Kar Katja Požun, dekle na klopci, je. Osemnajstletnica iz Sela pri Zagorju. Slovenska reprezentantka v smučarskih skokih in sedmouvrščena v skupni razvrstitvi svetovnega pokala v smučarskih skokih za ženske, ki se je letos odvil prvič. Suhljata, 51 kilogramov težka najstnica, ki obožuje solato, pa je pozimi ne sme jesti. Ker se za razliko od velikega števila svojih vrstnic trudi zrediti za nekaj kilogramov in ne shujšati. Zato da bi lahko skakala z daljšimi smučmi. Če je prelahka, ji daljše smuči po pravilih skakalnega športa, ki dolžino smuči določa tudi na podlagi teže skakalca, ne pripadajo. Jih pa potrebuje. Ker daljše smuči pri letenju po zraku koristijo bolj kot kratke. "Zrediti bi se morala za štiri oziroma sedem kilogramov. Da, in potem moram žal solato, ki jo imam izjemno rada, dostikrat, vsaj v času turnej, torej pozimi, zamenjati za testenine," se nasmehne ljubiteljica psihogrozljivih romanov, v čemer se dobro ujema s Primožem Peterko, velikim skakalnim šampionom, ki je po koncu kariere postal pomočnik trenerja v ženski skakalni ekipi. "In v izmišljevanju raznih zgodbic," še doda. Kot tudi, da je prisotnost izkušenega Peterke prišla prav v teh časih, ko so smučarske skakalke z nastopi na svetovnem pokalu, kjer so v minuli sezoni dosegle nekaj zelo odmevnih uspehov, postale medijsko izpostavljene punce. Tudi zato, ker obetajo, da lahko že z naslednjih olimpijskih iger prinesejo medaljo. Olimpijske medalje pa slovensko športno občestvo vedno zanimajo.

To ni za amaterje

Med smučarskimi skakalkami se je znašla potem, ko je stežka opustila igranje nogometa. "Dejansko sem v skakalni klub v Kisovcu prišla zaradi sestrične Manje Pograjc, katere oče je bil skakalni trener. Bilo mi je šest let in všeč mi je bila družba, vendar pa sem pri štirinajstih letih prenehala s skoki. Ko sem pri dvanajstih prišla v reprezentanco, se je zame končalo domala vse, kar so počeli moji vrstniki. Pride vabilo na rojstnodnevno zabavo, pa moraš reči, da ne utegneš. Pa nisem nočni tip. Prej nasprotno. Spat hodim ob osmih in vstajam ob šestih. Vedno. Nemogoče je, da bi spala do enajstih. Obenem sem igrala tudi nogomet, ki mi je prav tako zelo všeč. Tako sem bila na razpotju med šolo, skoki in nogometom. Pa sem skoke opustila, se posvetila šoli in nekaj malega še igrala nogomet. Potem pa sem začela pogrešati skoke. Naenkrat sem imela preveč časa. Mikalo me je, da bi se vrnila. In sem se."

S pomisleki glede hrabrosti, ki je potrebna za to, da se spustiš po zaletišču in skočiš, Katja opravi ekspresno: "Beseda hrabrost sploh ni umestna. Dejansko počnem nekaj, česar sem se naučila že kot otrok in mi je prešlo v kri. So pa skoki specifični v toliko, da se z njimi ne moreš ukvarjati amatersko. Vsaj sama še nisem slišala za nikogar, ki bi rekel, da bo šel popoldne malce poskakat. Tega hobija verjetno ni. Čeprav se moraš pri skokih po mojem vedno malce prepustiti dogodku. Niso kot na primer kolesarstvo, ko goniš do konca. Pri skokih ti mora biti malo vseeno. Nimam nobenih načinov koncentracije. Najboljše je, da kar skočiš. Je pa po drugi strani tako, da nemalokrat nimaš občutka za to, kar počneš. Medtem ko sama mislim, da sem roko premaknila za meter, mi trener pove, da sem jo zgolj za centimeter. In še bi se dalo naštevati. Skoki so primerljivi z računalniško miško. Majhna poteza z miško na ekranu pomeni veliko," razmišlja punca, ki jo je doslej najdlje odneslo v Obersdorfu, in sicer do 138 metrov, bi se pa, kot pravi, preizkusila tudi na velikanki. V zalet, odskok in let pravi, da ne dvomi, skrbi jo le prehod doskočiščne strmine v iztek, kjer je vsaj v Planici po njenem mnenju radius bržkone še preoster za moč njenih nog.

Neuradni ženski svetovni rekord sicer znaša 200 metrov, leta 2003 ga je na letalnici v Kulmu postavila Daniela Iraschko iz Avstrije, ki je v letošnji premierni izvedbi svetovnega pokala zasedla drugo mesto, za Američanko Sarah Hendrickson. Po slabih sto letih zatiranja ženskega skakanja s strani moške populacije, bi lahko tudi rekli. Kot pravi športno zgodovinopisje, ženske ne skačejo od včeraj. Prve skoke beležijo še iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, bojda pa so na Norveškem v poskusu, da jim preprečijo skakanje, svojčas šli celo tako daleč, da so skakanje oklicali kot dejavnost, ki lahko škodi plodnosti.

"Hočem v špico in diktirati"

S Katjo Požun, ta hip četrto skakalko sveta, sva se poslovila. V Ljubljani me je čakala njena kolegica, na rehabilitaciji poškodbe kolena.

Eva Logar je 21-letna študentka ekonomije, njen največji skakalni uspeh je četrto mesto z lanskoletnega svetovnega prvenstva v Oslu. "Uf, se opravičujem. Za avtobusom sem se cijazila od fakultete do sem," se je opravičevala, ko je pripešačila po dovozni potki do Zavoda za varstvo pri delu, sodobne stavbe iz jekla in stekla. Med čakanjem nanjo se je dalo dobiti vtis, da je ZVD spektakularno prestižna ustanova, ki je ne obiskuje samo športniška, temveč po gospe v čakalnici sodeč tudi umetniško-estradna smetana. Fantje v kleti so očitno glavni državni strokovnjaki za krepitev natrganih mišic in drugih podobnih tegob.

Tudi Eva je s skakanjem začela v ranem otroštvu. Na Dolenjskem, v SK Zabrdje pri Trebnjem. Ker ji je bilo dolgčas, medtem ko je njen brat že skakal. In podobno kot v primeru edinke Katje, ki je sprva trenirala skrivaj, je tudi Eva v družini sprva naletela na nasprotovanje. "Občutek letenja je super. Skočila sem tudi s padalom, vendar pa to ni enako, ker tam se samo vržeš, medtem ko moraš pri smučarskem skoku narediti še kaj več. Prvi preskok v karieri sem naredila, ko sem se odločila za to, da grem v srednjo šolo v Kranju in se namesto rokometu, ki sem ga prav tako igrala, posvetim skokom. Drugi preskok pa je prihod trenerja Triplata, s čimer so na smučarski zvezi pokazali, da na nas punce gledajo drugače. Bolj ambiciozno. Do Matjaževega prihoda sem bila povprečna skakalka in niti nisem bila prepričana, ali naj vztrajam. Pri sedemnajstih sem se začela spraševati, ali se ne bi posvetila samo šoli. Potem pa so se mi stvari poklopile in pod vodstvom novega trenerja sem doživela bum, tako da sem sedaj vneta in ambiciozna kot še nikdar," pravi.

Navkljub poškodbi, ki jo je staknila septembra lani. Zadnjih pet mesecev vsak dan hodi na terapije oziroma na krepitev mišic pod patronatom strokovnjakov na ZVD. Zagrizena punca, ki ji na obrazu piše, da ve, kaj hoče. Svetovni pokal, svetovno prvenstvo in olimpijske igre so njeni cilji. Tako kot vrhuška na SZS se zaveda, da ženski smučarski skoki kot relativno mlada in slabše obljudena disciplina ta hip ponujajo veliko priložnost za uspeh: "Tudi po olimpijskih igrah nočem končati. Hočem se prebiti v špico in diktirati." V primerjavi s Katjo dojema hrabrost kot pomemben element. "Hrabrost je pomembna na mizi, torej v trenutku, ko se odrineš, kako porineš boke naprej, seveda pa tudi pri doskoku, ko držiš do konca. Pri nas puncah letalne figure še niso tako izpopolnjene kot pri fantih, ki v primerjavi z nami v zraku delujejo bolj zategnjeni in izoblikovani," pravi Dolenjka, ki bolj kot poletja ljubi zime. Ker so pozimi tekme, na katerih je najboljša, pravi. Boljša kot na pripravah. In to si šteje v plus. Kar nedvomno je. Kajti nemalokdo na tekmi nikdar ne more ponoviti predstave s treninga. Ona je drugačna. Šele na tekmi pokaže vse.

Matjaž Triplat je Velenjčan, bivši smučarski skakalec v poznih tridesetih, ki je pred tem šest let treniral slovenske mladince in z njimi osvojil osem medalj na mladinskih svetovnih prvenstvih. Njegova rekrutacija v žensko reprezentanco je po večinskih ocenah pomenila korak naprej za dekleta, nemalo zaslug za medijsko prepoznavnost pa ima seveda tudi sodelovanje Primoža Peterke. "Rekel bi, da sam postavljam streho, medtem ko sta temelje postavila moja trenerska predhodnika. Metode treninga s puncami so precej podobne metodam pri fantih. Tudi strah ni posebej odločilen moment. Specifika deklet je morda v tem, da je treba bistveno več vložiti v kohezivnost ekipe. Dostikrat so bolj razočarane, kot bi smele biti. Zadeve doživljajo drugače. So pač punce. Obenem pa morda ravno zato tudi opažate, da skakanje razlagajo bolj plastično kot fantje," se je Triplat navezal na pripombo, da v pogovoru s skakalkami laik o skokih izve celo kaj več kot iz pogovora s fanti.

Vse bi na velikanko

Morda tudi zaradi debitantske zadovoljnosti nad pozornostjo, ki so je v zadnjih časih deležne. Pri vseh dekletih je namreč opaziti, da se zavedajo, da so svojevrsten hit. In vse bi se preizkusile tudi na velikanki. Navsezadnje gre tudi za to, da sta ustanovitev svetovnega pokala in uvrstitev ženskega skakanja na olimpijske igre osmislila njihova življenja oziroma športne kariere. In za denarne nagrade. Nagradni sklad na tekmi svetovnega pokala znaša 18.000 švicarskih frankov, ki se po merilu, da je ena točka vredna 30 frankov, razdeli med prvih 15 tekmovalk, kar pomeni, da zmagovalka z zmago zasluži 3000 frankov. Medtem ko je bilo letos 16 tekem svetovnega pokala, jih bo že v naslednji sezoni 20 ali 22. Ženske tekme so doslej dosegale nadvse solidno gledanost. Prenos tekme v Hinzenbachu si je ogledalo 4 milijone ljudi, medtem ko si je tekmo v Ljubnem, ki si je podobno kot nekoč Planica v moški konkurenci očitno že izborilo status zibelke ženskih skokov, ogledalo 280.000 gledalcev.

Punce so vznesene in polne načrtov, a Triplat miri: "Za kakšno letalnico jim vsem še vedno manjka bistveno večje število skokov na večjih skakalnicah. Ni dileme, da gre za izrazito marljiva dekleta oziroma da smo se lenob znebili. Tri leta se zelo trudimo, kar ste opazili tudi mediji. Dejstvo je, da imajo dekleta zaradi morfoloških dejavnikov nižjo zaletno hitrost, vendar pa lahko ob povečani hitrosti skočijo enako daleč. Pravzaprav lahko tudi zelo daleč, če ne najdlje. Hendricksonova je v Oslu na primer skočila rekord skakalnice. Seveda z višjega zaletišča. Za enakovreden skok z moško konkurenco potrebujejo 3 do 4 km/h višjo zaletno hitrost. Počasnejše so, ker so lažje, imajo pa tudi šibkejše noge, zaradi česar težje držijo statično pozicijo, torej počep na zaletišču," je slovenski skakalni trener razložil osnovne razlike med moškim in ženskim skakanjem. A kot je nedavno javno pomislil Primož Ulaga, se lahko v bližnji prihodnosti nadejamo mešanih skupinskih tekem. Ne, skoraj ne gre dvomiti v to, da se bodo te tekme zgodile. In znale bi biti privlačnejše od mešanih dvojic v tenisu.

Razbiti talibani

Konec sezone za zimske športnike se zgodi spomladi in navkljub temu, da tekmovalke, kot je Eva Logar, bolj kot priprave ljubijo tekmovanja oziroma bolj kot poletja zimo, konec zimske sezone slejkoprej vendarle pomeni neko olajšanje. Vsaj to, da mine mraz. Že stari smučarski pregovor pravi, da smučaš zato, da si lahko po koncu dneva sezuješ pancerje. In smučarski skakalni center v Mostecu, ena najpomembnejših postojank slovenskega smučarskega skakanja, je v četrtek popoldan dajal prav te vrste frivolno pomladanski vtis. Tri skakalnice s plastično maso so spokojno počivale, oskrbnik in njegov prijazni pes sta preživljala rutinski dan, mladi skakalci so se merili v košarki, Špela Rogelj in Urša Bogataj pa sta prišli na blažji popoldanski trening. Obe članici ljubljanske Ilirije in obe tudi po družinskih linijah od prej na tak ali drugačen način povezani s smučarskimi skoki, čeravno Špela opozori, da z Binetom Rogljem, nekdanjim smučarskim skakalcem, ni v sorodu. Sedemnajstletnici, "škorki" torej. Prva z osebnim rekordom 140 metrov, druga 132 metrov. "In padel je že tudi uradni predlog, da bi se prva trideseterica na svetovnem pokalu na koncu pomerila na 120-metrski skakalnici," navrže Špela. Na klopci ob skakalnici nadaljujemo pogovor o pogumu. "Mislim, da je hrabrost pomembna v toliko, da v zraku in nasploh poskušaš nove stvari, s čimer napreduješ," meni Špela, sicer privrženka sloga Simona Ammanna, švicarskega skakalnega šampiona, pa Toma Hildeja in kakopak svetovnega prvaka v poletih, našega Roberta Kranjca. "Hm, da, in všeč nam je, če se vozimo hitro z avtom," doda vrstnica Urša, potem pa se spet oglasi Špela in pove: "Smučanje je bolj nevaren šport od skokov. Je pa tako. Če se ne spomniš groznega padca, je vse v redu, če se ga, pa ni tako fino," pri čemer je merila na osebno izkušnjo s stanjem nezavesti kot posledico padca. Nisem mogel zdržati in zaupal sem jima, da se bržkone nikdar nisem počutil tako zvezdniško kot takrat, ko sem na osnovnošolskem športnem dnevu na drsališču telebnil z betico v led in se na tivolski tribuni zbudil tako, da sem nad seboj ugledal glavo podravnateljice, razredničarke, predsednice razreda, najboljšega prijatelja in vseh prisotnih, ki so složno dahnili: "Uf, zbudil se je!" Toliko o nezavesti. Kot je potrdila tudi Špela, je torej njena izjemna lastnost, da se v ključnih trenutkih ničesar ne spomni.

Čeravno še mladinki, sta obe odločni, da se podata v boj za olimpijsko medaljo. Kar je razmeroma nenavadno, jima iskreno priznam. "Imam pač jasno zastavljene cilje. Eden je olimpijska medalja, in pa skočiti na kakšni velikanki. Ko si v formi in narediš dober skok, dobiš še večjo motivacijo. Še pred tremi leti nisem tako razmišljala, sedaj pa, ker tudi treniram bistveno več," pove Urša. Naslednje olimpijske igre bodo prve, na katerih bodo nastopile smučarke skakalke. Bitka za nastop je potekala že za igre leta 2010, glavna akterka je bila ameriška skakalka Lindsey Van, ki je zato, ker niso dovolili skakati tudi ženskam, celo tožila prireditelje olimpijskih iger v Vancouvru, vendar pa je tožbo izgubila. Ob tem je med drugim izjavila, da je mednarodni olimpijski komite talibanska združba. V kontekstu te njene akcije je bilo med smučarskimi skakalkami pričakovanje odločitve glede njihovega nastopa na naslednjih olimpijskih igrah veliko in negotovo. "Vse skakalke smo čemele na facebooku in čakale, kaj bo sporočila Lindsay. Veselje nad tem, da bomo šle na olimpijske, je bilo seveda veliko," pove Špela.

Da, smučarke skakalke. Če imajo čas, si, kot veleva fahovska modna zapoved, spletejo kitke, ki jim v zraku štrlijo izpod čelade, v prostem času igrajo osla, predvsem pa so izrazito osredotočene na svoje početje. Pozornost jim godi, vendar pa ne kaže, da jih je pokvarila v zvezdnice. Osvežujoči športniški liki so. Kot da premorejo kanček več sproščenosti kot slovenski športniki sicer. Nekaj tistega redkega entuziazma, ki še ni zinstitucionaliziran. Morda ravno zato, ker so pionirke dogajanja, ker za njimi še ne stoji že davno postavljena mašinerija, ki bi jim oblikovala tudi način izražanja, ampak govorijo po svoje. Vsekakor punce, za katere se bo bržkone še zelo navijalo; Urša Bogataj, Eva Logar, Katja Požun, Špela Rogelj, Anja Tepeš, Maja Vtič in še nekaj drugih. In kakopak se jih je že oprijel naziv "vražje Slovenke".