuki pa že razmišljajo, kako bi čimbolj poskrbeli predvsem zase. Zato tudi tod prostovoljstvo izumira. Verjetno smo zadnja generacija, ki je še pripravljena kaj zastonj narediti," ugotavlja predsednik slovenskega kluba v Canberri, upokojeni vrtnar Franc Culek iz okolice Ormoža. Zato se boji, da bodo njihovi klubi zamrli, saj vanje vse težje vključujejo mlade. Klub v Canberri je, kot pravi predsednik, dokaj bogat, saj so sami zgradili dva objekta z veliko dvorano, vendar na najeti zemlji, ki jim pripada le, dokler deluje klub. Služijo s plesnimi šolami, ki jih vodijo profesionalni učitelji, pa tudi z oddajo prostorov, parkirišč, veselicami in še bi se našlo, saj je klub odprt vsak dan in za vse. Prostovoljno v klubu aktivno deluje okoli dvajset izseljencev, redno pa se jih srečuje kakih osemdeset.

Franc Culek je prepričan, da so Avstralci nasploh zelo podjetni, zato se tudi v klubu čutijo zavezane slediti temu duhu. Največ pa zna o podjetnosti povedati zgovoren voznik turističnih avtobusov, bosanski Srb Žika, ki tako kot Culek ugotavlja, da mlada avstralska generacija ni več pretirano navdušena za delo. Morda gre vzroke iskati tudi v preveč radodarnih nadomestilih za brezposelnost, razmišlja in dodaja, da preveč izkoriščajo tudi invalidsko upokojevanje, saj so nezgodne odškodnine nesramno visoke. "Za izgubljen prst obogatiš za vse življenje," pojasni Žika.

Njegov stanovski kolega Tone iz Melbourna, ki je sicer redno zaposlen v podjetju, kjer sestavljajo tovornjake, pa pravi, da naj bi kriza lani vendarle malce ošvrknila tudi njih, saj so se naročila zmanjšala. Se pa stanje že popravlja. Pravi, da veliko Avstralcev poleg redne zaposlitve počne še kaj drugega in da pri 65 letih ne gredo vsi takoj v pokoj, četudi so pokojnine zgledne, a za vse enake. Pokojnina znaša okoli 1400 avstralskih dolarjev, dobijo pa jo vsi, razen bogatih. Bogastvo se v Avstraliji meri s hišo in več kot pol milijona dolarjev na banki.

V Melbournu, mestu s 3,5 milijona prebivalcev, ki je kot vsa avstralska mesta velika razpotegnjena vas (velemestni videz ima le strogo središče), delujejo kar štirje slovenski klubi, v mestu pa naj bi živelo okoli 5500 Slovencev. V klubu Eltham se jih zbira kakih sedemdeset, zvečine že bolj sivih las in v pokoju.

Stane Prosenak iz Slovenske Bistrice, član kluba Eltham, ki za slovenske skupine organizira potovanja po Avstraliji, hkrati pa po Evropi, tudi Sloveniji, vodi avstralske skupine turistov, pravi, da je zanimanje in navdušenje nad lepotami Slovenije v Avstraliji izjemno. In v isti sapi prizna, da si Avstralci potovanja k nam veliko lažje privoščijo kot Slovenci z mnogo skromnejšimi zaslužki v obratno smer, še zlasti, ker so v Avstraliji ob visokem standardu tudi cene precej višje. Zato veliko slovenskih obiskovalcev po njihovi deželi potuje s štirikolesniki, marsikdo vmes še malo dela, četudi na črno. Največkrat turisti brez delovnega vizuma obirajo sadje, Avstralci pa malce priprejo oči, saj je sadje in zelenjavo treba pobrati takoj, ko dozori. Domačih rok za to v deželi širnih prostranosti in redke poseljenosti, kjer največje ovčje in kravje farme presegajo velikost Slovenije, ne premorejo.

Pregoreli telefon veleposlaništva

Tudi z dopustom Avstralci nimajo težav, saj ga imajo vsi osnovne štiri tedne, z leti pa lahko koristijo tudi dodatne dni. Delajo osem ur na dan in tudi od teh po 24 minut dnevno nalagajo v banko za proste dni, ki jih lahko izkoristijo kadarkoli. Iz pripovedi starejših priseljencev pa je bilo razbrati, da so zelo zadovoljni tudi s svojim šolskim in zdravstvenim sistemom. Šolajo se lahko namreč brezplačno kar do 70. leta starosti, nadomestila za šolanje so samoumevna.

A šole v avstralski prostranosti niso vedno podobne našim z učilnicami in klopmi v njih. Na manj obljudenih območjih se še vedno šolajo prek radijskih zvez, vse pogosteje pa za to uporabljajo medmrežje. Na najmanj obljudenih območjih se učenci srečujejo le enkrat letno. Tudi brezplačna zdravstvena služba s pridom izkorišča obe možnosti, zanimivo pa je, da so lahko leteči zdravniki pri še tako oddaljenem bolniku skoraj vedno v roku ene ure. Osrednji center je v Alice Springsu, kjer so leta 1928 tudi nastali. V središču rdečega kontinenta pravkar gradijo velike nove bolnišnične objekte. Radi se postavijo, da so mrežo letečih zdravnikov do danes razširili na 27 postaj, ki skupaj premorejo 53 zdravstveno prirejenih letal in pokrivajo kar 7,150.000 kvadratnih kilometrov veliko območje.

"Pred krizo je v Avstralijo prihajalo nekaj več kot šestdeset Slovencev na leto, zdaj jih je skoraj toliko prišlo samo v zadnjega pol leta," po osmih mesecih službovanja v Canberri ugotavlja naš prvi avstralski veleposlanik Milan Balažic in dodaja, da telefon sicer že dvajset let starega veleposlaništva dnevno pregoreva, saj je zanimanje za delo v Avstraliji izjemno. Vsem je skupno predvsem vprašanje, kako v Avstralijo.

"Pa saj ni čudno, da se zanimanje tako povečuje. To je vendar dežela nepredstavljivih možnosti in razsežnosti, dežela optimizma, kjer vse cveti in se še razcveta. Tudi zaslužki so za naše razmere nepredstavljivi, skoraj sanjski," nadaljuje Balažic. Veleposlanik ugotavlja, da sta trenutno najbolj na udaru priseljevanja Brisbane in Perth, ki sta obljubljeni destinaciji zlasti za naravoslovce, predvsem matematike, računalničarje in inženirje vseh vrst. "Letos bodo sprejeli 185.000 delavcev, tudi najboljših svežih kadrov, ki jih je izšolala Evropa," izpostavlja veleposlanik Balažic.