Smo v času velikih osebnih sprememb in opuščanja vzorcev, ki smo jih bili vajeni. In eno takšnih zgodb bom predstavil skozi osebne oči menedžerja v podjetju.

"Sedim ob oknu in gledam v daljavo. Čeprav ničesar ne vidim, kar sedim! Danes sem po 25 letih prišel do točke, ko se zavedam, da sploh ne vem, kako naprej. Po končani fakulteti sem se takoj zaposlil v trženju in danes sem vodja marketinga. Vsi od mene pričakujejo inovativne rešitve, da bom našel nove metode, da povečamo prihodke, jaz pa kar sedim in sedim in imam občutek, da se mi seseda svet. Seveda tega sodelavcem ne morem pokazati, temveč pritiskam nanje, da se bolj potrudijo. A rezultatov ni in ni, ker nimajo jasnih navodil. Nihče od sodelavcev se mi ne upa ničesar reči, čeprav vidijo, da nisem naredil nobenih sprememb. Zavedajo se namreč, da me je na to mesto postavil moj najboljši prijatelj, ki je direktor našega podjetja.

Občutje popolne nemoči Ko se v kariernem zastoju počutiš povsem nemočnega

Sredi te gonje sem se znašel popolnoma sam, ne morem se pogovoriti s prijateljem, saj je moj delodajalec in od mene pričakuje čudeže, sam pa si ne smem privoščiti, da rečem, da mi sploh ni več jasno, kako naprej. Strah me je. Strah. Verjetno pri skoraj petdesetih ne bi nikjer dobil primerne službe, pa tudi sedanji status lahko izgubim ... Pa kaj bodo rekli doma ... Katastrofa! Popolnoma sem se izgubil.

Sicer vidim nekaj sodelavcev, ki bi me morebiti lahko nadomestili, vendar jim ne morem pustiti, da zasedejo moje mesto - le kam bom šel potem jaz? Zavedam se sicer, da se do njih prav mačehovsko obnašam. To počnem z namenom, da bi odšli iz podjetja, da bi jaz miren ostal na vrhu, pod seboj pa ohranil samo izvajalce. A kaj ko ti sploh nimajo jasnih navodil ... Res ne vem, kaj naj storim. Bolj ko se zavedam lastne nesposobnosti, bolj dopovedujem drugim, da so nesposobni, in nam tako vsem skupaj mečem pesek v oči, podjetje pa ne naredi pravih razvojnih korakov. Strah me je, da bodo ob koncu leta poslovni rezultati res v rdečih številkah, na kar nas direktor opozarja že od lanske jeseni.

Globoko izdihnem. Nenadoma začutim olajšanje. Ob tako črnogledem razmišljanju slišim na radiu pogovor s podjetnikom, ki je bil učitelj fizike, danes pa je uspešen psihoterapevt za direktorje. Tudi sam sem začel razmišljati o spremembi poklica. Nisem sicer vedel, kaj bi počel, saj produktov in storitev sploh nisem znal prodajati, ker mi na terenu nikoli ni bilo treba delati, a na koncu intervjuja je sogovornik pojasnil, da je pogledal v svoje zgodnje otroštvo, kaj je želel postati tedaj in kaj ga je tedaj najbolj veselilo.

Jaz bom pa diplomat!

V tistem trenutku so se mi pred očmi začele vrteti slike iz otroštva in naenkrat sem bil v svojih mislih v prvem razredu osnovne šole, star torej sedem let, ko sem na ves glas odločno pred tablo vsem sošolcem dejal, da bom diplomat.

Takrat sem se zdrznil. Res sem nedolgo nazaj bral, da se odpirajo nova veleposlaništva. Miselni tok me je potegnil k moji družini. Otroci so že dovolj veliki, da me ne potrebujejo več, vse prijatelje imam tukaj, z ženo sva se žal odtujila ... in v tistem trenutku sem se odločil, da naredim korenito spremembo v svojem življenju. Pokličem, se prijavim in izberejo me. Vendar šele čez pol leta začnem z delom. Kaj pa do takrat? Najprej moram s svojo odločitvijo seznaniti družino. Ženo sem povabil na večerjo, kot prvič, ko sva šla na zmenek. Povedal sem ji za svojo odločitev in tudi ona se je razgovorila, kako ji je dolgčas in da bi rada zamenjala okolje, hkrati pa sva odprla teme, ki so bile dvajset let nedotaknjene. Začutila sva, kot da sva se ponovno zaljubila. Odločila se je, da gre z mano.

V podjetju sem imel trimesečni odpovedni rok, torej sem jim lahko spremembo napovedal šele tri mesece pred svojim odhodom. Najprej pa sem se odločil, da bom dal priložnost tistim, ki so imeli ideje in sem jih dotlej načrtno potiskal na stran. Sklical sem sestanek vseh oddelkov trženja, marketinga in PR, ter jim povedal, v kakšni situaciji smo se znašli. Da nujno potrebujemo nove ideje in drugačen pristop pri prodaji. Ker smo vsi na isti ladji, moramo vsi razmišljati in iskati rešitve. Takoj se je vsul plaz idej in ko smo jih 'presejali', izbrali najboljše po mnenju vseh, smo se odločili za nadaljnje konkretne korake. Ozračje v ekipi se je naenkrat spremenilo, naslednji dan pa smo začeli s prav posebnim zanosom udejanjati vse akcije, za katere smo se dogovorili. In na koncu meseca je bil - za vse precej presenetljivo - rezultat že viden.

Vodja tima naj predvsem vodi in sproža spremembe

Do mene je prišel direktor in me pohvalil. 'Sem že mislil, da si popolnoma odpovedal,' mi je dejal. Nasmejal sem se in mu odvrnil: 'Sprevidel sem, da sem vso odgovornost prevzel nase in pozabil na inovativne sodelavce. Naloga vodje marketinga ni imeti samo nove ideje, temveč predvsem voditi tiste, ki imajo ideje. Tako sem dal priložnost mladim, ki so kar eksplodirali.' In tako je tudi direktor spoznal, da so pravi ključ do razvojnega preboja mladi, inovativni sodelavci in da je treba spremeniti način dela v celotnem podjetju."

Zgodba vodje marketinga prikazuje osebo, ki je prišla na vrh svojih osebnih zmožnosti in so se ji v trenutku, ko se ji je začel rušiti svet, odprle oči. Svet je lahko videla veliko širše in bolj iskreno. Menedžer se ni vdal alkoholu ali celo razmišljal o samomoru, temveč je pogledal v svoj srčni del življenja, ki je bil najbolj iskren, kar mu je pomagalo, da se je spomnil svojih otroških želja, da se je spomnil, kaj je njegovo poslanstvo.

Če torej doslej nismo iskreno živeli in smo zaradi tega prišli do kariernega zastoja, v slepo ulico, potem lahko odgovor, kako naprej, poiščemo v najbolj iskrenem delu svojega življenja, v najzgodnejšem otroštvu.

Milan Krajnc je strokovnjak za krizno vodenje v podjetju SIRIUS.SI.