1. Trditev, da je davčna obremenitev dela v Sloveniji izrazito visoka, se v naši ekonomski publicistiki uporablja kot samoumevna predpostavka. Toda zaradi tega ni nič manj napačna. Dr. Jože Mencinger je pred časom pokazal (prim. Gospodarska gibanja, št. 432, uporabljeni so podatki za leto 2009), da Slovenija po deležu neposrednih davkov (davki na dohodek in premoženje) v BDP močno zaostaja za (ponderiranim) povprečjem EU. Po višini socialnih prispevkov presega ponderirano povprečje, toda ta presežek nikakor ni tako ekstravaganten, kot se ga skuša prikazati, saj je seštevek prihodkov iz obeh vrst dajatev nižji od ponderiranega evropskega povprečja.
2. Avtorja prispevka menita, da je treba davčno obremenitev dela "nujno znižati". Poleg napačne ugotovitve, da je obremenitev dela med najvišjimi v Evropi, naj bi ta "nujnost" izhajala iz potrebe, da se razbremeni najbolj "ustvarjalen in produktiven" del prebivalstva. Pozitivni učinki te razbremenitve, ki naj bi odtehtali zmanjšanje davčnih prihodkov v času naraščajočega javnega dolga, so vse prej kot samoumevni. Dr. Maks Tajnikar je pred nedavnim (prim. SP Dela, 3. marca 2012) obširno pojasnil, zakaj med obremenitvijo (oz. razbremenitvijo) dohodkov iz dela in gospodarsko rastjo ni makroekonomske povezave. Da bi dvig letne plače za nekaj sto evrov povečal učinkovitost gospodarjenja, tj. mikroekonomsko sliko, pa je tudi malo verjetno. Predvsem zato, ker težave naših podjetij niso tehnološke, ampak ekonomske. Ne more jih rešiti bolj prizadevno delo "inženirjev" (in drugih delavcev, ki jih, mimogrede, vlada ne namerava "motivirati" z višjimi zaslužki, ampak s fleksibilizacijo delovnih razmerij), ampak, med drugim, bolj smotrno ekonomsko odločanje poslovodstev. Učinek "razbremenitve" bo drugje: ob vsaki dani ravni obdavčljivega dohodka bo novi sistem prinesel manj proračunskih prihodkov kot sedanji. Nastali primanjkljaj pa bo spet dokaz, kako "nujno" je dodatno zategovanje pasu.
3. Avtorja v razdelku "Pametnejše zvišanje dohodninskih razredov" izvedeta simulacijo, ki pokaže, da uvedba (dovolj visoke) socialne kapice ob zvišanju meja dohodninskih razredov oziroma povišanju najvišje dohodninske stopnje ne bi povzročila regresivne obdavčitve. Enostavno seštevanje agregatov (prispevkov in dohodnine) je morda še smiselno, če ugotavljamo le, koliko bi se povečala neto plača "srednjega sloja" ob uveljavitvi drugačne dohodninske lestvice in ob predpostavki, da bi vsa razlika pripadla zaposlenemu. Političnoekonomsko pa je zavajajoče. Blagajna ZZZS, denimo, ni del proračuna. Denarni tokovi med njo in proračunom so omejeni. Primanjkljaja, ki nastane v njej, se načeloma ne odpravlja s prenosom sredstev iz proračuna, ampak z zniževanjem ravni pravic in izvajanja zdravstvene službe (na primer z znižanjem administrativnih cen njenih storitev). Ravnokar smo priča začetni fazi tega postopka. Zato je socialna kapica, celo če bi skupni prihodki širše države (dohodnina in prispevki za socialna zavarovanja) ostali na predreformni ravni - kar je ob zniževanju dohodnine iluzorno -, škodljiv ukrep.
Gospodarsko stanje v Sloveniji terja drugačne ukrepe, kot je "nujnost" zmanjšanja davčne obremenitve dela. Veljavni davčni sistem je lahko izhodišče za potrebno povečanje javnih prihodkov, glavne rezerve pa so povečanje dohodninske progresije, zvišanje davka na dohodek pravnih oseb in ponovna vključitev dohodkov od kapitala v dohodninsko osnovo. Ti koraki bi lahko bili podlaga za sanacijo državnega bančnega sektorja in posredno za sanacijo prezadolženih podjetij.
Marko Kržan, Ljubljana
