Tudi najbolj zvesti sodelavci so preverjali, ali so v koledarju še zapisani termini za naslednji teden, in pisci tekstov so se držali za glavo, kakšna besedila naj napišejo, da jih bo nemški predsednik Christian Wulff še lahko verodostojno prebral.

Na slavnostnih prireditvah namreč predsedniki spregovorijo o morali, etiki, poštenosti in nastopijo z avtoriteto svojega ugleda. Tega je nemški predsednik do tedaj že zapravil. Njegov odstop so zahtevali javnost, mediji in nazadnje celo njegovi strankarski kolegi. Najdlje mu je hrbet krila kanclerka Angela Merkel, a ko je začelo predsednikove posle preiskovati še tožilstvo, je iz pisarne kanclerke prišla ocena, da to "ustvarja povsem novo situacijo".

Wulffa so odnesle pretesne povezave z nemškimi industrialci, dvomljivi krediti, dopustovanje v njihovih vilah ali v hotelih na njihove stroške, ki naj bi jih Wulff poplačal z deželnimi poroštvi in drugimi uslugami še v času, ko je bil ministrski predsednik spodnjesaške dežele.

Zadeva je za predsednika potekala nesrečno predvsem zato, ker so ga z resnico lovili mediji in jo je sam pod njihovim pritiskom odkrival le po drobcih, največjo napako pa si je privoščil, ko je v telefonskem pogovoru skušal preprečiti objavo članka o kreditu v nemškem časopisu Bild.

Nemški predsednik je moral odstopiti 17. februarja letos. Na poslovitveni slovesnosti je od 370 povabljenih 160 gostov odpovedalo svoj prihod, med njimi tudi vsi še živeči dosedanji predsedniki države. Medtem ko je orkester nemške vojske na Wulffovo željo igral "Over The Rainbow", so nežne tone slovesa motili zvoki vuvuzel, s katerimi je na stotine protestnikov izražalo svoje razočaranje nad politikom, ki se je poslovil prepozno in s tem pokopal njihovo zaupanje v integriteto njihovega predsednika.

Ob tem so se spominjali politika, ki je moral odstopiti le nekaj manj kot leto prej. Obrambni minister Karl Theodor zu Guttenberg je veljal za posebej iskrenega, pokončnega moža, mediji so ga imenovali pošteni Karl. Bil je privlačen, priljubljen in omenjan kot najbolj verjeten kandidat za bodočega kanclerja.

Napovedovala se mu je sijajna politična kariera. Dokler ni nemški časopis Süddeutsche Zeitung sredi februarja lani objavil poročilo, v katerem je profesor prava iz Bremna Andreas Fischer Lescano več delov doktorske disertacije tedanjega ministra Guttenberga označil kot predrzen plagiat in prevaro. Gutenberg se je branil pred kritiko, ni pa izključil posameznih napak pri citiranju. "Očitek, da je moja doktorska disertacija plagiat, je grotesken," je sporočil v Berlinu.

Univerza v Bayreuthu, kjer je doktoriral, je napovedala, da bo preverila očitke. Kasneje se je izkazalo, da je minister prepisal več delov teksta, med drugim s spletne strani ameriškega veleposlaništva, iz spisa nekdanjega obrambnega ministra Ruperta Scholza in iz dokumentacije strokovnih služb ministrstva. Ko je Univerza v Bayreuthu ministra pozvala, naj se opredeli do teh očitkov, je Gutenberg izjavil, da se začasno odpoveduje doktorskemu naslovu, medtem pa sta bili proti Gutenbergu že vloženi dve kazenski ovadbi, ki sta mu očitali kršenje avtorskega prava in lažno častno prisego.

Minister vseeno ni hotel odstopiti, v viharju ne bo zapustil ladje, je dejal na prireditvi svoje stranke CDU v Kelkheimu pri Frankfurtu, povedal pa je, da se za vedno odpoveduje svojemu doktorskemu naslovu. Toda njegove priljubljenosti to ni omajalo, javnomnenjska raziskava televizije ZDF je pokazala, da Guttenberga še vedno podpira več kot dve tretjini vprašanih.

Stvari so se obrnile, ko je konec februarja pred obrambnim ministrstvom v Berlinu nekaj sto demonstrantov zahtevalo odstop ministra in mu simbolično pokazalo čevlje. Osemindvajsetega februarja je več kot 20.000 doktorjev, docentov in sodelavcev univerz v odprtem pismu od vlade zahtevalo, da Guttenbergu odtegne podporo. Prvega marca je Karl Theodor zu Guttenberg izjavil, da odstopa z vseh političnih funkcij in da je to najbolj boleč korak v njegovem življenju.

Njegov primer je sprožil pravo spletno veselje anonimnih lovcev na plagiate, ki so odprli spletni portal vroniplag in ga poimenovali po Veronici Saß (klicali so jo Vroni). Hčerki nekdanjega bavarskega ministrskega predsednika Edmunda Stoiberja je po razkritju spletnih lovcev na plagiate Univerza v Konstanzi odvzela doktorski naslov, ki si ga sedaj skuša povrniti s tožbo.

Ostro oko iskalcev plagiatov je našlo še nekaj politikov, ki so prepisovali v svoja doktorska dela, med drugim evropsko poslanko nemških liberalcev Silvano Koch Mehrin, pa poslanca nemškega parlamenta Bijan Djir-Saraia in spodnjesaškega ministra za kulturo Bernda Althussmanna. A za krono absurda je vendarle poskrbel Avstrijec.

Johannes Hahn, evropski komisar za regionalno politiko, pred kratkim je bil na obisku tudi pri nas, je bil med letoma 2007 in 2010 avstrijski minister za znanost in raziskovanje. Že leta 2007 se je moral soočiti z očitkom, da je njegovo doktorsko delo plagiat. Zavrnil ga je s strokovnim mnenjem Univerze v Zürichu, ki je ugotavljala pristnost dela. Toda dunajski profesor Herbert Hrachovec, ki dela na istem inštitutu kot mentor, pri katerem je Hahn opravil doktorsko delo, je povedal, da na Univerzo v Zürichu niso poslali celotnega doktorskega dela, temveč le sto strani.

Šele po večkratnih zahtevah, naj dunajska univerza preveri verodostojnost disertacije nekdanjega ministra za znanost, je univerza to storila in sporočila, da omenjeno doktorsko delo ni plagiat, pojasnili pa so, da takšnega doktorskega dela danes ne bi več sprejeli.

Prožna integriteta častnih članov parlamenta v Britaniji

Ko gre za "integriteto" britanskih poslancev, morajo ti najbolj paziti, ko odprejo usta v parlamentu. Naložijo lahko, karkoli hočejo, lagati pa ne smejo. Če te dobijo na veliki laži, ti ne ostane drugega kot odstop. Vse drugo pa je bolj ali manj dovoljeno.

Seksualna morala je prav tako nevarno spolzko področje integritete, na katerem lahko padeš, vendar samo, če si na položaju (v parlamentu ali v vladah, dejanski ali tisti v senci). Iz poslanskih klopi te ne preganja nihče, minister ali državni sekretar pa ne moreš ostati, če te dobijo s hlačami na kolenih z žensko, ki ni tvoja žena, ali z moškim (enega poslanca so policisti ujeli z moškim v grmovju, pa je ostal poslanec).

Mnogi menijo, da je laburistični poslanec, ki je februarja pijan ko žolna v enem izmed barov v parlamentu premlatil enega poslanca in dva svetnika konservativne stranke ter udaril laburističnega kolega, ki ga je miril, debelo kršil poslansko integriteto. Poleg tega je imel pred dvema letoma afero s sedemnajstletno laburistično aktivistko. Je odstopil? Je, vendar samo iz stranke, in pravi, da bo odslužil svoj mandat do maja 2015, čeprav je priznal, da je nagnjen k agresivnosti, posebej kadar pije.

Integriteta poslancev, ki imajo v Britaniji naslov "honorable member" (častni člani parlamenta), je prožna reč. Kot elastika. Če bi se šli integriteto dosledno, bi morala zaradi velikega škandala leta 2009, ko je Daily Telegraph razkril veliko molžo in zlorabo poslanskih izdatkov, odstopiti najmanj tretjina od 650 poslancev, ki je v bistvu kradla denar davkoplačevalcev, izgovarjala pa se je na vse mogoče načine, od površnosti do pozabljivosti. To je bila največja kolektivna kršitev integritete politikov v zgodovini britanskega parlamenta. Mediji so bili neusmiljeni do politične kaste. "Javnost" je bila ogorčena nad politiko kot nikoli prej.

In kaj se je zgodilo? Manj kot pet jih je končalo v zaporu, odsedeli so vsega nekaj mesecev. Manj kot pet jih je takoj odstopilo, večina največjih grešnikov pa se je oklepala poslanskih plač in izdatkov do konca mandata (maja 2010). Več kot devetdeset jih ni vnovič kandidiralo, ker so imeli preveč poškodovano "integriteto". Eden izmed večjih grešnikov, ki je končal na sodišču, ni hotel odstopiti, ker bi to - tako on - pomenilo priznanje krivde.

Dve poslanki, ki sta trmoglavo vztrajali, čeprav sta bili med najhujšimi tatovi, pa je - začuda - k odstopu prisilil pritisk javnosti v njunih volilnih okrožjih.

Laburistična poslanka Margaret Moran je morala leta 2009 dan za dnem brati jezne napise na poškodovanih (obrcanih?) vratih svojega poslanskega urada v mestu Luton. Na tisoče volilcev je podpisalo peticijo z zahtevo po njenem odstopu. Pregnala jo je huda jeza volilcev.

Konservativna poslanka Julie Kirkbride je poskušala jezo tisočev ljudi v svojem poslanskem okrožju, ki so podpisali peticijo z zahtevo po njenem odstopu in razbili okno njenega urada, umiriti tako, da se je srečala z njimi in jim razložila, kako je nehote prišlo do kršenja pravil o izdatkih.

Podcenjevanje inteligence je njene volilce v kraju Bromsgrove še bolj pogrelo. Vztrajali so pri tem, kot so napisali v peticiji, ki jo je podpisalo več kot 5000 ljudi, da je zagrešila sramotno, sleparsko in kriminalno dejanje in da mora nemudoma odstopiti. To je tudi naredila. Njen mož, poslanec Andrew MacKay, ki ni bil nič manjši goljuf, je imel debelejšo kožo in pod pritiski javnosti v svojem okrožju Bracknell je pristal na to, da odstopi ob koncu mandata.

Vsi niso bili zadovoljni z uspehi javnega pritiska na tatinske poslance brez integritete. Nekateri so trdili, da so to "zmage drhali". Organizatorica peticije proti Kirkbridovi, takrat 43-letna mati štirih otrok in gospodinja Louise Marnell je komentirala: "To dokazuje, da se lahko normalni vsakdanji ljudje postavijo zase in dosežejo, kar želijo. To ni bila drhal, to je bila skupnost, ki se je enotno postavila zase."

Korupcija, italijanski politični vsakdanjik

Ko je moral dolgoletni predsednik italijanske vlade Silvio Berlusconi konec lanskega leta odstopiti, njegov mandat pa je prevzel tehnokrat Mario Monti, je tujina, predvsem finančni sektor, pričakovala konkretne spremembe ekonomske politike, "navadni" Italijani pa predvsem povrnitev mednarodnega ugleda države. Hkrati je nastop Montijeve vlade napovedoval zasuk odnosa do integritete najvišjih predstavnikov ljudstva - če te dobijo z rokami v loncu marmelade, moraš odstopiti.

Odstopi politikov v takšnih primerih so v Italiji prej izjema kot pravilo. Prej kot zgražanje javnosti jih izsili preračunljivost znotraj stranke, ki ji zasačeni politik pripada. Pogosto pa jih enako misleči poslanski kolegi zaščitijo z zavrnitvijo zahteve sodnikov po aretaciji.

Tako se je nazadnje zgodilo v primeru enega od poslancev Berlusconijeve stranke Nicole Cosentina, za katerega je sodišče izdalo nalog za aretacijo zaradi suma povezav z mafijo. Odstopil je šele letos, po štirih letih, odkar poteka preiskava.

Dovolj zgovoren je podatek, da je skoraj desetina aktualnih italijanskih poslancev in senatorjev že bila obsojena, je obtožena ali pa je v preiskavi zaradi sodelovanja z mafijo, prejemanja podkupnin, prirejanja javnih razpisov, zlorabe položaja itd. Mednje sodi tudi bivši italijanski premier Berlusconi, proti kateremu trenutno tečejo štirje sodni postopki, ki segajo od utaje davkov v njegovem medijskem imperiju Mediaset, izdaje tajnih zapisov prisluškovanja družinskemu časniku Il Giornale do zlorabe položaja in suma spolnih odnosov z mladoletno prostitutko.

Za italijanske razmere izjemno hiter odstop podsekretarja v Montijevi vladi Carla Malinconica, ko so ga ujeli, da je počitnikoval v luksuznem hotelu Il Pelicano na toskanski obali na stroške nekega skorumpiranega podjetnika, zato predstavlja izjemen zasuk v razumevanju moralne integritete politikov. Vendar je to ob dejstvu, da so italijanski mediji dnevno polni primerov korupcije v političnih vrhovih, le kaplja v morje.

O odnosu do korupcije v Italiji pa precej pove tudi dejstvo, da je senat šele ta teden ratificiral strasbourško konvencijo o boju proti korupciji iz leta 1999.