Čast otvoritvenega filma je tokrat pripadla režiserki in scenaristki Anji Salomonowitz in njenemu filmu Španija. Španija iz naslova je samo nekakšna idealizirana obljubljena dežela v očeh moldavskega pribežnika (Grégoire Colin), ki pade iz v avtomobilski nesreči razbitega kombija. V Španijo si želi, ker verjame, da je življenje spodobno le v državah, kjer še verjamejo v Boga, a njegovo pot je nesreča ustavila v Avstriji. Tu se torej začne njegov boj za preživetje, a Salomonowitzeva ga ne slika v mračnih naturalističnih barvah, ampak prej v nekakšni blagi, rahlo humorni inačici: beguncu, tavženkunstlerju, ponudi restavratorsko delo v lokalni cerkvi vaški župnik, in v tej cerkvi se sreča z restavratorko (Tatjana Alexander), ki živi nenavadno življenje slikarke ikon, ki zanje išče modele po nočnih ulicah in ki jo obsesivno preganja bivši nasilni mož, policaj, zadolžen za iskanje nelegalnih tujcev.
Režiserka se ambiciozno loti več tematik, tematike emigrantstva, tihotapljenja ljudi in represivne protitujske politike ter njenih (karikiranih) nosilcev, vprašanja potrebe po ljubezni in (ne)zmožnosti zdravih intimnih razmerij, odvisnosti od iger na srečo in v podtonu tudi vprašanja fatuma oziroma nevidne povezanosti na videz ločenih usod, ki na koncu sklenejo krog, ko je pojasnjena uvodna avtomobilska nesreča. Ta vsebinski splet režiserka ponuja skozi mestoma poetično filmsko govorico, mestoma skozi dolge suspenze možnih nasilnih razpletov, pa tudi skozi humornost; rezultat kljub dobrim igralcem nekako ne zadosti ne ambiciji družbene kritičnosti ne filmski dinamiki delov in celote.