Napovedane pa tudi že izpeljane odločitve (izbris samostojnega ministrstva za kulturo) so namreč mnogo hujše kot lahkotno šahiranje. So prevračanje z neznosno lahkostjo ne-vedenja. Danes to poteka z udarnejšo močjo kot v nekdanjem obdobju, ki ga je takratni poslanec Slavko Gaber označil za cunami efekt. Takrat je namreč šlo za čiščenje s sirkovo metlo na področju kadrovanja in političnega prevzemanja družb.

Tokrat pa ima ta, sicer še vedno sirkov in drastičen purgatorij, manevrski alibi, ki med ljudstvom uspešno dosega svoj epp učinek. Izbrise različnih neodvisnih inštitucij, agencij in uradov vlada utemeljuje pod znamko varčevalnih ukrepov. Da je prst usmerjen le k enim, šolsko potrjuje ohranitev ministrstva za Slovence po svetu. Varčevanje je sicer tudi v tej deželi potrebno, toda na način, kjer so številke, učinki in strategije preigrani, ne pa na način všečnega streljana v megleni zrak. Neznosna lahkost šahiranja s kmeti in s kralji pa tega preigravanja ne vključuje. Ni enega izračuna o dejanski, strukturni, etični in materialni ceni izbrisov.

Vključuje zgolj iniciacijsko mantro: špar program. To vsi razumejo, toliko bolj, če se kulturo predstavi kot strošek, če se prej demonizira državne (u)službe(nce), če se po principu hitrih sodišč zavrti denunciantstvo vseh sort in glasove drugačnih stališč na hitro disciplinira. V kolikor se seveda tem glasovom sploh prisluhne.

Več tisočim podpisnikom, ki so s širokimi argumenti nastopili proti izbrisu samostojnega ministrstva za kulturo, se namreč ni prisluhnilo. Ne na twitterju ne na štiri oči. Vrata se za vsakršen dialog zapirajo - ne le zato, ker je monolog za oblast lažji, temveč tudi zato, ker se celo superman težko multiplicira v prostoru in času. Nekoč je bilo še zame dvajset ur pretesnih. Je pa res, da so bila takrat vrata svobodnih prostorov kulture popolnoma odprta.

Zakaj bo minister Turk ustrelil mimo, povečal izdatke in devastiral ravnokar urejeno področje, če bo vztrajal na prenosu agencije za film oziroma filmskega centra (SFC) na superministrstvo? Filmski ustvarjalci in ozaveščena širša javnost so to smiselno razložili in skoraj ni kaj dodati. Podčrtati pa je treba najpomembnejše: sedanja zakonska rešitev urejuje mnogo več kot zgolj nekaj plač zaposlenih na SFC - definira namreč celotno filmsko politiko: od izbora filmov nacionalnega pomena do vpetosti v mednarodni in domači prostor. Od ideje do filmskega arhiva. Od rojstva filma do njegovega večnega življenja. Od proračunskih do izvenproračunskih sredstev. Od izobraževanja do mednarodnega prostora. Ampak najbolj pomembno pri SFC je to, da se je znotraj filmskega polja politika samoomejila. Da minister ne izbira in frizira filmskih naslovov (kot bi si npr. po izkušenih vzorcih želel kakšen potenten režiser), da minister ne odpiše področja, če mu le-to ne diši (prva slovenska vlada!), in da se stroka v okviru danih gabaritov samoregulira, saj več ve kot tisti, ki z njo ne dihajo in niso v njej doma. Skratka, z razgraditvijo SFC bi država več plačala, kot prihranila. Napačne odločitve so dražje, saj jih je treba sanirati leta in leta.

Površnost, želja po všečnosti ali preprosto neznanje je bilo opaženo že v predvolilnih programih nekaterih strank. Med vrsticami programa za kulturo sedaj največje pozicijske stranke je bilo jasno, da je področje duha, ustvarjalnosti in odprtih prostorov razmisleka drugorazredna tema. Umetnosti ni bilo nikjer. V poglavju "Sistem podpore kreativnim industrijam in uveljavljanju blagovnih znamk" je bila zgolj teza o potencialu, ki se skriva v  kreativni ekonomiji… Lepo, a vendarle pozabljivo.

Nekdanji minister za razvoj in sedanji (tudi) za kulturo je svoj prvi ministrski mandat začel z obljubo, ki jo je simpatično (že spet) demonstriral s straniščno metlico z dodano vrednostjo. Saj se spomnite metlice za dva solda in dizajnirane metlice za enkrat večjo ceno! A od te metlice ni ostalo ničesar. Kulturne in kreativne industrije so dobile konkreten zamah, sredstva in projekte šele v naslednji, ne njegovi vladi. V programu SDS za Slovenijo 2012-2018 z naslovom 10+100 naletimo na zavezo o ustanovitvi direktorata za kreativne industrije. Danes pa se srečujemo z ukinitvijo uradov, agencij, direktoratov in neodvisnih teles. No, in ministrstva!

Ampak hkrati v sedanji koalicijski pogodbi beremo, da bo kulturi priznan poseben družbeni status, ker je le ta nosilka "nacionalnega interesa in vrednot ter smiselna pot posameznikovega in narodnega samouresničevanja in ustvarjanja (…) in da so temelji za slovensko državo zgodovinsko postavljeni na slovensko kulturo". Evo, pa smo ostali brez temelja.

Zanimivo, da se v nasprotju s predvolilnimi obljubami danes na primer postopoma srečujemo tudi s predlogom o zviševanju DDV, ki ga je pred volitvami zares izrekla le ena stranka. No, in za njo še ena. Če današnja vlada koketira s to mislijo, pa menda zato, ker je bilo nekaj mesecev nazaj stanje v državi drugačno!? Hm, pred volitvami je vse boljše, saj gre - kot v filmu - za proces zapeljevanja, mreženja in seštevanja najboljših želja. Projekcije teh želja lahko hitro dobijo ogromne in predvsem nerealne razsežnosti, kar se praviloma izkaže takrat, ko je treba te želje dejansko živeti. Torej post festum. V realnem življenju. Dan kasneje.

Filmski svet se te realnosti redko dotakne oziroma jo prekine z rezom "The End". Pravi hollywoodski dramski zapleti, ki generirajo pričakovanja in domišljijo - še posebej v melodramah -, se zaključijo na točki realizacije želje. Torej takrat, ko se v fazi (za)ljubljanja prebrodi ovire, potrdi fascinacija, vzpostavi porušen red in zakoliči točko možnega nadaljevanja - bodisi (zakonske) zveze, bodisi videnja svetle prihodnosti. Izven filma, sploh pa v politiki, je običajno tako, da izgubljajo tisti, ki so realni.

V okviru hujšanja ali bolje umikanja tej vladi odvečnega (motečega?) je svojo moč in težo izgubil tudi urad za enake možnosti. So postali odnosi med spoloma že tako perfektni, da je urad kar naenkrat odveč? Ali je morebiti odveč to, kar je urad v zadnjih dvajsetih letih počel?

Demonizirati javne uslužbence - bodisi šolnike, knjižničarje, policiste, zdravnike… bodisi socialne delavce, predvsem pa uradnike - ni težko. Dovolj je že, da ob treh popoldne postavite kamero na ulico in  gost  promet  javno razglasite za lenarjenje javnih uslužbencev, kot so nam to demonstrirali v televizijskih Pogledih. Ali pa s kamero vdrete h kakšni uradnici in razglasite, da je ni v pisarni. Slednje se je namreč zgodilo direktorici urada za enake možnosti, ki je - kljub temu da je bila v službi - s tako sliko  izgubila kredibilnost in kasneje, ker si je upala uveljavljati popravek, doživela še dodatno posilstvo skozi Poglede in preglede njenih službenih poti.

Ko je enkrat javni servis diskreditiran in prepoznan kot sesalec, ne pa tudi dajalec svojega znanja in vedenja, je pot do izbrisa zelo enostavna.  Ni ga, ki bi pomislil, zakaj je neka inštitucija potrebna in kaj nam nudi. V času krize in v času splošnega in nereflektiranega nezadovoljstva z vsem in vsemi se sekiri, ki seka telesa, hitro odpusti. Ob napovedani ukinitvi Javne agencije za knjigo ali SFC se malokdo vpraša, zakaj sta telesi "na svojem", torej neodvisni pri izvajanju zakonskih nalog. Dovolj je odgovor, da nas odrezane glave manj stanejo.

Ali res? Če pustimo ob strani tisti vidik rošad, ki je povezan z nasilnim izumljanjem novih oblik za opravljanje starih oziroma obstoječih nalog (mešanje megle), s spreminjanjem zakonodaje (drago mešanje megle), s premeščanjem neveščih uslužbencev na strokovna mesta in veščih na kletna (odkrito zamegljevanje), poglejmo, kaj pomeni realni vidik tovrstnih sprememb. Med drugim: daljšo blokado odločitev po ministrstvih, čiščenje nevšečnih kadrov (npr. zamenjava strokovno podkovanega direktorja Arhiva RS) in bolečo diskontinuiteto, saj se začenja vse kot na novo. Z degradiranjem urada za enake možnosti, ki je star skoraj toliko kot država, in z njegovo potopitvijo k ministrstvu za družino (kako, kam, kje, v kakšni obliki, s kom, se seveda še ne ve) se po principu delite vse, kar širi prostore svobodnega duha in pravičnosti, izrisuje tudi osebna izkaznica nove vlade.

Področje enakih možnosti odpira senzibilna vprašanja, ki potrebujejo čas in strpne korake. Nedvomno je, da so bili do sedaj prehojeni koraki pomembni: spremenili smo ustavo, zakone s področja volitev, socialnega skrbstva, družinskih razmerij, ubranili kakšno predlagano neumnost (krajšanje porodniškega dopusta) in postopoma (zagotovo ne v celoti) odpravljali razlike med spoloma. Evropska komisija nam je zadnja leta pošiljala opomine, ker je želela še bogatejšo inštitucijo, saj so menili, da je naš urad še premalo samostojen (glede pozicioniranja zagovornika enakih možnosti). Pred leti smo zato dobili spremenjeni zakon, ki je deloma zakrpal pripombe iz Bruslja. Kakšna bo reakcija evropskih institucij sedaj, ko bo urad ostal brez potrebne avtonomije in se bo utopil v nekem ministrstvu? Kaj nam ga je sploh treba, veje z Gregorčičeve, kjer ministruje le ena ženska. Če je slučajno doma.

Vsakdo ima svoj faktor, bi dejal cinik.