Redno službo sem pustila po drugem porodniškem 'dopustu', da bi postala gospodar svojega urnika. V agenciji smo delali po 12 ur na dan. Zdaj vem, da nismo delali po 12 ur na dan, ampak samo bili tam 12 ur. Ko sem namreč šla na svoje, po eni strani prestrašena in po drugi pogumna, sem namreč vse delo uspela opraviti v največ štirih urah. Sestanki so bili fokusirani in zato učinkovito kratki, klepetov ni bilo in uspelo mi je sodelovati samo z motiviranimi ljudmi, ki ljubijo tisto, kar delajo. Pri takšnih ni jamranja, obtoževanja, kritiziranja.

Ko je tudi fantek odšel v vrtec, sem si nalagala vse več in več dela. Nalagala v smislu, da ne znam reči ne. Just say Yes, se je glasilo eno od predavanj na največjem svetovnem festivalu kreativnosti v Cannesu junija lani. Lahko bi ga predavala kar jaz. Vedno me vse zanima, vedno rada pomagam, vedno se mi vse zdi za nekaj koristno, in čeprav gre včasih na račun moje izčrpanosti, se kot koristno tudi izkaže – a morda na bolj dolg rok, ko so to ljudje pripravljeni priznati in čakati. Zdaj sem počasi začela žeti rezultate svojega truda neprespanih noči med enim in drugim dojenjem, ko sem pisala individualna pisma posameznikom, ki so pokazali kanček zanimanja za de Bonovski način razmišljanja; manj zato, ker bi jim želela kaj prodati, in bolj zato, da bi jim pomagala. Mislim, da je bil Peter Drucker tisti, je rekel: če marketing pravilno opravlja svoje naloge, je prodaja nepotrebna. Velja tudi za moj majhen posel.

No, iz po dveh in pol letih samostojnosti sem sicer počasi zdaj že tam, kjer nisem več jaz gospodar svojega urnika, ampak ta postaja moj gospodar. Ne vem, kdaj in kako sem si nakopala štiri službe. No, nobena ni služba, ker vsako opravljam zelo rada in jo živim vsako budno minuto, zato nimam občutka, da služim komurkoli razen sebi. Mogoče bi prvi, glavni (= poučevanju razmišljanja), rekla poslanstvo oz. poklicanost, preostalim pa hobiji. Nekateri trenirajo za maraton, drugi hodijo po jezikovnih tečajih ali pojejo v pevskem zboru, jaz pa pomagam Društvu za marketing, vodim odnose z mediji, predavam o poslovnih in trženjskih vsebinah ter prevajam in lektoriram. Vedno sem imela hobije, kjer denar ne leti od tebe, ampak k tebi.

Verjetno bi vsako od svojih 'služb' lažje opravljala, če bi se štirikratno klonirala. Morala bi se še petič. Da bi imela dovolj časa za otroka. In da bi morda imela še tretjega. In psa. In seveda še šestič, da bi bila dovolj s svojim dragim. Ter sedmič, da bi prebrala vse, kar me zanima.

Težko je to, če se rodiš s takšno radovednostjo in apetitom za življenjem, da samega sebe komaj dohajaš. Ko sem včeraj ponoči po 15-urnem delovniku prišla domov, sem lektorirala oglasna sporočila za svoje mednarodne agencije v Londonu. Spanje je, kot vedno, počakalo. Za kar nekaj tujih agencij sem 'Slovenian proof-reader & transcreator' in ker od nosečnosti dalje sploh nisem več bila v Londonu, me prijetno spominjajo na tiste čase in tisti svet. Poleg tega gre za primere globalnega oglaševanja, ki ga prilagajam na lokalno okolje.

Od kar sem bila majhna, me je oglaševanje neskončno zanimalo. Televizije nisem gledala. Razen 'werbung' na avstrijskem programu. S prijateljico sva tekmovali, katera bo po prvem kadru uganila, kdo je oglaševalec. In zato sem neko poletje izbranim oglaševalskim agencijam poslala pismo. Želite sužnjo čez poletje? je pisalo. Štiri so me povabile na pogovor in izbrala sem Virgo, ker sva se z Danielom Levskim ujela po prvem stavku. Delo v oglaševanju v 90., pred internetom in mobilniki, je bilo vznemirljivo. Poslovne vožnje in izobraževanja, potrpežljivo pošiljanje faksov ter viski ob petkih ob 14h. Tu sem tudi spoznala svojega moža. Jaz sem bila tekstopiska in piarovka, ki ji je na vizitki pisalo: igranje z besedami. On je bil vodja projektov. Ki je kar naenkrat v svojih projektih potreboval veliko moje pomoči. :)

V oglaševanju mi je bilo všeč vse, razen dejstva, da spodbuja potrošništvo. Imela sem slabo vest, da na primer delam za Coca Colo, in zato sem ga zapustila. A se po honorarnih zaposlitvah na Fakulteti in televiziji spet vrnila, ko me je poklical Meta Dobnikar, ker me je predlagala (zdaj na žalost že poldrugo leto pokojnemu) Draganu Sakanu. On je bil takrat bog. Veliki guru oglaševanja. Mag kreativnosti. In hotel je mene. Če prav razmislim, sem vedno imela srečno: še nikoli v življenju nisem bila na razgovoru za službo. Vedno je služba imela razgovor z mano. Po nekaj večerjah s človekom, tako drugačnim od vseh, sem pristala na sodelovanje – če ne bom imela nič z oglaševanjem. Seveda, saj me je povabil, da organiziram 'New moment' v živo – večdnevni mednarodni interdisciplinarni dogodek za spodbujanje kreativnosti z vseh področij človeškega duha, moj ljubi Ideas Campus. Saki je bil vedno pred časom. In jaz sem bila presrečna. Na moji vizitki je pisalo Idea Thinker.