Mirno je čakal, da mu z zastavico družno zamahne kvartet trenerjev, ki so se z njim borili v dobrem in slabem, Janus, Grilc, Frank in Polak. Ob tri kilometre nižji hitrosti od tekmecev je poletel 204 metre, kar je zadostovalo za tretje mesto za Avstrijcem Martinom Kochom in Švicarjem Simonom Ammannom, medtem ko je bil najhujši tekmec Japonec Daiki Ito šele 16. Ker so zaradi premočnega vetra finalno serijo po pol ure čakanja odpovedali, se je začelo bučno slovensko slavje, saj je Kranjec drugič po letu osvojil mali globus.

"Znižanje zaletišča me ni zmedlo, ker sva večer pred tekmo s psihologom preigrala vse najslabše možnosti, ki bi me lahko zmotile, zato se z ničemer nisem obremenjeval. Vedel sem, če bom skočil tehnično lepo, me bo neslo čez 200 metrov. Ko sem videl postrojene naše trenerje na tribuni, mi je bilo prijetno pri srcu. Rekel sem si, da je to polet za njih, se spustil, ga pribil in bil vesel," je trenutke, ki so bili očitno precej bolj dramatični za gledalce kot zanj, pred več kot 30 mikrofoni opisal 30-letni Robert Kranjec.

"Nisem vedel, koliko je skočil Ito. Ko sem slišal kričanje ljudi, sem sklepal, da je Koch poletel daleč. Za Bardala sem vedel, da je naredil napako, ker ni bilo nobenega zvoka. Za Ita ni bilo nobenega posebnega kričanja, zato sem si rekel, da je zame toliko lažje," je dodal Kranjec, ki je izpolnil vse cilje v sezoni, razen stopničk na novoletni turneji, kjer je bil četrti. Po včerajšnji tekmi se razočarani Ito z njim ni želel veliko pogovarjati. Dolge debate sta imela z Romoernom, ker sta imela interno tekmo, kdo bo skočil dlje s kamero na glavi, a sta oba pristala pri 203 metrih. Z Morgensternom se je zapletel v pogovore o psih, saj ima tudi Avstrijec psičko pasme mops, zato si je v Planici z zanimanjem ogledal Robijevega Ozzyja.

Zasluge novega strokovnega štaba za uspeh je opisoval z izbranimi besedami: "Goran Janus dovoli, da je vsak trener specialist za določeno področje. Dejansko je selektor in to odličen. Ko je bil Janus izbran za glavnega trenerja, nisem točno vedel, kaj nas čaka, ker je neka posebna pojava. Vseskozi je veliko smeha, šal in zbadanja. Obenem je v ekipi zdravo rivalstvo. Uspešni smo, zato ker se med seboj odlično razumemo in napredujemo. Šele v zadnjih letih uživam v tem športu. Ko sem bil star 23, 24 let, ni bilo tako."

Kranjec komaj čaka na počitek, saj je garal do včeraj, zato ga bolijo vse mišice. Da bo znova lačen skokov, z ženo Špelo že ta teden odhajata na potepanje z nahrbtniki po Indiji. "Nekateri mi govorijo, da moram paziti, kaj bom pojedel v Indiji, a ni panike. Bom pač domov prišel bolj suh, da mi ne bo treba hujšati," se je pošalil Kranjec, ki je pojasnil, da imajo v ekipi tudi zdravnika za prehrano. Po svetovnem prvenstvu v Vikersundu je bil na meji dovoljene teže, zato je prostovoljno po vsakem skoku hodil na tehtanje h kontrolorju Seppu Gratzerju.

Med pogovorom je pogledoval proti novim skakalnicam, ki jih gradijo v Planici, saj je prepričan, da je to tisto, kar jim bo pomagalo, da bodo še boljši. Prav zmaga na 120-metrski skakalnici je zanj velik izziv, da ne bo imel le sloves letalca. "To čakam, da se vam bom lahko novinarjem malo posmejal. Poleti sem sicer že zmagal na stometrski skakalnici," je pribil Kranjec.