Moralna ost članka je bila namenjena lažnim institucijam, ki so iz žepov (nič bolj poštenih) državljanov vlekle denar za lažne papirje. Članek izpred več kot šestdesetih let omenja tudi težave ameriške komisije za trgovino, ki je morala zato, da bi lahko stopila na prste tovarnam diplom, uporabiti vse instrumente birokratskega pregona. V poročilu Williama L. Penckeja, takratnega sodnega tožilca komisije za trgovino, je bilo zapisano, da je ena od tovarn diplom kandidatom ponujala kar 69 izobraževalnih programov, vse od medicine do filozofije. Kot se je izkazalo, je bil sedež "prestižne" univerze, ki je za doktorate zaračunavala od 200 do 600 dolarjev, majhna čumnata z eno samo mizo. Lažno univerzo je upravljala ena sama oseba. Kot poroča članek, so tovrstne tovarne poskrbele, da je Amerika sredi petdesetih na leto izbruhala sto tisoč lažnih diplom. Čeprav jih je večina končala v tujini, predvsem v Južni Ameriki, članek ugotavlja, da je razlog za tako visoko stopnjo ponarejanja dejstvo, da ameriška zvezna administracija nima nikakršnega nadzora nad izobraževalnimi inštitucijami zasebnega sektorja.

Šestdeset let kasneje je situacija nespremenjena. Zasebne šole in univerze v Združenih državah so tudi danes planet zase.

Leta 2002, sredi vročega avgusta, je George Gollin, profesor fizike na univerzi Illinois, delal v svoji pisarni, ko se je na njegovem računalniku pojavil nenavaden oglas. Izdelek, ki ga je ponujal, je bila univerzitetna diploma. "Bilo je, kot da bi računalnike v campusu napadel virus," je dejal Gollin v članku, ki ga je leta 2009 objavila revija Wired. Malo iz zabave, malo iz radovednosti, kdo stoji za kibernetskim napadom, je poklical na številko pod oglasom. Na drugi strani ni odgovoril nihče. Pustil je vljudno sporočilo. Čez nekaj dni je prejel klic. Na drugi strani je bil moški z vzhodnoevropskim naglasom. Pojasnil mu je vrste diplom, ki jih lahko pridobi na univerzi Parkwood. Gollin, ki je diplomiral na Harvardu in doktoriral na Princetonu, se je zabaval, ko mu je glas na drugi strani žice ponudil doktorat iz sistemskega inženiringa za 4400 dolarjev. Dolga zgodba se nato nadaljuje s preverjanjem programa na spletnem mestu univerze Parkwood in razkritjem, da so bili programi kopirani od drugih, realnih univerz in fakultet. Gollina je vse skupaj še vedno zabavalo. Ko pa je med brkljanjem po spletu odkril, da je neka forenzična psihologinja kupila svojo diplomo, mu je kliknilo. "Oseba, ki brez ustrezne izobrazbe in prakse pod nadzorom mentorja vodi terapijo? To je zelo slabo!" si je dejal Gollin, ki se je od tega dne spustil v lov in pregon za tovarnami diplom. Ena od teh, ki so se znašle na njegovem spisku, je bila St. Regis University. V času svojega delovanja je lažna univerza s svojimi podružnicami proizvedla približno 9600 diplom, razposlanih v 131 različnih držav. Iztržek za lažne dokumente je znašal 7 milijonov dolarjev, par, ki je St. Regis ustanovil, pa je leta 2008 končal za zapahi.

Med ljudmi, ki jih je navaja Gollin, je tudi Američan, ki si je kupil diplomo iz nuklearnega inženiringa in se nato zaposlil v kontrolni sobi jedrske elektrarne, pa zdravniki, ki so si za 10.000 dolarjev kupovali doktorate. Vsi kupci ponarejenih diplom za tako pomembne in odgovorne poklice so za zapahi odsedeli po nekaj let.

Zadnjo, nekaj bolj natančno in sistematično preiskavo o obsegu in posledicah biznisa z lažnimi diplomami je opravila posebna komisija ameriškega kongresa. Ta je v svojem poročilu leta 2004 navedla, da je razkrila 463 državnih uradnikov z lažnimi diplomami. Med njimi je bilo kar 257 takih, ki so delali v Pentagonu, nekateri celo na delovnih mestih, ki razpolagajo s strogo zaupnimi podatki. Pred zaposlitvijo so vsi ti lažni diplomanti uspešno prestali stroge varnostne teste. Ker je, poleg ponarejanja, lažna diploma v tem primeru pomenila tudi kršitev strogih varnostnih ukrepov, je dogodek sprožil razprave o luknjičavosti varnostnega sistema v obdobju vojne proti terorizmu.

Toda ne glede na boj proti terorizmu in novim tehnologijam navkljub je zvezna administracija v boju proti tovarnam diplom še vedno bosa. Ne gre zgolj za nemoč oziroma za pomanjkanje nadzora javne uprave nad zasebnim izobraževanjem. Gre tudi in predvsem za pomanjkanje zvezne zakonodaje za pregon naraščajočega fenomena. Po zadnjih razpoložljivih podatkih je število lažnih diplom, ki prihajajo z ameriškega trga, že doseglo število avtentičnih in redno pridobljenih izobraževalnih certifikatov.

Američani ločijo dva tipa lažnih diplom. Prvi je tisti, ki ga v tovarnah diplom izdelajo na podlagi "življenjskih izkušenj" prosilca. "Kandidat" za diplomo instituciji izroči opis in samooceno, ta pa življenjske izkušnje pretopi v formulacijo za določeno stopnjo izobrazbe. Mnoge od tovrstnih institucij trdijo, da imajo ustrezna pooblastila, ter študentom zagotavljajo, da pripadajo področju za visoko šolstvo. V resnici pa njihova dejavnost ni nadzorovana in je brez ustreznih pedagoško-raziskovalnih standardov. Drugi tip lažnih ameriških diplom so preproste goljufije. Gre za nakup diplom, pridobljenih brez predavanj, brez študija, brez življenjskih in drugih izkušenj. Dosegljive so po tržni ceni in, po plačilu, z dostavo na dom. Večina lažnih diplom je namenjena zunanjemu trgu.

Kot že rečeno, ameriška zakonodaja za področje izobraževanja ni poenotena. Tudi pregon ponarejanja diplom zaradi tega ni in ne more biti konsistenten. Odgovornost za sankcioniranje ponarejanja diplom zvezna administracija prepušča zakonodajam in volji posameznih držav. Ker gre za prekrške tako imenovanih belih ovratnikov, pa je, tako menijo poznavalci, zakonska prisila tudi v najbolj ekstremnih primerih sporadična in nesistematična.

Poleg dejstva, da je velika količina lažnih diplom namenjena tujemu trgu, ki težje preverja avtentičnost v Združenih državah pridobljenih diplom, strožji nadzor nad širjenjem pojava onemogočajo še nekateri drugi razlogi. Po lokalnih izračunih zgolj 40 odstotkov podjetij ob zaposlovanju še preverja potrdila o izobraževanju. Hkrati pa zaradi bliskovitega menjavanja imen tovarn lažnih diplom ne obstaja njihov seznam.

Ker tudi vse hitrejše naraščanje izobraževanja preko spleta onemogoča bolj učinkovito razločevanje pravih izobraževalnih naslovov od lažnih, so nekatere ameriške države začele usmerjati pozornost na posameznika. V Oregonu, New Jerseyju in drugod je uporaba lažne diplome postala prekršek, za katerega je predvidena enoletna zaporna kazen.