Veliko sem slišala o vzhodni Turčiji od znancev, prijateljev in popotnikov. Kako zelo je drugačna od svoje zahodne sestre, gospodarsko nerazvita v primerjavi z zahodno polovico, kako pestra je njena etnična struktura in raznolika kulinarika, pa še in še prijazni ljudje in kako je lepa narava, prostrane ravnice in gorata pobočja, pravi raj za ljubitelje spontanih doživetij in pristnega stika z deželo… Skratka, toliko presežnikov, da sem se morala prepričati na lastne oči.

Kako velika je Turčija, sem doumela tistega dne, ko sem se po napol prespani noči na avtobusu zbudila v Sivasu. Po celonočni vožnji iz Istanbula mi je postalo jasno, da so razdalje med kraji bistveno večje, kot je sprva kazalo na zemljevidu. Sivas je bil ob 7. uri videti popolnoma prazen. Komaj kakšen golob se je sprehajal po velikem trgu med čudovitimi ostanki seldžuške arhitekture. Srednjeveške medrese in mošeje so kazale bogato arhitekturno veličino, ki so jo pustili za sabo neukrotljivi bojeviti predniki današnjih Turkov. Poezija rezbarije v kamnu in lesu, umetnost izdelave keramičnih ploščic in preprog, spodbujanje pretoka blaga in informacij med vzhodom in zahodom z gradnjo karavanserajev… Vse to in še veliko več so zapustili Seldžuki za sabo in kaj je lepšega kot ob pogledu na tovrstne umetnije uživati še pravi turški zajtrk, čaj in najboljši burek s sirom.

Sproščanje med ribicami

Odličen počitek od dolge poti se je več kot prilegel v lokalnih toplicah, edinstvenem zdravilišču za zdravljenje kožnih bolezni, kjer ribice grizljajo odmrlo kožo s telesa. Sprva nekoliko neobičajen občutek se sčasoma spremeni v zanimivo sožitje med užitkom in zbadanjem. Zdravilišče Balikli Kaplica je postalo poznano predvsem med bolniki z luskavico, ki naj bi jo ribice, z rednim obiskom kopališča, uspešno odpravile. Poleg čudežnih ribic okolica Sivasa ponuja še edinstveno pasmo anatolskega psa pastirja, ki že stoletja uspešno pazi na drobnico. Veliki ovčarji kangali svoje poslanstvo čuvanja ovac jemljejo zelo resno. Zato njihovi poznavalci odsvetujejo približevanje psu, medtem ko pazi na svojo čredo. Zaščitena vrsta psa daje anatolskim planjavam prav poseben pečat.

Brez mercimeka ne gre

Kruljenje v želodcu preusmeri mojo pozornost na domačo ponudbo hrane. Lokanta je izraz za lokalno gostilno, kjer ponujajo poleg slovitih turških kebabov in pripravljenih toplih jedi, kot so razne zelenjavne prikuhe, narejene na olivnem olju, tudi pide. Z nekaj znanja turščine, ki v teh krajih velja več kot zlato, naročim zelenjavno pido. Odlična zadeva, zelenjavna pica bi ji rekli pri nas, tukaj pa se ji reče sebzeli pide. Kako slastno diši iz krušne peči, medtem ko brkati pek spretno meče testo po zraku. Med čakanjem na pide me natakar prijazno ogovori in mi ponudi pravkar skuhano juho. Mercimek je nekaj, brez česar si po vseh teh letih obiskovanja Turčije težko zamišljam dan. Vonj po topli juhi z dodatkom rdeče pekoče tolčene paprike in soka limone. To je življenje, vam povem. Z malo kruha je lahko samostojen obrok in domačini jo jedo velikokrat kar za zajtrk. Kar se mi je na začetku spoznavanja turške kulture zdelo precej neobičajno, sčasoma pa sem ugotovila, da zame boljšega zajtrka sploh ni. Pa ne samo za zajtrk, jem jo lahko tudi za kosilo, večerjo in še vmes me ne moti.

Alkohol pri muslimanih

Vijugasta cesta po neskončni ravnici se vije proti hribom nad mladim Evfratom mimo Divrigija. Le kaj je v tem Divrigiju, me je kljuvalo že doma, ko sem s prstom potovala po zemljevidu. Slišala sem, da tam živijo Aleviji, muslimanska skupnost, katere ženske si ne zakrivajo las, verske obrede izvajajo skupaj ženske in moški v posebnih hišah, imenovanih cemevi, in alkohol je dovoljen. Dokaj liberalen pogled na svet, ljubezen in spoštovanje do vseh ljudi, toleranca do drugih verstev in etničnih skupin ter visoko spoštovanje dela in delavnih ljudi so glavne značilnosti njihove filozofije. Poleg gostoljubnosti in srčnosti domačinov, ki so nas povabili v svoj dom in nam ponudili domač kruh, slastne lubenice, za ljubitelje piva pa še domači efes, me je v Divrigiju presenetila izjemna mošeja Ulu Cami, ki jo je na svoj seznam svetovne kulturne dediščine uvrstil tudi Unesco. Lepotica brez primere krasi hrib nad vznožjem mesta in daje vedeti, da ti kraji v zgodovini le niso bili tako nepomembni, kot se morda zdi danes, ko večina Turkov ob omembi Divrigija samo debelo pogleda. Mešanje mogulskega, seldžuškega in armenskega arhitekturnega sloga s tankočutno izdelanimi reliefi jemlje sapo.

Obisk pri Kurdih

Zgodbe o Kurdih, takšne in drugačne, so vedno burile mojo domišljijo. Tokrat pa sem imela priložnost dotakniti se delčka njihovega vsakdana v živo. Pogled na njihove vasi daje že od daleč vedeti, da gre za popolnoma drug narod od večinskega turškega. Slog gradnje preprostih kamnitih barak, kritih z zemljo ali pločevinasto streho, kaže na precej drugačen način življenja od prevladujočega turškega. Skromno in težko življenje na prvi vtis ne kaže sledi o nekoč veliki modri civilizaciji, katere prebivalstvo danes živi razdeljeno med Irakom, Iranom, Sirijo in Turčijo. Tudi zaradi jezikovne prepreke, saj Turki številnih kurdskih narečij ne govorijo, turščine pa tudi vsi Kurdi ne obvladajo, ostajajo pripadniki 15-milijonske manjšine zaviti v tančico skrivnosti. Spanje pri kurdski družini v bližini ugaslega vulkana Nemrut je posebno doživetje. Pot do naše vasi se vije prek blatnega pobočja vulkanske pokrajine, s čudovitim pogledom na sončni zahod ob Vanskem jezeru. Domačini nas prijazno sprejmejo v svoj skromen, a čist dom. Dnevna soba je glavni prostor, kjer se zbira velika družina. Mama, oče in 11 otrok, trije so umrli takoj ob porodu. Mama govori kurdsko, turščine se ni nikoli dobro naučila in tudi v šolo ni hodila, zato najstarejši sin prevaja v turščino. Najstarejša hči je ostala doma kot gospodinja in gosja pastirica, medtem ko njeni starejši bratje študirajo. Veliko kurdskih deklet ne konča niti osnovne šole, kaj šele da bi šolanje po osnovni šoli nadaljevale. Ob pogledu na iskrivi, nekoliko divji pogled turkizno modrih oči, suho, raskavo kožo na rokah, skuštrane lase in nasmeh na obrazu mlade gosje pastirice se mi zastavlja vprašanje o njenih letih. Bistveno mlajša mora biti od mene, še ne stara 20, a ji kopica parov malih zvedavih oči tako vneto sledi, da res ne morem biti prepričana, ali je njihova sestra ali mama.

Vanska pošast

Jezero Van kraljuje na vzhodu Turčije. Nekateri mu pravijo kar morje, saj si glede na svojo velikost to tudi zasluži. Njegova neobičajnost je v tem, da je voda sodava. Na prvi pogled nič drugačna od navadne vode, na dotik pa je občutek podoben milnici. Okus je grenak, čeprav sinja modrina spominja na morje in bi človek pričakoval slanost. Vansko jezero je največje sodavo jezero v Turčiji in eno redkih na svetu. Z ladjico se odpeljemo na bližnji otok Akdamar, ki ga krasi čudovita armenska cerkev in priča o časih, ko je tu prevladoval armenski živelj. Legenda o lepi princesi Tamari, katere dragi je potonil v viharni noči, medtem ko je plaval k njej na otok s celine, je pogosta tema v turški literaturi. Kopanje v sodavi vodi je prav posebno doživetje, še posebno če imaš priložnost videti vansko pošast. Več deset metrov dolgo, z zelenimi luskami pokrito bitje, ki se skriva v globinah jezera, zbuja strahospoštovanje lokalnega prebivalstva že dolga stoletja. "Nikoli na jezero ob slabem vremenu," je pravilo, ki se ga strogo držijo vsi domačini. "Takrat se zbudi pošast, razburka valove in potegne v globine vse, kar je na gladini jezera," še dodajo nasmejani domačini.

Očak Ararat

Veličasten je. Ni mu para. Vrhunec potovanja, ki je vreden prevoženih kilometrov. Nahaja se v bližini iranske meje, ob mestu Dogubayazit, ki se ponaša z ekstravagantno palačo osmanskega mogotca Isaka Paše in ostanki Noetove barke, ki še danes buri duhove arheologov, zgodovinarjev in znanstvenikov. Pogled nanj ob sončnem vzhodu je naravnost veličasten. Stik z nebom in zemljo in zavedanje, kako majhna in nemočna sem ob stvaritvah narave. Lastnik hiše, pri katerem prespimo to noč, nas vabi na tridnevni vzpon. "Nič težkega," me prijazno potolaži, ko se sprašujem, koliko kondicije potrebujem za tak podvig. "Vi, Slovenci, pa sploh, saj ves čas lezete v hribe!"

Črnomorska idila

Etnično najbolj bogata in raznolika turška regija je v že tako bogatem turškem kozmosu raznolikosti planet zase. Prav poseben vtis je pustila na meni. Njena subtropska bogata zelena klima, zeleni nasadi čajevca, katerega listje se zlato blešči v jutranjem soncu, tradicionalne lesene hiše, ki se zarivajo v strmo pobočje gorovja Kačkar, nepozabni samostan Sumela, ljudstvo Lazi, ki me s svojimi šalami o Temelu in Dursunu - turška različica Muja in Hasa - nasmeji do solz, in slastna hrana, ki temelji na giricah - hamsi, kot jim pravijo ljudje ob Črnem morju.

Ob Črnem morju se moje potovanje končuje. Čaka me še pot domov. Polna najrazličnejših vtisov, vonjav, okusov in podob sedim na letalu. Prav so imeli moji sogovorniki. Vzhodna Turčija je vredna obiska.