Bundesnachrichtendienst (BND) s sedežem na Bavarskem in v Berlinu je poleg Urada za zaščito ustave (notranja tajna služba) in vojaške tajne službe ena od treh tajnih služb v Nemčiji, če odštejemo tiste, ki jih vzdržujejo za svoje potrebe še nemške dežele.

Odgovorna je za zagotavljanje informacij iz tujine. BND trenutno zaposluje 6000 uslužbencev in je del kanclerjevega urada, njen predsednik je hkrati odgovoren za koordinacijo vseh tajnih služb, država za njihovo delovanje letos namenja 504,8 milijona evrov.

Njeni šefi so se menjali precej manj pogosto kot šefi slovenske tajne službe. Četudi ni mogoče trditi, da so njihove menjave povsem nepovezane z menjavo mandatov nemških vlad, zgodovina pokaže, da so bili nemški kanclerji (in kanclerke) precej manj neučakani in manj strankarsko dosledni pri tem, kdaj in koga bodo posadili na najvišji stolček v tej ustanovi, kot pa se to izkaže v kratki zgodovini slovenske samostojnosti.

Gerhard Schindler iz vrst nemških liberalcev (FDP) je zadnji, že 11. predsednik BND, ki je službo nastopil 7. decembra 2011. Velja za strokovnjaka za terorizem. Pred tem je delal na ministrstvu za notranje zadeve in nadzoroval Urad za zaščito ustave; 59-letni pravnik naj bi že več let strokovno sodeloval tako s tajno službo BND kot tudi z Uradom za zaščito ustave. Hkrati naj bi imel tudi dobre stike s tujimi tajnimi službami, se navaja v njegovem priporočilu.

Njegov predhodnik Ernst Uhrlau iz vrst socialdemokratov je BND predsedoval od leta 2005 do 2011. Njegovo predsedovanje so zaznamovale številne afere. Pri zadnji, šlo je za prisluškovanje izmenjavi elektronskih sporočil med afganistanskim ministrom za gospodarstvo Farhangom, ki je dolgo živel v Severnem Porenju in imel tedaj nemški potni list, ter Spieglovo novinarko Susane Koelbl, šef BND dolgo menda sploh ni vedel, kaj njegovi agenti pravzaprav počnejo. Uhrlau je bil tudi tisti, ki je preživel menjavo koalicije. Na ta položaj je prišel v mandatu, ko je Merklova (CDU) svoje vladanje delila še s socialdemokrati, in ga leta 2009, ko je sestavila vlado z liberalci (FDP), ni zamenjala skupaj z menjavo koalicijskega partnerja.

Njegov predhodnik August Hanning ni bil strankarski človek, na čelu tajne službe pa je bil v obeh mandatih socialdemokratskega kanclerja Gerharda Schröderja. Svojo službo je nastopil tri tedne zatem, ko je Schröder vzel v roke vladno krmilo, in jo končal osem dni zatem, ko ga je predal v roke prvemu kabinetu Angele Merkel v koaliciji krščanskih demokratov in socialdemokratov. Njegov naslednik je bil, kot rečeno, socialdemokrat Ernst Uhrlau.

V času vlad Helmuta Kohla (krščanski demokrat, CDU) od leta 1982 do 1998 je najvišji stolček BND zamenjalo kar šest predsednikov, večina jih je izhajala iz vrst notranje ali zunanje tajne službe. Nekateri so imeli več, drugi zopet manj sreče z opravljanjem svoje funkcije. Kohl očitno ni hitel in je šefa tajne službe zamenjal šele slabe tri mesece po nastopu svojega mandata. Eberhard Blum brez strankarske izkaznice je služil od konca leta 1982 do sredine leta 1985. Najkrajši je bil mandat njegovega naslednika, Heriberta Hellenbroicha (iz vrst kanclerjeve stranke CDU), ki je tajno službo vodil le slabe štiri tedne. S funkcije ga niso odnesli njegovi lastni agenti, temveč tisti, ki jih je vodil pri Uradu za varstvo ustave pred tem. (Agent Hansjoachim Tiedge je prebegnil v Vzhodno Nemčijo, Hellenbroich, ki je medtem že prevzel novo šefovsko mesto pri BND, pa je moral prevzeti odgovornost zato, ker je vedel za njegove probleme z dolgovi in alkoholom.)

Med "Kohlovimi" predsedniki tajne službe sta bila kar dva socialdemokrata, Konrad Porzner pa je bil tisti, ki se je podpisal pod operacijo Hades, iz katere se je razvila plutonijeva afera. Avgusta 1994 so v Münchnu pri kolumbijskem in dveh španskih državljanih, ki so prileteli iz Moskve, našli radioaktivni plutonij in litij. Kljub temu, da je Porzner sprva zanikal kakršnokoli povezavo z BND, je nemški magazin Spiegel kasneje razkril, da so možje ravnali po naročilu tajne službe, ki je hotela opozoriti na resnost svetovne trgovine z radioaktivnimi kovinami.

Tudi sicer so delovanje BND zaznamovale številne afere. Med drugim naj bi nemška tajna služba (če držijo navedbe avstrijskega magazina Profil) z več sto tisoč evri plačala najmanj eno od potovanj koroškega deželnega glavarja Jörga Haiderja, ki se je leta 2002 odpravil na obisk k iraškemu predsedniku Sadamu Huseinu.