Dokaj hitro je postal zanesljiv partner Intelu in BBC Worldwide, delali so tudi za Henessey, HH Associates, MediaPro, v Sloveniji pa so tudi odkrili kreativne in napredne kliente ter so delali za NLB, Medis, Krko in druge. Prva naročila dobivajo tudi iz Azije.
Zanimivo je, da je Mija magistrirala iz menedžmenta neprofitnih organizacij na temo Vodenje inovativnosti v visokotehnoloških podjetjih, kot mlada raziskovalka pa je trenutno na interdisciplinarnem doktorskem študiju organizacijskih študij na Fakulteti za družbene vede. V prostem času se ukvarja z jogo, kajtanjem (kiteboardingom), jadranjem na deski, deskanjem na snegu, gorskim kolesarjenjem in meditacijo. Po navadi si vizualizira bližnjo prihodnost, na primer, kako bo potekal sestanek naslednji dan. »Tudi Einstein je najprej vizualiziral svoje predpostavke, šele potem jih je matematično preveril in logično prerešetal. Meni ustreza taka pristop,« pojasnjuje Mija. In nadaljuje razlago vizualizacije delovanja tima, ki razpravlja o nadgradnji za naslednjo generacijo produkta uni.shadow: »Borut bo dodal tehnološko nadstandardno komponento iz najnovejših tehnologij, je izjemno bister. Živa bo dodala nekaj, kar ima veliko vrednost v vsakodnevnem življenju, je izjemno realna. Primož bo pred nas najbrž postavil veliko dela in izpostavil prav količino dela, je nekoliko previden.«
Kako se je porodila ideja o lastnem podjetju?
Nastala je približno sedem let pred ustanovitvijo našega podjetja (podjetje so ustanovili leta 2007, op. p.). Tedaj smo delovali v računalniškem centru Kiberpipe kot računalniški kreativci in soustvarjali medijsko umetnost. To smo res delali s srcem in si nismo niti mislili, da bi lahko kaj takega počeli za službo. Sčasoma smo začeli dobivati povpraševanja, da bi kakšne interaktivne vsebine pripravili za prireditve, pa tudi v Los Angelesu in na Japonskem se je pojavil trend, da so tako delali za kakšne prav posebne marketinške kampanje. Tedaj so se res prekrile silnice na trgu ter silnice v nas samih in odločili smo se za ustanovitev podjetja in spisali poslovni načrt. To odločitev pa je spodbudil tudi razpis Ljubljanskega univerzitetnega inkubatorja za najboljši poslovni načrt. Zato smo se odločili, da ga napišemo in skozi oceno strokovnjakov izvemo, ali je kaj vreden, saj poslovnega znanja nismo imeli veliko. To se je izkazalo kot zelo dobra odločitev in zdaj korakamo po zastavljeni poslovni poti.
Zanimivo je tudi, kako ste izbrali prav ime UNIKI, kajne?
(smeh) Zgledovali smo se po spletnih podjetjih, ki so imena povzemala iz havajskih besed, hkrati pa smo s sodelavci navdušenci nad jadralnim deskanjem, ki od tam izhaja. Podobna primera sta na primer Akamai in Wikkipedia. UNIKI tako po havajsko pomeni nekaj pri nas enakovrednega diplomi, ki jo prejmeš po uspešno končanem izobraževalnem tečaju in posameznik pride na novo stopnjo izobraževalnega razvoja. Po drugi plati pa UNIKI pomeni unikatne interaktivne komunikacijske inštalacije. Tako ima ime našega podjetja dva izvorna naboja – tega srčnega, ki ga vlagaš v življenju, ko delaš nekaj prebojnega, in povsem racionalnega. Zdi se mi pomembno, da poklicno opravljaš nekaj, kar ti je res v veselje in o čemer s posebno pozitivno energijo razmišljaš tudi, ko si na dopustu. Prav je, da sta profesionalizem in strast vedno prisotna.
Kako ste sestavili ekipo?
Z Borutom, ki je tehnološki direktor, smo sodelovali že v Kiberpipi in v Klubu K4. Živa in Primož sta se nam pridružila malo pozneje. Jaz sem na začetku skrbela za pisanje poročil in sestanke, torej za poslovni del, skupaj pa smo skrbeli za razvoj. Ekipa je torej nastala na temelju našega prijateljevanja in vere v produkt. Sama sem prepričana, da se lahko vsake stvari naučiš in pridobiš spretnosti, a ključnega pomena v skupnem podjetju je, da so vsi goreče za isto vizijo. Lahko imaš seveda različno mnenje, a na koncu moramo vsi biti o določeni zadevi soglasni in slediti istim vrednotam ter zastavljeni smeri.
Je pa tudi res, da je treba kljub temu, da tim tvorijo prijatelji, ob slabih rezultatih resnici pogledati v oči.
Res je. Je neke vrste izziv, da preskočiš v glavi, da počneš nekaj, kar je tvoj hobi in tvoja ljubezen, da delaš skupaj s prijatelji – do vsega tega moraš biti strogo profesionalen, in če je treba zaradi slabih rezultatov odpustiti prijatelja, to tudi narediš, saj smo odrasli in profesionalni ljudje.
Meditacija oziroma vizualizacija je vaše pomembno orodje pri predstavljanju razvoja podjetja.
Meditacija je odlična protiutež stresu, vizualizacija pa odlično orodje kreativnosti. Na koncu tedna, potem ko se operativne stvari malce umirijo, vsakič vizualiziran UNIKI kot ladjo. Na poti je vedno potrebnih nekaj zavojev in postankov, pa vendar je smer potovanja vedno v zavesti. Zame je bistveno uživanje na poti, saj je podjetniški cilj težko dosegljiv in daleč. Vizualiziram pa tudi ob risanju našega scalable produkta, enega od naših dolgoročnih ciljev, s pomočjo 3D-programov.
Kako ste pravzaprav prišli do tega, da uporabljate vizualizacijo?
Ko se človek na nekaj naravna in si tudi vizualizira cilj, usmeri svoje delovanje v tej smeri in tudi tako izbira sodelavce ter poslovne partnerje. To idejo pa sem potem vzela za svojo na SeedCampu, kjer je bil moj mentor ustanovitelj podjetja Imagini, ki je prvi razvil možnost, da človeku po izbiri všečnih slik, oblek, dizajna izračunaš vizualni DNK in na temelju tega ti potem spletne trgovine ponujajo targetirane skupine izdelkov. Enostavna stvar, vendar genialna, kajne? Vprašala sem ga, kako je prišel do te rešitve, ki res dobro deluje. »Morda se ti bo zdelo čudno, vendar sem meditiral in ideja se mi je pojavila kot vizija,« mi je odgovoril.
S svojimi ekrani ste prinesli v marketing dvosmerno komunikacijo, s čimer ste v Sloveniji neke vrste »trendsetterji«. Imam prav?
S svojimi produkti dejansko zagotavljamo, da ne le da potrošnik gleda neki digitalni oglas, pač pa tudi oglas na neki način »vidi občinstvo«, ga razpoznava, analizira in se mu prilagaja. Ne gre torej več samo za to, da damo na zaslon spot, ki se odvrti, ampak damo vsebino, ki se odzove na gledalca in se mu tudi prilagodi bodisi na čas, v katerem gleda, na spol, na starost, na obnašanje. Slovenija nas je kot trg kar presenetila v pozitivnem smislu, sploh glede tega, da imajo v nekaterih podjetjih in agencijah res zelo dobro strokovno podkovane ljudi.
Pisarni imate zdaj že v Londonu in New Yorku, lani poleti ste jo odprli tudi v Constanzi blizu Švice. Na kaj se trenutno najbolj osredotočate?
Na širjenje trga v tujini oziroma na stabilizacijo procesov. Prve korake smo naredili lani. Iz Constanze začenjamo pokrivati tako nemški kot švicarski trg. Vsak trg ima svoje specifike, zato se je treba vsakemu prilagajati. Trenutno torej konsolidiramo poslovni model.
Poleg Evrope se za vas zanimajo tudi v Aziji.
Trenutno smo še vedno osredotočeni predvsem na Evropo. V New Yorku imamo pisarno leto dni in naredili smo že dva projekta. V Evropi se tudi veliko stvari načrtuje za vzhod. Tako smo že načrtovali projekte za šrilanške in tajvanske naročnike. Kar se tiče oglaševalskega in marketinškega sveta, za katera delamo, sta London in New York absolutno ključni prestolnici. Zanimivo je, da tudi Američani budno opazujejo, kaj se dogaja na stari celini, in tudi kupujejo tukaj. Evropa je, vsaj za kreativne panoge, boljše izhodišče, kot bi si morda marsikdo mislil.
Ali vas kaj mika ruski trg?
Tudi ruski trg budno spremljamo. S tega trga namreč dobivamo zelo dobre odzive. Rusi so odprt in impulziven narod ter so jim tovrstni izdelki naravne interakcije in novi interaktivni pristopi zelo všeč. Je pa res, da je dokaj težko vstopiti na ta trg, poleg tega je poslovna kultura precej drugačna. Na ruski trg je brez poslovnega partnerja težko priti. Mi se ga bomo lotili počasi, a se ga bomo. (smeh) Zanimivo na primer je tudi, da se nam je zgodilo, da nas je poiskalo slovensko podjetje potem, ko je dobilo priporočilo iz Rusije.
Kakšne so vzporednice med vodenjem podjetja in na primer gorskim kolesarjenjem ali pa kajtanjem?
(smeh in premolk) Zanimivo vprašanje. Oboje je adrenalinsko. Oboje počnem, čeprav sem si nekoč mislila, da tega nisem sposobna početi. Tako pri teh športnih kot pri poslu dejansko res ne moreš z gotovostjo reči, kaj te čaka, saj je poleg lastne aktivnosti vse odvisno tudi od zunanjih nepredvidljivih dejavnikov. Poleg tega pa tako šport kot posel od tebe zahtevata, da si se sposoben hitro odzivati na spremembe oziroma okoliščine, ki jih morebiti do tedaj nisi poznal. Poleg tega tako v poslu kot tudi pri kiteboardingu ali gorskem kolesarjenju ni vse odvisno samo od tebe. Če si dober, moraš optimalno izkoristiti zunanje sile, gre torej za harmonijo med naravo in teboj, s tvojimi sposobnostmi prilagajanja in presojanja okoliščin ter odločanja v vsakem trenutku. Tako je tudi v poslu. Ne moreš se kar sam nekaj odločati, pač pa moraš upoštevati silnice – pri športu vetra ali podlage, v poslu pa trga, torej potreb naročnikov in ponudbe konkurence.
Ali so pri odločitvi za vstop v podjetniške vodje ključni geni?
Po mojem mnenju vplivajo geni na približno 30 odstotkov človekovega delovanja, 30 odstotkov prispeva vzgoja, preostalo pa samoaktualizacija. Seveda je razmerje pri vsakem človeku malce drugačno. A mislim, da z vzgojo in samoaktualizacijo lahko premostiš, če nimaš ravno podjetniške krvi že v genih. Vsak je lahko uspešen podjetnik, če si tega res močno želi in v tej smeri veliko dela.
Eden od vaših motov je »Danes je prvi dan preostanka tvojega življenja«. Kako se torej sami skušate vsak dan naužiti življenja?
Jamranje seveda odpade, ker ti to samo otežuje življenje! Vsak dan je treba gledati na to, kako se boš kontinuirano razvijal kot podjetnik in kako bo s teboj raslo tudi podjetje. Zato je res pomembno, da delaš tisto, kar te izpolnjuje in te ne izčrpava. In da sodeluješ in se družiš z ljudmi, ki imajo v sebi tisto gonilno silo, ki jih ves čas potiska naprej. Saj pride kdaj tudi dan, ko moraš pač večinoma izpolnjevati kakšne obrazce, kar ni prav nič navdihujoče, a vsaj v povprečju je prav, da težimo k življenju, ki je izpolnjeno vsak dan. Ko se zgodi več dni zaporedoma, ko nisi naredil ničesar novega, nisi nadgradil produktov, na primer, ali pa si delal celo z napačnimi podjetji, je treba ubrati drugo smer.
Glede na to, da ste izvršna direktorica v podjetju, ali to pomeni, da so tudi vse odločitve na vaših ramenih?
V večini primerov se odločamo skupaj. Tudi zato, ker smo solastniki. A pri odločanju na tržnem in poslovnem segmentu mi kolegi tudi kdaj prepustijo odločitev, tako kot jaz na primer njim zaupam, da se sami odločijo glede razvoja. Si pa prizadevamo tudi ključne razvijalce vključevati v poslovne sestanke, saj tako lažje razumejo potrebe in pričakovanja naročnikov. Če jih ne razumejo, tudi ne morejo narediti primernega izdelka. To vključevanje se zelo hitro lahko odrazi pri boljših poslovnih rezultatih.
Za nadgrajevanje izdelkov in inovacije skrbite z metodami razmišljanja, kot so na primer de Bonovi klobuki in lateralno razmišljanje. Zakaj?
Ker je to najbolje. Dokler je ekipa še majhna, je zelo pomembno, da si delo tako organiziramo in za kreativne stvari namenjamo konec tedna. Vsi vemo, kako možgani delujejo. Ko si enkrat operativno naravnan, zelo težko preideš na kreativno, če pa preskočiš, je še toliko slabše. Zato uporabljamo de Bonovo metodo šestih klobukov in redne tedenske »brainstorminge«. Pomembno je, da ob »brainstormingu« idej nikoli ne vrednotimo, saj tako zavremo tok novih asociacij, tudi če so še tako nesmiselne. Potem pa pod zelenim klobukom, torej tistim racionalnim, presodimo, ali je ideja lahko uspešna ali ne. Mi smo se tako disciplinirali in smo zelo zadovoljni. V četrtek ali petek popoldne je potem tako, kot če bi odprli pipo kreativnosti, in ideje kar vrejo iz nas, v ponedeljek jih pa racionalno prerešetamo in postavimo v pipeline realizacije.
Vsak dan je treba skrbeti za telo in duha, poudarjate ...
Uravnoteženost je pomembna na vseh področjih. Podjetništvo je precej zahtevno in včasih tudi izjemno stresno. Joga je glede tega res super, ker jo lahko izvajaš zjutraj ali pa zvečer tudi na poslovni poti. Odlična je za blažitev stresa. Ko se telo sprosti, se sprosti tudi kreativnost. Meni se zdi s tega vidika idealna. Domača Slovenija se mi zdi super glede športa v naravi. Imamo super terene za gorsko kolesarjenje, prav tako za deskanje, na morju tudi kar precej piha in je za kajte super – sicer resda na italijanski in hrvaški strani. Šport ima tudi odličen vpliv na timbilding in poslovne odnose nasploh, tako je menda kajtanje v Silicijevi dolini pojmovano celo kot neke vrste »novi golf«. Veter je idealen in ljudje gredo ob dveh popoldne, v času kosila, kar na morje lovit veter. In ko se družijo, sproti delajo posel. Med strastnimi kajtarji je na primer tudi Richard Branson, ima svoj »kajt otok« in je zelo aktiven v prizadevanju, da bi kajtanje postalo olimpijski šport.
Zagovarjate izdaten dopust, saj ta pomembno prispeva k višji produktivnosti.
Kot CEO propagiram izjemni pomen dopusta in sprostitve. Tako s produktivnega kot osebnostnega stališča. Produktivnost po kakovostnem počitku kulminira, kreativnost doseže nebesno višino, medsebojni odnosi se izboljšajo, organizacijska kultura je harmonična, ljudje so srečni. Da ne bo nesporazuma, ko imaš enkrat lastno podjetje, nikoli ne odložiš dela v pisarni in greš brezskrbno domov. Moram poudariti, da za generacijo velja pravilo »online dopusta«, torej stalna spletna odzivnost. Priključenost je kot način življenja.
Kaj je v Londonu tako privlačnega?
Lani, ko smo odpirali pisarno, sem bila v Londonu celo več kot v Sloveniji. Angleži zelo podpirajo rast posameznika, in če imaš dobro idejo, so pripravljeni pomagati ter tako rekoč skočijo s teboj na vlak napredka in se veselijo, ker se potem lahko vsi dlje odpeljemo. Dobre ideje torej podpirajo, niso nevoščljivi, temveč jih vidijo kot priložnost za skupni uspeh. Kar je prav. Metanja polen pod noge tam ni. So razveseljujoče odkriti v biznisu, ne ovinkarijo. Tako v sodelovanju z njimi skoraj v vsakem primeru kaj pridobiš. Vzdušje je sproščeno. Tudi če niso za sodelovanje, dajo strokovno in konstruktivno povratno informacijo. Poleg tega je London verjetno kulturno najbolj strpno mesto na svetu.
Glede posla je vaša vzornica Marissa Mayer iz Googla. Zakaj?
Dejansko vzornikov v celoti nimam prav veliko, pri dosti osebah pa mi je vzor kakšna lastnost. Pri njej mi je všeč, da dela morebiti še vedno na precej moškem področju, torej na področju razvoja IT, je tudi inovativna na področju UI in všeč mi je, da ni postala ženska v hlačah. V polni meri namreč ohranja svojo ženstvenost. Nekateri še vedno menijo, da mora ženska, če zasede ključni položaj v podjetju, skočiti v hlače. Ženske smo po slogu vodenja namreč bolj socialne in mehkejše, kar se je včasih obravnavalo kot šibkost, a sedaj je to marsikdaj lahko prednost. Morebiti tudi stereotip, da mora ženska, ki pride na pomemben položaj, postati zadržano in avtoritativno bitje, nekaj žensk odvrne od podjetništva.
Sami torej ne nameravate »zlesti v hlače«?
Odločen seveda moraš biti, a to si lahko tudi na način, da nisi preveč avtoritaren. Vodiš lahko s prijaznostjo in razumevanjem, a hkrati s trdnostjo. Na tak način si zagotovo tudi lahko pridobiš spoštovanje. A ženske morebiti tega ne vidijo tako, saj imajo tudi manj takih dobrih zgledov. Zato moramo ženske določene predsodke najprej zlomiti v svojih glavah.
Udeležujete se, če je le mogoče, večine dogodkov, ki jih pripravijo ustanove podjetniškega podpornega okolja. Zakaj je to za vas tako pomembno?
Naš glavni motiv za to je vrniti družbi to, kar smo mi od nje že dobili. Zelo smo hvaležni vsem, ki so nam kakor koli pomagali, in zdaj želimo to vrniti po svojih močeh. Niti ljudje niti podjetja nismo izolirane, osamljene entitete, pač pa smo vsi med seboj povezani. Poleg tega je prav, da delaš za druge, to je koristno tudi za samo podjetje. Če raste okolje, podporna struktura, se lahko razvija tudi gospodarstvo. Angleži, na primer, se tega zelo dobro zadevajo, pri nas pa je to zavedanje še na zelo nizki ravni, a na srečo s svetlimi izjemami.