Tihi komentar Amerike
Ruth Beckermann se v dokumentarcu American Passages (Ameriški prehodi) loteva zelo podobnih tematik kot Michael Moore: vprašanja socialne varnosti in propada srednjega razreda, rasne neenakosti, patriotizma, ameriških sanj. Tudi pristop je podoben: kamera iz roke, intervjuji z redkimi vprašanji ali celo brez njih, vztrajanje pri portretih v velikem kadru, izmenjava intimnih in množičnih scen. Tisto, kar je pri Beckermannovi specifičnega, je, da avtorica sama ne komentira, ampak pušča, da "komentar" ustvarja sam material.
In tu se pogled Beckermannove od Moora razlikuje po "tonu", lahko bi rekli, da je "evropski": ameriški patriotizem in nacionalizem se zdita skozi evropski pogled in našo zgodovinsko izkušnjo nevzdržna in slaboumna, predvsem pa nevarna, in če se Američani radi pohvalijo, kako je Evropa zakuhala dve svetovni vojni, ki so ju oni reševali, je k temu vendarle treba dodati, da so svoje vojne, ki so nujni nasledek te slepe vere v "great nation", le prestavili na tuja ozemlja. Druga bistvena razlika z Evropo je ameriški odnos do religije, ki je povsem naiven, nerefleksiven, predvsem čuten - zanimivo je videti tako črnsko kot belsko skupnost med petjem nabožnih pesmi, to moč predmodernega rituala in že kar poganskega zaklinjanja. In njegovo kar se da moderno povezavo z biznisom, ki lepo zaračunava ta dušni mir.
Kar je starejše od tabuja
Za letošnji festival Diagonale je mogoče reči, da po naključju ali ne v veliki meri tematizira vprašanja seksualnosti in njenih moralno in/ali zakonsko določenih meja. Christoph Stark se v filmu Tabu - es ist die Seele ein Fremdes auf Erden (Tabu - to je duša tujca na zemlji) loteva tabuja incesta med bratom in sestro, in sicer med avstrijskim ekspresionističnim pesnikom Georgom Traklom (drugi del naslova je njegov stih) in njegovo sestro Margareto. Uvodoma je videti, da sta otroka rasla v senci hladne in zadrogirane matere, ki je, kot ji kasneje očita hčerka, ves čas vedela, kaj se dogaja med otrokoma, a ju ni ustavila. A Starka ne zanima le socialni kontekst, ki je sicer odločilen za travmatičnost zgodbe prepovedane ljubezni, ampak tudi tisto, kar je onstran morale in celo starejše od tabuja in kar Georg izrazi z besedami: vedno sem si želel biti cel, ne le polovica. Gre za boleče občutenje potrebe po drugem, ne-celosti, polovičnosti, ki nastopi ob (iz)ločenosti iz praenotnosti, kakršno tematizirajo številni kozmogonski in religiozni miti, in za obupno iskanje in odrekanje svoji drugi polovici.
Protagonistovo vprašanje "zakaj" ima odgovor: Ne vem, ni bilo izbire. Kako torej spoštovati tabu, ne da bi se pri tem samoamputirala? Hkrati poteka ob tem boju za in proti prepovedani seksualnosti še boj za umetniško ustvarjanje in priznanje, za tipični patriarhalni čas, v katerem Stark pokaže, kako so moški samoumevno umetniki in ženske samoumevno le sestre ali žene umetnikov, ki pomagajo pri karieri - zabaven je prizor, ko Traklu mlajša sestra z rdečim svinčnikom popravi stihe, s katerimi se potem proslavi. Njena nedvomna glasbena nadarjenost in kariera postaneta nepomembni v trenutku, ko mora s poroko razrešiti problem z bratom. Za moškega je celo frustracija vir navdiha, za žensko dokončna vrnitev v podrejenost.
V post scriptumu filma izvemo, da sta oba nekaj let kasneje naredila samomor. Ker onstran ni nič, kot pravi Margareta ob koncu filma bratu, onstran sta le mir in tišina.
