Logično je, da me je zanimalo samo dvoje: kaj je dobrega na tem in kaj lahko storim, da izvedem vse naročeno. Kaj je slabega na tem, namreč nima smisla obnavljati, je samoumevno in samo izgubljala bi čas in energijo, da bi se ukvarjala z vprašanjem, kako lahko računalnik priznane znamke, star 2 leti, crkne trikrat od junija do marca. Resnici na ljubo ga vlačim vsak dan na drug konec Slovenijo in to je morda povezano z njegovo ranljivostjo. A namesto jamranja sem šla takoj v akcijo. Walk the talk. In če živim od tega, da ljudi učim razmišljati konstruktivno in kreativno, učinkovito in operativno, potem me ta trenutek zanimajo samo rešitve.

Mož je računalnik odpeljal na popravilo, jaz pa sem iz ostankov raznih drugih predavanj in v ostankih časa, ki mi je ostal od dopoldanskih sestankov o meni ljubih projektih Zlati boben in The Cup, pripravljala ostala dogovorjena predavanja. Zdi se mi, da sem kljub pomanjkanju virov zmagala. Tako v petek, kot v soboto in nedeljo. V nedeljo popoldne se je mož spomnil tudi izjemnega načina popravila računalnika: daj baterijo ven in noter, kot pri telefonu. Mogoče deluje.

Delovalo je! Zdaj lahko grem v nove zmage tega tedna. (Ja, mož računalnika v petek ni pustil na servisu, ker so rekli, da se ga pred ponedeljkom ne bi niti lotili. Seveda, saj računalniki so res stroji, brez katerih smo lahko ljudje brez tudi po cele tedne, kot je bilo to v primeru prejšnjih dveh popravil. To je malce mojega cinizma, ki se me loti, kadar opazujem svet okoli sebe, ki se še vedno ni prilagodil ljudem.)

Seveda me je v ponedeljek zjutraj, danes, začelo izdajati moje drugo glavno orodje: grlo. Tega potrebujem še bolj kot računalnik z internetom. Preživljam se namreč s tem, da ljudi učim razmišljati – preko lastnih besed. Veliko bolj dovzetni so, če jim govoriš, jim zadevo predstaviš, z njimi vadiš, jih usmerjaš, kot če jim samo pišeš. In z bolečim grlom mi ni bilo najbolj prijetno danes v Murski Soboti od 9h do 19h moderirati štiri sestanke po de Bonovih orodjih razmišljanja za ljudi, ki so jih na lanskih delavnicah že spoznali. Smo del evropskega projekta CreaMed, in poldrugo leto imamo časa, da prinesemo ustvarjalnost in inovativnost v Pomurje. Začeli smo z zelo uspešno avgustovsko konferenco o koristnosti kreativnosti, ki je bila vaba za 10 majhnih in srednjih podjetij, da so prišla v brezplačni program spodbujanja kreativnosti v njihovem delovnem okolju.

Razmišljali smo o kopalnicah za križarke, o razširitvi ponudbe mesarstva, o novih hladnih solatah in o tem, kaj bomo delali v četrtem podjetju čez 10 let. Grlu je pomagal čaj. Neprespani glavi volja. Upam, da mi bo do jutri pomagal tudi čas.

Seveda pri svojem delu potrebujem tudi ušesa. Ta verjetno še najbolj. Kajti še raje, kot da te poslušajo, ljudje radi sami govorijo. In če jih želiš naučiti, da razmišljajo in govorijo usmerjeno, jih moraš poslušati. Kot pravi dr. Ichak Adizes, guru upravljanja sprememb: ima človek dvoje ušes in ena usta. Ne naključno. In za vsakega podjetnika (pa tudi za vsakega vodjo in pravzaprav za vsakega človeka) velja, da je poslušanje pomembnejše od govorjenja.

Jaz učim, da ljudje umirijo svoj jezik in razigrajo svoje možgane. Običajno je obratno. Jezik prehiteva misli in ustvari nemir. Možgani so bili narejeni za hitro razmišljanje, posledično pogosto napačno. Narejeni so bili za rutino, ker bi sicer bilo naše življenje nemogoče. In, kot sem zadnjič prebrala, možgani najprej reagirajo živalsko: napad ali beg, potem šele razumsko. Zato učim ljudi, da najprej pišejo, potem govorijo. Da poročajo eden za drugim in tako aktivno poslušajo, kaj je bilo povedano in šele potem dodajo, kar ni bilo. Tako gredo stran od svojega in se približajo skupnemu.

Kot vidim, imamo v naših organizacijah še ogromno prostora, da bi dosegli enako dodano vrednost kot na primer naši severni sosedi. In ta prazni prostor ni v stiskanju ljudi, je v razvajanju ljudi. Če je ljudi strah, se aktivira ego. Če se aktivira ego, ni sodelovanja. Če pa se ljudje počutijo varne, potem se v zaupanju vrednem okolju razcveti kreativnost in skrbnost. Če uspemo temu dodati še kar se le da enostavne postopke, zmagamo. Pri obojem pomaga 'moj' de Bono. Varno okolje vzpostavljamo z njegovim orodjem Šest klobukov razmišljanja, kompleksnost, ki postaja rak sodobnosti, pa z njegovim orodjem Simplicity. Tudi tega nameravam prenesti v Slovenijo.