Ko je pred dvema letoma 10. aprila padla novica, da je poljsko vladno letalo strmoglavilo v Katinu, je bila moja prva misel: "Spet Rusi!" V istem trenutku je mlada Moskovčanka Ana izjavila za časnik Libération: "Ko sem to izvedela, sem si takoj rekla: Upam, da ni atentat, in upam, da nismo mi za tem..." Hipoteza, da gre za Putinovo maščevanje, se je zdela čisto verjetna. Preveč velikodušno je bilo njegovo vabilo poljskemu kolegu Tusku na skupno komemoracijo ob 70. obletnici pokola v Katinu, kjer so na Stalinov ukaz leta 1940 Sovjeti pobili dvaindvajset tisoč poljskih častnikov. Preveč obetavna se je zdela fotografija klečečih Putina in Tuska, ko sta polagala venec v spomin žrtvam, ustreljenim v tem prekletem gozdu. Prizor je spominjal na tisto čudovito sliko, ki je dokončno zapečatila francosko-nemško spravo: Mitterrand in Kohl, ki se držita za roko v Verdunu. In kot slučajno je bila tudi tista fotografija posneta ob 70. obletnici. Zdaj, ko se spravili in spoprijateljili še Rusi in Poljaki, si pa res lahko oddahnemo in zaupamo v boljšo prihodnost!

Ampak ta rusko-poljska idila je bila v četrtek. Dva dni kasneje, v soboto, se je tupoljev s predsednikom Kaczynskim, zvestim prijateljem Američanov, lojalnim pripadnikom Nata in zagrizenim nasprotnikom Rusov, zrušil nad katinskim gozdom! Na krovu so bili poleg predsednika in njegove prve dame še celoten generalštab poljske vojske, trije podpredsedniki Diete, 18 poslancev, večje število županov, nekaj škofov, guverner centralne banke, šef tajne službe, predsednik olimpijskega komiteja in celo Ana Walentynowicz (upokojena žerjavovodja iz Gdanska, ki je leta 1980 sprožila prvo stavko Solidarnosti). Skratka, v tem letalu je bilo 96 najvišjih predstavnikov poljske države. Nihče ni preživel. Lahko rečemo, da se je Poljska v hipu znašla obglavljena.

Zločin

Bilo je že drugič, da je bila Poljski oddrobljena glava v Katinu. Prvič jo je tam izgubila med drugo svetovno vojno. Spomnite se: po sporazumu med Hitlerjem in Stalinom je Rdeča armada zasedla vzhodno Poljsko in zajela 150.000 vojnih ujetnikov. Navadne vojake so poslali gradit sibirsko železnico. Časnike, bilo jih je 22.000, so usmrtili. Med njimi je bila elita naroda. Zakaj? V skladu s takratnim zakonom je vsak Poljak z visokošolsko izobrazbo avtomatično dobil še čin rezervnega oficirja. Tisti, ki so jih Sovjeti eliminirali s kroglo v tilnik skozi ves mesec april 1940 v katinskem gozdu (kako so se logistično lotili tega industrijskega masakra, lahko vidite v filmu Andrzeja Wajde, čigar oče je bil med žrtvami), so bili vojaki šele v drugi vrsti. Najprej in predvsem so bili zdravnik, profesor matematike, novinar, uslužbenec na kmetijskem ministrstvu, knjigarnar, slikar, znanstvenik, inženir, trgovec s starinami, igralec, botanik… Za enega pravega admirala in enajst generalov je šlo tudi sto pisateljev! Komunistični sistem je bil posebej nezaupljiv do intelektualcev, ki jih je že Lenin označil za insekte. In tako sta Beria in Stalin odločila, da je treba te potencialne razredne sovražnike likvidirati - številke nihajo med 22.500 in 25.700 mrtvimi. Trupla se niso niti dobro shladila, ko so Rusi pokol pripisali nacistom.

Tri leta kasneje, ko se je nemška vojska umikala po porazu pri Stalingradu, je naletela na grobišča, ki so jih razvlekli volkovi. Vendar so se zavezniki iz političnih razlogov delali, da verjamejo Rusom. Po končani vojni sovjetske oblasti nikoli niso priznale krivde, niti dovolile preiskave. Počakati je bilo treba do leta 1990, da je Moskva priznala svojo odgovornost, prvi je to storil Gorbačov. In pod Jelcinom, leta 1992, so objavili nekaj skrivnih dokumentov. Vendar so še dandanašnji natančne okoliščine te strahote zavite v meglo, zgodovinarji še ne morejo resno zastaviti raziskav na to temo. In nobeno sojenje ni doletelo krivcev, pa čeprav posthumno. Niti se niso Rusi kot narod nikdar opravičili.

Obremenjena psiha naroda

Dvaindvajset tisoč nepokopanih trupel je težak pritisk na psiho naroda. Vsaj od Antigone naprej vemo, da slabo pokopani umrli nespokojno tavajo po naši zavesti. "Mrtvi so nevidni, niso pa odsotni," je trdil že sveti Avguštin. Kar računajte, če je vsak od teh civilnih časnikov imel ženo in otroka, mater in očeta, je tu prizadetih že sto tisoč oseb, če ne štejemo sester in bratov, stricev in tet, prijateljev, sosedov in kolegov v službi... Družine so bile takrat številčnejše, brez pretiravanja lahko domnevamo, da je zločin pri Katinu neposredno prizadel vsaj milijon Poljakov, jim vzel vsaj enega bližnjega ali daljnega sorodnika.

Ko se 70 let kasneje natanko na tem obremenjenem kraju zgodi letalska nesreča, ki znova zdesetka "elito naroda", je težko verjeti, da gre za slučaj. Koincidenca je tako skregana z verjetnostnim računom, da so teorije zarote vzcvetele kot gobe po nevihti. Gazeta Wyborcza je poročala, da z mobilnim telefonom posnet video podira vse rekorde gledanosti na internetu: vladni avion naj bi sestrelili Rusi, ki naj bi potem streljali še na preživele. Razprave na spletu so se vrtele okoli vprašanja, ali so Poljake pobili kar tam ali šele kasneje v Moskvi... Govorilo se je tudi, da naj bi bil predsednikov tupoljev tarča novega elektromagnetnega orožja, ki da ga testirajo Rusi. Ali pa, da letalska razbitina, prikazana na televiziji, ni prava. Drugi spet so trdili, da je poljski avion strmoglavil, ker se je hotel izogniti trčenju z ruskim letalom. Pa še, da so nesrečo povzročila prav drevesa, ki jih je posadil sam Stalin osebno, in da je steber dima, ki se je dvignil v nebo po nesreči, oblikoval znamenje križa…

Nejeverni očividci se niso mogli načuditi pilotovi trmoglavosti: letalo je kar trikrat ponovilo manever pristajanja na majhno vojaško letališče Smolensk (sic!), ki nima radarske opreme in je bilo tisto jutro ovito v gosto meglo. Ruski kontrolorji so večkrat ponovili zahtevo, naj odneha. Pilot se je očitnim dejstvom navkljub spustil se četrtič, oplazil vrhove dreves, trup letala se je večkrat prelomil in končno še vnel. Običajno bi se moral v takih vremenskih razmerah preusmeriti na letališče Minsk. Seveda trmarjenja ne gre pripisovati toliko kapitanu kot poglavitnemu potniku, predsedniku republike. Ni govora, da bi se prikazal z zamudo! Pričakovan je na komemoraciji z visoko čustveno napetostjo, potomci žrtev so že vsi zbrani na prizorišču, pripeljal jih je nočni vlak, kamere že brnijo… Kdo je zdaj tukaj predsednik, on ali pilot, za vraga! Verjetno ne bomo nikoli izvedeli za besede, ki so bile izrečene v kokpitu tistega jutra, lahko pa si mislimo, da je kapitan čutil določen pritisk. Oblastnikom se dogodi, da se odlepijo od resničnosti, se nenadoma počutijo neranljive, odnese jih občutek nepremagljivosti, odletijo kot rakete v nebo! Zgodi se, da jih ta hipna izguba mere potisne čez tisto tanko črto, ki loči življenje od smrti.

Ampak, čeprav je bil za življenja Lech Kaczynski kontroverzna osebnost, daleč od vsesplošne priljubljenosti, je zahvaljujoč svoji eksplozivni smrti v obliki ognjemeta brez prehoda zasedel status mučenika in si tako skupaj s soprogo za večno zagotovil mesto v poljskem panteonu. Ljudstvo je nemudoma začelo tkati legende o tem, kako so doma pri Kaczynskyh še psi in mačke živeli v sožitju in si zjutraj podrgnili smrčke za dobro jutro. "Razum je zaspal," je ljudske dvome in sume o vzrokih nesreče ironično komentiral katoliški tednik Tygodnik Pda seowszechny. Vendar je že Jung učil, da se moramo paziti vox populi. Utemeljitelj koncepta o kolektivnem nezavednem je bil prepričan, da ljudski glas, čeprav v včasih hudo nečitljivi obliki, razkriva neko psihično resnico, ki bi jo razum in ego raje pometla pod preprogo. Možgani zaspijo samo, če ni ničesar, kar bi jih nahranilo. Ob tako katastrofalnem dvojnem naključju, statistično skorajda neverjetnem, pa preprosto zamrznejo. Kadar nas doleti posebna sreča ali milost, nimamo nič proti občutku, da se nas je dotaknilo krilo angela. Ko pa se soočamo s prekletstvom, se nekako obotavljamo reč pripisati zlim duhovom in drugim senčnim silam. Omenjati skušnjavce in špicparklje se nam zdi vse preveč srednjeveško, srednji vek je za nas daljna preteklost. A če pogledamo skozi taoistično perspektivo, ki nam naroča, da moramo obdelati svojo genealogijo do devete generacije, je srednji vek že bolj blizu. Ravno zato, ker se branimo dogodek pripisati hudobcu ali bolj abstraktni roki usode, moramo vsaj poskusiti zadevo razvozlati na bolj racionalen način. Najti razlago za nenavadnost, ki presega okvire vsakdanjega razumevanja.

"Družinska zvestoba"

Psihogenealogija ponuja tezo sindroma obletnice. Obstoj takega sindroma so odkrili pri pojavnosti bolezni, nesreč in drugih travmatičnih nezgod v družinah. V knjigi Aie, mes aieux , kar bi lahko prevedli kot Joj, moji predniki, ali pa Predniki me bolijo, Anne Ancelin Schützenberger poroča o medgeneracijskih vezeh, zlasti o presenetljivih fenomenih ponavljanja in prenašanja z generacije na generacijo. Statistično prepogosto se dogaja, da ljudje zbolijo za rakom, si zlomijo nogo ali umrejo v prometni nesreči ravno takrat, ko dosežejo isto starost oziroma na isti datum kot eden izmed njihovih prednikov. Te ponovitve interpretira kot družinsko zvestobo ali čut za pripadnost, reproducirati enaka dejanja naj bi bil za nas način, kako počastiti svoje prednike in jim izpričevati našo povezanost. Nezavedno ima odličen spomin, nič mu ne uide. Povzročiti nesrečo ali sprožiti bolezen je zanj samo način, kako neki nerešen problem spet dati na tapeto, ga znova spraviti v obravnavo in torej ponovno možnost iskanja rešitve. Transgeneracijska transmisija je posebej izrazita, kadar so v igri nerazrešeni konflikti ali celo družinske skrivnosti. V takih primerih psihogenealogi govorijo o psihičnih kriptah in fantomih.

Zgodi se, da tak smisel za pripadnost preseže meje verjetnega. Na primer neka štiriletna deklica, ki so jo morile hude sanje, zraven je grozno kašljala. Ta strašni kašelj je dosegel vrhunec 26. aprila, ko se je spremenil v pravcati napad astme. Psihogenealoginja, ki so ji zaradi raziskav za paciente glavni datumi iz francoske zgodovine postali že čisto domači, je njen napad dušenja povezala z obletnico prvega napada z bojnimi plini na bojišču v Ypresu. Po preverjanju se je izkazalo, da je punčkin prednik tam umrl od zadušitve. Ko so ji rekli, naj nariše pošast, ki jo preganja v morah, je narisala nekaj, čemur je rekla "maska za potapljanje s slonovim trobcem", v kateri so odrasli zlahka prepoznali plinsko masko iz prve svetovne vojne… Ni treba posebej poudarjati, da v svojem mladem življenju še ni imela prilike videti take maske, niti da je njeni starši niso posebej obveščali o usodi davno pozabljenega prastrica, padlega leta 1915 na belgijski fronti...

Ljudstva v mnogih pogledih funkcionirajo kot velike razširjene družine. Kakor po starših podedujemo hišo ali polje, tako narodi podedujejo teritorij svojih prednikov. Zemljepis pa gre tako kot v šoli skupaj z zgodovino. Tu takoj pomislimo na zmage in dosežke, epopeje in junake, ki so naš nacionalni ponos. Pozabljamo pa, da ta nesnovna dediščina vsebuje tudi svojo temno plat, bolečine in trpljenje, bataljone žrtev in legije pozabljenih senc. Vse te pa, če ostanejo zakopane v nezavednem, se pri zanamcih lahko sprevržejo v breme in prekletstvo.

Če vzamemo v ozir nepregledno gmoto simboličnih vezi, projekcij in čustvenih investicij, ki se spletejo in prepletajo med narodom in njegovimi voditelji, je mogoče domnevati, da so bili predsednik Lech Kaczynski in njegovo spremstvo žrtve tovrstnega sindroma obletnice. Ljudje z razvito imaginacijo si bodo živo predstavljali, kako se iz oblaka megle, ki je ovijal smrtni katinski gozd tistega sobotnega jutra, kot steber dviga vorteks duhov padlih oficirjev, potegne vase vladno letalo in ga strmoglavo zvrtinči navzdol. Mimo te cinemascope verzije se politični vrh neke države lahko tako globoko poistoveti s svojo vlogo in poslanstvom, da ga dobesedno nosi močna, vendar nezavedna lojalnost do njene zgodovinske preteklosti. V določenih okoliščinah, kot je komemoracija 70. obletnice množičnega pokola, ki je za povrh še dolgo ostal zamolčan, ta zvestoba lahko privzame obliko uroka, mehanizma, ki povzroči nesrečo. Na datum travmatizma, ki je zakopan v globini kolektivnega nezavednega, si ljudje preprosto privoščijo preveč tveganja, izzivajo usodo, kot se reče, in nesreča je tu. "Vsi živimo ujeti v nevidne pajkove mreže, ki pa jih tudi sami pomagamo tkati," zatrjuje A. Ancelin.

Latentno civilizacijsko nelagodje

Evropa je v 20. stoletju proizvedla tri ali štiri oblike diktatur (ki jih je vsakokrat pozdravilo navdušeno odobravanje večine), ki so za seboj pustile grmade slabo pokopanih mrtvecev. Žalovanje za njimi ni bilo opravljeno, kot se spodobi, kar povzroča latentno civilizacijsko nelagodje. Terapevtsko delo je treba opraviti tudi na ravni naroda, ne samo posameznika. Kadar so predniki trpeli kolektivno, je za zanamce neizogibno, da ta bolečina dobi priznanje. Po strmoglavljenju vladnega letala se je vsa Poljska prekrila s preprogami sveč, ki so gorele v spomin novim žrtvam Katina. Cerkve in trgi so se napolnili s tihimi množicami rdečih oči, ki jih je vrtalo vprašanje, kako in zakaj zdaj to. Nepopravljivi optimist - zlasti tisti, ki pokojnega predsednika ni imel posebej v čislih - bo mnenja, da je vsako slabo za nekaj dobro. In se bo raje vprašal, kateri finaliteti bi lahko služila ponovitev žrtvovanja. Bo ta izvenserijska koincidenca končno uspela predreti oklep napuha in očistiti gnojno rano laži o starih žrtvah katinskega gozda?

Dogodek je v svoji zgodovinski perspektivi tako pretresljiv, da se je celo Putin otresel svoje arogance. Tragična ponovitev je Rusom odprla srce, da so svoje poljske kolege, "brate Slovane", povabili k sodelovanju pri preiskavi o vzrokih nesreče in obljubili raziskavo zločina iz leta 1940. Poljaki bodo končno dobili dostop do arhivov in spoznali resnico. Njihova bolečina bo priznana. In kot vemo, priznanje pomiri in posledično razoroži fantome. Poznavanje svoje lastne zgodbe, osebne ali nacionalne, je sredstvo, s katerim preusmerjamo tok življenja in se izognemo zankam ponovitev.

Dokaz, da nova žrtev pri Katinu že deluje v korist sprave med Poljsko in Rusijo, je skupna tribuna poljskega in ruskega veleposlanika v Franciji, ki jo je Le Monde objavil mesec dni po nesreči. Kot zanalašč se pišeta Orlov in Orlowski, in z orlovske perspektive evocirata skupno žalost njunih narodov in iskreno sočutje ruskih prijateljev, ki odpira pot zbližanju. Poljsko-ruska sprava bo po njunem mnenju prispevala k miru kot "eden tistih velikih projektov, ki pomenijo napredek Evrope", kot sta se malce grandiozno izrazila. Nam drugim navadnim smrtnikom bi čisto zadostovalo, da že enkrat nehajo lagati in naredijo prostor za resnico in pravico. Saj za to gre pri sindromu obletnic: ponuditi možnost za rešitev.

P.S.: "Kaczynsky ni umrl zaman," mi dve leti kasneje potrdi J.P. Salgas, specialist za Gombrowicza, ki je dalj časa bival v Moskvi. "Rusi so sami na svetu! Poznajo samo še Američane in malo Nemce, Poljske pa kot da ni na njihovem zemljevidu. In če je že država samo bela pega, si lahko mislite, da pokol pri Katinu ni bil na top listi prioritet. Ampak, odkar je strmoglavilo letalo na istem mestu, kot da se je nekaj premaknilo v njih, kot da jim je prišlo do živega. Ne samo da so se zavedeli, da je Poljska sosednja država, celo Wajdov film so dali kar štirikrat na moskovsko televizijo!"