Ko sem v avtu na poti iz službe razmišljal, o čem bom pisal v današnjem dnevniku, sem dobil zanimivi iztočnici. Prva je bila številka 21 ºC na armaturki avtomobila, ki je nakazovala bolj poletno in nagajivo temo, ki ni imela s podjetništvom kaj dosti skupnega in je v uredništvu Dnevnika verjetno ne bi bili najbolj veseli, zato sem se raje odločil za drugo: Robi Kranjec je s poletoma 227,5 in 215 merov zmagal na današnji tekmi v Planici in pometel s konkurenco. Bravo Robi, čestitke! V zanimivem radijskem prispevku so na kratko povzeli njegove dosežke: 13 stopničk v svetovnem pokalu, od tega 4 zmage, bronasta olimpijska medalja, državni rekord... Leta 1981 rojen Kranjec je v državi reprezentanci od leta 1998 od tega v elitni skupini A od leta 2001. 

Pravilo 10.000 ur

Očitno je, da uspehi na katerem koli področju ne pridejo čez noč. Robi naj najvišjem nivoju svetovnega pokala tekmuje že dobrih deset let, na nižjih stopnjah verjetno še kašnih deset zraven. 20 let treningov, tekem, uspehov, padcev, zmag in porazov. Vse to je potrebno, da postaneš vrhunski. Malcom Gladwell je v svoji knjigi Prebojniki analiziral elemente uspeha zelo uspešnih posameznikov. Eno izmed pravil za katerega sem tudi sam prepričan, da se mu ni moč izognit je t.i. pravilo 10.000 ur.

Prav vsi izmed uspešnih posameznikov imajo za seboj najmanj 10.000 ur vloženega dela, da so postali resnično vrhunski na svojem področju; za Billa Joya, ustanovitelja Sun Microsystem so bili to dnevni in noči, ki jih preživel v računalniškem središču srednje šole v Detroitu, kasneje na Berkleyu. Bill Gates je navdušeno programiral od svojega osmega leta, ko so na njegovi šoli v Lakeside kupili zmogljivejši terminal. Mozart je svojo prvo simfonijo napisal pri šestih letih.

The Beatles so svojo potrebno »kilometrino« nabirali v Hamburgu, s svojimi maratonskimi nastopi. Sir Richard Branson je svojo podjetniško kariero prav tako začel v srednji šoli. Vsi omenjeni posamezniki so nedvomno izjemno talentirani ampak hkrati so svoje največje dosežke dosegli šele po številnih letih vloženega dela v svoj talent. Mozart pri 21ih letih, Teh Beatles po prihodu v ZDA, Bill z ustanovitvijo Microsofta….

Bližnjice ne obstajajo, so samo kratkotrajna halucinacija, ki hitro izpari. In ko boste naslednjič z malo značilne slovenske zavisti spremljali izjemne uspehe dosežke kakšne osebe, se spomnite na tistih njegovih/njenih 10.000 ur, ki niso bile pravi nič glamurozne, obsijane z žarometi, bliskavicami in denarjem ampak so bile zaj..... »hard work«. Vsi gostilniški izgovori, ki jih tako dobro znamo na pamet, takrat izgubijo moč in ostane samo gola in kruta realnost, ki se glasi: ali ste pripravljeni vložit 10.000 ur da bi postali vrhunski ali se boste zadovoljili s povprečnostjo?