Nedavno je bil v enem izmed osrednjih slovenskih časnikov objavljen članek, ki izpostavlja le vrh ledene gore glede sistemske neučinkovitosti obnove državnih in še posebno občinskih cest v Sloveniji. V Suhi krajini naj bi namreč država 19 kilometrov neke ceste obnavljala nerazumljivih deset let! Nič kaj bolje ni v številnih drugih občinah. V mnogih vaseh v okolici Ljubljane se krajani pritožujejo, da občine nekaj sto metrov ceste obnavljajo leto dni ali več (!). Podobnih primerov je v Sloveniji ogromno.

Ker gre pri državnih in občinskih cestah za javne površine, ki jih posredno prek državnega oziroma občinskega proračuna financiramo državljani, je najmanj, kar lahko od države oziroma občine pričakujemo, to, da nam brez poceni sprenevedanja pojasni, kako se lahko zgodi, da do zgoraj opisanih anomalij sploh prihaja.

Pravno gledano so zadeve pri obnovi in vzdrževanju državnih in občinskih cest kristalno jasne. Po zakonu o cestah je za njihovo obnovo oziroma vzdrževanje odgovorna država oziroma občina, ki je dolžna zagotoviti tudi ustrezne vire financiranja te obnove oziroma vzdrževanja. Postopek obnove oziroma vzdrževanja se začne v skladu s predpisi o javnem naročanju in seveda pod obveznim pogojem, da so za obnovo in vzdrževanje zagotovljena (!) ustrezna sredstva. Čeprav javni razpisi za obnovo cest običajno vsebujejo malo morje birokratskega balasta, ki celo presega zakonske zahteve (kako tipično slovensko) - birokrati pa ga seveda z veseljem uporabljajo, da bi le upravičili svoje delovno mesto (seveda na račun človekove ustvarjalnosti, da človeka kar zmrazi) - je zakonodaja s področja javnega naročanja vendarle napisana dovolj logično in z dovolj varovalkami, da omogoča relativno ažurno oddajo posla najboljšemu ponudniku.

Kako lahko torej prihaja do situacij, da se obnova neke ceste vleče skoraj desetletje? Občinski velmožje pri odgovoru na to vprašanje ostajajo zvesti svojemu predvidljivemu sprenevedanju, ki ne prepriča niti lokalnega kmeta, kaj šele človeka, ki se malo bolje spozna na paragrafe.

V odgovor običajno ponudijo tri enako neprepričljive, že skoraj smešne argumente - prvi je ta, da do dokončanja posla ni prišlo zaradi pomanjkanja denarja. Drugi je ta, da posli stojijo zaradi težav pri pridobivanju zasebnih zemljišč, po katerih naj bi del ceste potekal, tretji pa ta, da se dela niso mogla dokončati zaradi stečaja katerega izmed gradbenih podjetij.

Do pomanjkanja denarja ne bi smelo priti niti po naključju, saj zakon jasno določa, da se brez zagotovljenih sredstev za popravilo oziroma obnovo ceste javno naročila sploh ne sme oddati. Tudi kar se pridobivanja zasebnih zemljišč tiče, je kot na dlani, da zakonodaja omogoča dokaj učinkovite postopke ustanovitve služnosti, odprodaje ali (včasih resda boleče) razlastitve zasebnih zemljišč za namene izgradnje javne (cestne) infrastrukture. Pameten župan bo, preden se bo odločil za projekt gradnje oziroma obnove občinske ceste, vnaprej poskusil doseči takten dogovor z vsemi zasebniki glede usode njihovih zemljišč. Argument stečajev gradbenih podjetij, zaradi katerih naj bi zastala obnovitvena dela v mnogih krajih po Sloveniji, je na prvi pogled sicer logičen, a vseeno ne "drži vode". V primeru stečaja izvajalca je seveda jasno, da je treba javno naročilo po hitrem postopku oddati drugemu ponudniku. V Sloveniji se neredko dogaja ravno nasprotno. Znan je primer, ko so dela zaradi stečaja velikega gradbenega podjetja obstala, župan pa se je "spomnil", da bi bilo pametno dela oddati drugemu ponudniku, šele po tem, ko so ga krajani z grožnjo zapore ceste prisilili, da prekine pogodbo s podjetjem v stečaju. Vmes je poskušal z različnimi zavlačevalnimi taktikami ohraniti obstoječo pogodbo (s podjetjem v stečaju!) v veljavi z argumentom, da se dela ne morejo dokončati zaradi slabega vremena!

Ali nam je hotel povedati, da bo lepo vreme čudežno "odpihnilo" stečaj podjetja?

Adijo, pamet!

Čeprav poskušajo mnogi državni in občinski funkcionarji razloge za nedopustne zamude pri obnovah oziroma gradnjah državnih in občinskih cest pogosto zaviti v celofan laži in poceni sprenevedanj, pa je kakor na dlani, da do tako drastičnih zamud, kot sem jih opisal zgoraj, v večini primerov prihaja zaradi kronične operativne nesposobnosti odgovornih, ki enostavno niso vešči svojega dela, pa si tega seveda ne priznajo.

Drugačna razlaga bi nas lahko pripeljala le še do sklepanja, da imajo nekateri za zamude in za pravno akrobatiko v zvezi z javnimi naročili očitno dovolj dobre razloge.