Nekaj izkušenj je pobrala na osnovni šoli kot glasbeni pedagog, potem pa jo je službovanje odpeljalo v Maribor; dve leti in pol je delala kot muzikolog dramaturg v Operi SNG Maribor, kjer so se v tem času zamenjali kar trije umetniški vodje, nato pa je v Narodnem domu Maribor postala vodja programa koncertne poslovalnice, kjer je skrbela za program komornega in orkestrskega cikla.

Kaj se dogaja z glasbeno publicistiko v Sloveniji?

Imamo kar nekaj glasbenih revij in internetnih portalov, tudi zelo obiskanih, toda usmerjenih v relativno ozek spekter glasbe, recimo v rock ali elektroniko; te strani v glavnem urejajo entuziasti, brez sredstev, ki natančno sledijo dogajanju na določeni sceni. Toda redko se zgodi presežek v strokovni obravnavi neke glasbe, ker razen nekaj izjem nad tem ne bedi strokovno uredništvo. Vsaka glasba si zasluži uredniški pristop.

Tudi Slovenski glasbenoinformacijski center, SIGIC, ima svoj glasbeni portal oziroma spletno revijo Odzven. Kako se lotevate pokrivanja različnih zvrsti glasbe?

Ideja o glasbeni spletni reviji je pri SIGIC zorela dolgo časa, o tem so razmišljali že pred mojim prihodom, in projekt je za štiriletno obdobje finančno podprlo tudi kulturno ministrstvo. Splet je čedalje bolj medij našega časa, toda pojavljanje na spletu ni bilo ravno naša prioriteta; v prvi vrsti smo hoteli strokovno podkovano in profesionalno glasbeno revijo. Nekdaj Muska, zdaj Glasna, je bila edina revija pri nas, ki se je ukvarjala s klasično glasbo, zdaj pa so, podobno kot mi, področje zvrsti razširili. Pri Glasni je poudarek na produkciji za mladino, medtem ko Nova muska, naslednica nekdanje tiskane Muske, danes deluje kot relevanten glasbeni portal. Naša naloga je, da strokovno pokrijemo vse glasbene žanre.

Kakšno uredniško politiko imate recimo do pop glasbe?

Sredstev ni neomejeno za enakovredno promocijo vseh žanrov, treba je bilo vzpostaviti neke filtre, smernice, do katerih smo prišli skozi razprave. Eden od kriterijev je nedvomno presežna vrednost nekega glasbenega izdelka, ob čemer je ključna tudi kakovost. Žal ima kakovostna nekomercialna glasba v medijih malo prostora, še manj je prostora za bolj poglobljena branja.

Veliko zanimanja sta poželi obe kompilaciji, ki ste jih izdali doslej. Vendar nista na voljo slovenskemu trgu, le mednarodnemu. Kako to?

Za promocijske namene smo izdali izjemno zanimive kompilacijske plošče, za zdaj s področja jazza in etna, kompilacija Etno Slovenia 2011 se je uvrstila med prvih 20 albumov na ugledni radijski lestvici World Music Charts Europe, nov izbor pa načrtujemo za področje klasične glasbe. Najprej smo si te zgoščenke zamislili za mednarodno promocijo slovenske glasbe, ugotavljamo pa, da je veliko zanimanja tudi doma, dobiti jih je mogoče prek SIGIC ali v kateri od knjigarn. Jazz kompilacijo so zastavili že pred mojim prihodom, pri etno kompilaciji pa sem sodelovala pri celotnem procesu nastajanja. Razprave med člani žirije predstavljajo zelo zanimiv dokument tega časa na področju glasbe v Sloveniji.

Člani žirije so najprej mislili, da ne bo težko izbrati skladb za kompilacijo, ko pa so začeli globlje raziskovati in selekcionirati, so se zavedeli pestrosti snovi in tudi odgovornosti, ki jo tak izbor prinaša. Raziskali so celotno sceno neke glasbene zvrsti in pri tem odkrili kup zanimivih, manj znanih skladb zadnjih let. Po dolgih razpravah je nato marsikaj za las ostalo zunaj, tako da ni rečeno, da je ta izbor, ki je na teh kompilacijah, edini možen reprezentativni izbor slovenskega jazza ali etna danes. Kompilacije želimo izdajali ciklično, vsakih nekaj let in znotraj določenega žanra ter s tem zajeti tudi tiste, ki so morda po krivici ostali zunaj izbora na že izdanih zgoščenkah.

Pravite, da že pripravljate tudi kompilacijo s klasično glasbo. Kaj bo šlo na takšno ploščo?

To bo še posebno zahteven zalogaj, osredotočili se bomo predvsem na sodobno klasično glasbo in nova dela še živečih slovenskih skladateljev - in izbor je zelo širok. Spet bomo v komisijo povabili ljudi z različnih področij in estetskih nazorov, le tako bo kompilacija reprezentativna. Čeprav te projekte snujemo kar nekoliko shizofreno, imamo dva jasna cilja: promocija v tujini in doma. Bili smo recimo na zadnjem sejmu Womex pa na Jazzahead, a je bilo treba tudi pri profesionalcih najprej vzbuditi zanimanje. Producenti, vodje festivalov in agencij ter glasbeni uredniki so zelo zainteresirani tudi za slovensko glasbo, ampak v roke dobijo nešteto podobnih cedejev in enostavno nimajo časa, da bi vse natančno preposlušali. Izdaja mora biti zato vizualno privlačna, pregledna in jedrnata, da še spodbuja k nadaljnjemu raziskovanju slovenske glasbe. Zavedamo pa se, da bi si domači poslušalci bolj želeli kakšno antologijsko izdajo.

Kako SIGIC promovira slovensko glasbo v tujini v navezavi z drugimi ustanovami pri nas, kot so na primer različna ministrstva, društva ali javni zavodi?

Vsekakor želimo razviti takšno mrežo partnerjev, kjer promocijo kulture podpirajo tudi zunanja ministrstva, turistični uradi, ustanove... Kulturno ministrstvo je finančno odobrilo naš promocijski projekt s kompilacijami, mi pa smo poskrbeli za promocijo. Slovenija mora oglaševati svojo kulturo in glasbo, ker ju drugi ne bodo; jazzovska kompilacija je sploh prva jazzovska kompilacija v slovenski zgodovini.

Maribor ima podoben center, kot je SIGIC, namreč GISS. Kakšno funkcijo ima kateri od centrov in ali so neskladja iz preteklosti presežena?

Težko govorim za pretekle stvari, poznam pa delovanje Glasbenoinformacijskega središča Slovenije (GISS); inštitut se posveča glasbenoinformacijski znanosti in očitno prizadevno delajo na univerzi v Mariboru. Kako je potekal izbor na razpisu, na katerem je potem dejansko SIGIC dobil sredstva za štiriletno delovanje, ne vem, ker me tukaj še ni bilo, dejstvo pa je, da je SIGIC do takrat že zagnal portal s precej obsežnimi bazami podatkov, urejal je koledar dogodkov, novic, za sabo je imel nekaj promocijskih dogodkov, recimo obiske sejma Midem v Pairzu pa sejma v Frankfurtu, postal je član mednarodne zveze glasbenoinformacijskih centrov IAMIC. Sicer pa sodelovanja s podobno delujočimi ustanovami ne zavračamo.

Država ima SIGIC očitno precej rada, saj ste na razpisu Kultura 2012-2015 dobili precejšnjo podporo, sicer hipotetično, ker program finančno še ni ovrednoten.

Absolutno je za SIGIC izjemno koristna dolgoročna finančna podpora, ker tako lažje razmišljamo o projektih. V glasbeni kulturi in dejavnostih so neke niše, ki jih je treba zapolniti - promocija, informiranje, urejanje baze podatkov in digitalizacija glasbenega gradiva, publicistika, izdajanje kompilacij in še druga založniška dejavnost. Slišati moramo potrebe trga glasbenikov in iz tega nato razvijati programe. Na omenjeni razpis je SIGIC kandidiral že pred mojim prihodom in podporno glasbeno dejavnost so zelo dobro zastavili, se pa zavedam, da mora SIGIC narediti še korake naprej. Temelji so postavljeni, zdaj je treba graditi nova nadstropja. Poleg kompilacij, skrbi za promocijo in precej fleksibilnega novega portala je v zadnjem času nastal še Odzven, nedavno pa smo nekaj tehtnih razprav iz spletne revije izdali še v knjižni obliki.

Ministrstva za kulturo ni več, vsaj ne v takšni obliki, kot smo ga poznali. Odobreni programi zdaj pravzaprav visijo v zraku?

Upam le, da se bodo o področju kulture odločali na podlagi strokovnih razprav, dejanskih potreb v kulturi in upoštevaje dobro prakso. In daleč od tega smo, da bi bili vsi projekti, zajeti v nacionalni program za kulturo, politični. SIGIC lahko s strokovnostjo, idejami, mednarodnimi povezavami in odprtostjo v naš kulturni prostor prispeva še zelo veliko. Glasbeniki živijo na različnih bregovih in se morda niti ne zavedajo, da so marsikateri njihovi problemi podobni. Mladi potrebujejo določene nasvete, glasbeni trg pogreša tak servis, skratka potrebujejo nekoga, ki jim bo brezplačno pomagal, kako se poslovno postaviti na noge, tudi z odvetniškimi nasveti. O tem bomo prihodnji teden spregovorili tudi na posebni delavnici v okviru Slovenskega tedna glasbe.