V državnem zboru smo namreč od prvih demokratičnih volitev videli le en odstop poslanca - pa še ta je bil spodbujen z navodilom strankarskega šefa -, čeprav se jih je v primežu očitkov neetičnega delovanja znašlo več. Precej drugače je bilo na ministrskih mestih, kjer so odstopi "iz objektivnih razlogov" precej bolj pogosti.

Z vidika integritete javnega funkcionarja in funkcije poslanca je po oceni komisije neprimerno in nedostojno ter zato nevzdržno tudi dejstvo, da za zavrnitev očitkov zaradi uporabe ponarejenega in neverodostojnega spričevala o pridobljeni izobrazbi poslanec sam ne stori tega, kar se od javnega funkcionarja za zaščito lastne integritete, kakor tudi integritete funkcije poslanca in državnega zbora, upravičeno pričakuje. Tako se je komisija za preprečevanje korupcije odzvala na primer Ivan Simčič, ki nikakor ni zadnji žebelj v krsti verodostojnosti najvišje zakonodajne oblasti, vsekakor pa je najbolj bleščav.

Edini odstop poslanca

Leta 2006 se je zgodil prvi in doslej edini odstop poslanca. A tudi tokrat ne zaradi slabe vesti poslanca in glede na volilni izid v "njegovi" volilni enoti dve leti kasneje tudi brez posledic. Janez Janša je sicer odločitev Pavla Ruparja za odstop s poslanske funkcije ocenil kot prostovoljno dejanje, toda vedelo se je, da je Rupar na predvečer sprejetja svoje odločitve prejel sporočilo strankarskega šefa, ki ni dopuščalo dvomov. Rupar je sicer do konca trdil, da ni kršil nobenih zakonov, ko svojih stanovanj ni prijavil protikorupcijski komisiji, saj še ni prejel dohodninske odločbe za leto 2005, kar naj bi pomenilo, da mu še ni bilo treba prijaviti premoženja, ki ga je pridobil v tistem letu. Na državnozborskih volitvah leta 2008 je v "Ruparjevem" Tržiču ponovno slavila SDS.

Marca 2010 je policija aretirala poslanca SNS Srečka Prijatelja, ko je od novogoriškega podjetnika Marjana Mikuža prejel več kot 320.000 evrov gotovine, oktobra istega leta ga je sodišče obsodilo na pet let in dva meseca zapora, šele marca lani pa ga je državni zbor "razrešil" funkcije poslanca. Koprsko sodišče ga je spoznalo za krivega izsiljevanja, samovolje in nedovoljene posesti orožja. Sodnica Oriana Trunkl je ob tem povedala, da je Prijatelj poslanec državnega zbora in da od ljudi s tako funkcijo "pričakujemo vzorno vedenje, on pa je svojo funkcijo izkoriščal in zahteval korist zase. To so zavržna dejanja," je pojasnjevala sodnica. Šlo je torej za precej hujše dejanje kot "pozabljivo prijavljanje stanovanj" poslanca SDS, a do odstopa poslanca, ki je nedvomno prizadel integriteto parlamenta, ni prišlo.

Prav tako beseda "integriteta" ni šla čez jezik poslancev, ko je takrat še poslanec SDS Franc Pukšič leta 2003 v javnosti oklofutal svojo hčer. "Če nekdo udari svojo hčer v javnosti, kot je to denimo storil poslanec Pukšič, ga mora policija takoj kazensko ovaditi, ker je kršil zakon. Tu ne bi smelo biti nobenih pogajanj. To, da bi morala politična stranka od njega zahtevati, naj kot poslanec nemudoma odstopi, je tu drugotnega pomena. Pomembno je, kaj s svojimi ukrepi ljudem sporoča država. In to bi moral biti absolutni ne nasilju," je kasneje "dober zgled" poslanca Pukšiča komentirala dr. Vesna Leskošek, strokovnjakinja za nasilje v družini.

Če je integriteta celovitost, skladnost, pristnost, poštenost in verodostojnost, je kršitev integritete ravnanje v nasprotju s temi standardi. Sem sodijo tudi tista ravnanja poslancev, ki so v družbi nezaželena. Seveda od njih nihče ne pričakuje svetništva, a ker so na očeh javnosti, je upravičeno pričakovati višje standarde. Teh se leta 2005 zagotovo ni držal poslanec LDS Mitja Slavinec, ki je razgrajal v lokalu, ker niso imeli sorte vina, ki si ga je zaželel, kot klimaks svojega početja pa je poklical na številko 113, se predstavil kot poslanec državnega zbora in zahteval intervencijo. Ker je ocenil, da so policisti za prihod v lokal porabili preveč časa, je tudi njim povedal svoje, ob tem pa naj ne bi pozabil večkrat poudariti, da je on poslanec, dr. fizike Mitja Slavinec. Njegovi poslanski kolegi so ga za neprimerno obnašanje le milo okregali, do sankcij ni prišlo.

Ministrsko razumevanje

Sankcij ni doživel niti boksarsko razpoloženi takratni poslanec SDS Branko Kelemina, ki je pretepel prometnika, potem ko je ta vztrajal, da mora imeti poslanec na avtu nalepko garažne hiše oziroma da mu mora izročiti dokumente. Zadevo Kelemina so takrat obravnavali na seji poslanske skupine SDS, a so obsodili ravnanje predstavnice za stike z javnostmi Alenke Paulin, ki je Keleminovo ravnanje ocenila kot neprimerno in povedala svoje mnenje, da tisti, ki kaže nasilniške oblike vedenja, ne more biti poslanec.

Prav tako je brez "moralnega epiloga" ostala zgodba o ponarejenem izpitu poslanca SDS Branka Mariniča, ki se bo moral zaradi domnevne goljufije na izpitu iz nemščine na kranjski fakulteti za organizacijske vede zagovarjati pred sodiščem. Čeprav ga že od leta 2010 bremeni obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja ponareditve listin, Marinič spet sedi v poslanskih klopeh in je celo član odbora za šolstvo.

Kot načeloma ne more biti minister v vladi nekdo, ki z osebnim zgledom ne predstavlja družbe, kakršno bi želeli imeti. Nekateri so to razumeli, med njimi minister za lokalno samoupravo Henrik Gjerkeš. Gjerkeš se je v začetku decembra 2010 udeležil prednovoletne zabave, ki so jo imeli s sodelavci službe vlade za lokalno samoupravo v lokalu v neposredni bližini sedeža SVLR za Bežigradom. Zabava se je zavlekla do pol četrte ure zjutraj, po njej pa se je Gjerkeš usedel za volan službenega audija A6, ki ga je lahko uporabljal tudi za zasebne namene, in se odpeljal domov. Na ljubljanski obvoznici mu je spustila desna sprednja pnevmatika, zato je vozil počasi, pojasnjuje Gjerkeš in "kot kaže, sem pritegnil pozornost policijske patrulje, ki me je ustavila". Alkotest je pokazal 0,64 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, zaradi česar je ostal v pridržanju. Naslednji dan je takratnemu predsedniku vlade Borutu Pahorju nemudoma podal svoj odstop. "Zavedam se, da zame veljajo višji standardi, ker je ministrovanje 24-urno delo, in dogodek obžalujem," je dejal Gjerkeš. Zanimivo je, da je takrat Desus pohitel s podporo odločitvi ministru, ki je "ravnal v nasprotju z etiko stranke". A kot kaže, je v Desusu huje kot lagati o izobrazbi voziti v vinjenem stanju.

Komisija za preprečevanje korupcije je v primeru Simčič ponovno opozorila na izrazito nizko zaupanje v integriteto političnih predstavnikov na nacionalni ravni. Po raziskavi Eurobarometer iz februarja 2012 je kar "83 odstotkov respondentov iz Slovenije prepričanih v korupcijo politikov na državni ravni. Ta odstotek je najvišji med državami EU27 (povprečje EU27 je 57 odstotkov). Po mnenju komisije je tako nizko zaupanje tudi posledica dolgoletnega zanemarjanja uveljavljanja in prevzemanja odgovornosti za nepravilnosti in kršitve med nosilci javnih funkcij." Konkretni primer lahko vodi v dodatno upadanje zaupanja v integriteto najvišjih predstavnikov Republike Slovenije, so še zapisali v mnenju ob primeru Simčič.

Vigilantsko ukrepanje

Ali afere, v katere so vpleteni poslanci državnega zbora, kot je na primer afera s srednješolskim spričevalom poslanca Simčiča, res rušijo integriteto državnega zbora? "Odgovor je seveda lahko zgolj pritrdilen, nobena izmed tovrstnih afer ne vpliva ravno blagodejno na integriteto državnih institucij. Tudi tista z udbovskim angažmajem poslanca Meršola ne. Za poslance, kakor tudi za ostale funkcionarje, morajo veljati najvišji etični standardi. Gre torej za neke vrste truizem. Nekako tako, kot če bi modro ugotovili, da po dežju posije sonce. Hudič pa se, kot običajno, skriva v podrobnostih, ki so tu še kako pomembne," pravi Borut Rončević, bloger in izredni profesor za področje sociologije na fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici. "Poslanca Simčiča ne branim in na tem mestu tudi ne mislim ocenjevati celotne zadeve. Zadeva ni trivialna, tudi sam delujem v visokem šolstvu in pri nas spričevala pač služijo pomembnemu namenu. Prav tako ne trdim, da gre pri celotni zadevi za neupravičen medijski pomp. Ravno nasprotno, mediji ne smejo molčati in njihova naloga v odprti in svobodni družbi je, da se ukvarjajo tudi s takimi zadevami. Pa tudi, da sorodne zadeve merijo z enakimi vatli, kar pa pri nas že ne drži vedno," pravi dr. Rončević.

A Rončević opozarja, da je pri vsem skupaj problematična reakcija nekaterih institucij, zaradi katere zadeva vse bolj spominja na vigilantstvo, ki se pojavlja v družbah z nizko stopnjo pravne kulture in neučinkovitimi institucijami. "Tu bi bilo treba izpostaviti tožilstvo, predvsem pa protikorupcijsko komisijo, ki se je z idejo o 'neverodostojnosti' postavila v vlogo nekakšnega nadzakonskega moralnega razsodnika. Da bo popolnoma jasno: uradni organi morajo take zadeve reševati izključno v skladu s svojimi pristojnostmi. Tega se ne moremo lotevati kot nekakšni vigilanti, ki se jim uradni organi po potrebi celo pridružijo," razmišlja dr. Rončević in opozarja, da se država v položaju, ko je zaradi zastaranja zadeve nastala pravna luknja, ne more in ne sme zateči k vigilantstvu, ampak ji na razpolago ostajajo kvečjemu moralne sankcije. "In nesporno dejstvo je, da je teh poslanec Simčič že deležen. In jih bo deležen do konca življenja. Nad njegovo izobrazbo, tudi nad univerzitetno diplomo, bo senca dvoma ostala do konca življenja. Četudi bo pravno obveljala, mu izobrazba v resnici ne bo kaj prida koristila," meni Rončević in zaključuje, da si ne bi želel živeti v družbi, v kateri uradne institucije ne delujejo izključno v skladu s pristojnostmi.

A imunizacija na obnašanje v skladu z etiko in integriteto je bila, kot kaže, uspešno izvedena tudi na drugih funkcijah, kjer imajo ljudje v rokah oblastne, nadzorne ali upravljalske vzvode. Tako je ljubljanski mestni svet v začetku leta potrdil v ponovni mandat na čelu Lekarne Ljubljana, ki je javni zavod, Marka Jakliča, ki ne le da se je v posmeh predpisom leta dajal z inšpekcijami zaradi črne gradnje, pač pa mu je senat ljubljanske ekonomske fakultete lani odvzel magistrski naziv, ker je ugotovil, da je njegovo magistrsko delo iz leta 2005 plagiat. Magisterij sicer res ni bil pogoj za direktorski položaj, a prevara - Jaklič sicer trdi, da njegova magistrska naloga ni plagiat - škodi tudi ugledu Lekarne. To je ugotovila tudi protikorupcijska komisija.

Vrednostna sidra

Predsednik komisije za preprečevanje korupcije Goran Klemenčič je pred časom za Dnevnik dejal, da osebe, za katere se izkažejo tovrstne kršitve, ne morejo opravljati visoke javne funkcije. "To ni vprašanje kazenskih ali upravnih postopkov, to je vprašanje vrednostnih sider v etiki, morali in integriteti," je dejal Klemenčič in obenem opozoril, da se v takih primerih vedno znova soočamo z lažnimi dilemami in odvračanjem pozornosti s pravnimi postopki, kazensko odgovornostjo, zastaranji, pristojnostmi državnih organov ipd.

"Še na misel mi ne pride, da bi odstopil, saj za to ne vidim nobenega razloga," je aprila lani robantil glavni inšpektor za delo Borut Brezovar, ki mu je komisija za preprečevanje korupcije očitala neukrepanje inšpektorata pri šikaniranju delavcev, korupcijo in delovanje v navzkrižju interesov. Brezovar je s predavanji, ki so bila pogosto med delovnim časom, dodatno zaslužil okoli 20.000 evrov bruto na leto, in to s predavanji tistim, pri katerih je opravljal ali bi še lahko opravljal inšpekcijski nadzor. Minister za delo je sicer Brezovarja aprila lani razrešil.

A laž je včasih - ne prav pogosto, a vsake toliko in še ravno dovolj pogosto, da ohranimo upanje v poštenost - kaznovana. Poslanec radikalne egiptovske stranke salafistov Al Nur, Anvar Al Balkimi, se je tako odločil za odstop, potem ko je prišlo na dan, da je lagal o operaciji nosu in razlagal, da je bil pretepen. Policiji je namreč povedal, da so ga pretepli neznanci, ki da so mu med vožnjo po avtocesti poskušali ukrasti avtomobil. Dogodek je izzval nemalo razburjenja in pozivov, da je treba preprečiti tovrstne napade na poslance, nakar je prišlo na dan, da je imel poslanec le operacijo nosu. Stranka se je za laž svojega poslanca opravičila in ga že izključila iz članstva.

Oseba z integriteto je oseba, ki govori to, kar misli, in dela to, kar govori, skladno z moralnimi normami in veljavnim pravom, pravi definicija, ki jo na svojih spletnih straneh objavlja komisija za preprečevanje korupcije. Če govorimo o moralnih normah, ki jih ponotranji vsak sam, poslanec Simčič pravzaprav v nekem sprevrženem smislu ustreza definiciji osebe z integriteto. Še zmeraj verjame, da je z njegovim spričevalom vse v redu, njegove moralne norme pa očitno dovoljujejo tudi uporabo ponarejenih spričeval.