Ugrabljenim dečkom, ki jim je pobil starše ali pa so jih morali ubiti sami, je v roke potisnil orožje, njihovim sestram pa namenil vlogo spolnih suženj. Krščen v imenu priprošnjika za srečno zadnjo uro in lahko smrt, s svojo Gospodovo uporniško vojsko (Lord's Resistance Army - LRA) nekaterim neposlušnim odseka ude, drugim pa odreže ustnice, ušesa in nosove.

Nekdanji katoliški ministrant je zadnje dni v središču pozornosti, saj je ameriška nevladna organizacija Nevidni otroci (Invisible Children) sprožila akcijo Kony 2012, s katero želi pripomoči, da Kony še do konca letošnjega leta pristane pred haaškim sodiščem. Njihov polurni film si je na youtubu ogledalo že okoli 80 milijonov gledalcev.

Film prikazuje prizadevanja avtorja filma in soustanovitelja Nevidnih otrok, Jasona Russlla, da za Konyjeva grozodejstva izve čim več ljudi, in s tem pritiska na vlade - predvsem ameriško -, da z vojaškim posredovanjem Konyju pomagajo najti pot do haaškega sodišča. Tam imajo zanj že od leta 2005 pripravljeno posteljo.

Angelski glasovi kličejo h klanju

A vse ni tako preprosto. V nemirni Ugandi so se vse od razglasitve samostojnosti na oblasti vrstili diktatorji. Ko je leta 1985 Yoweri Museveni z oblasti strmoglavil Miltona Obota in leto kasneje postal predsednik Ugande (kar je še danes), so se ljudstva in plemena na severu Ugande, od koder prihaja Obote, bala krvavega maščevanja in Musevenijevega apetita za rovarjenje po severu države. V strahu so se oblikovala mnoga uporniška gibanja, prevladala pa je LRA z Alice Aumo Lakweno na čelu. Tridesetletnica, ki naj bi bila celo v sorodu s Josephom Konyjem, je bila med Ačoli na severu države priljubljena, simpatije ljudstva pa si je kupovala s svojo samooklicano povezanostjo z Bogom, ki naj bi jo izbral za posrednico.

Uporniki so se pripravljali na vojno, spopadi med LRA in vladno vojsko pa so se začeli leta 1986 in se zavlekli vse do leta 2006. Zadnjih pet, šest let je LRA v Ugandi bistveno manj prisotna, še vedno pa občasno terorizira tudi dele Konga, Južnega Sudana in Srednjeafriške republike.

Kony, ki naj bi imel 60 do 90 "žena", se je na čelo LRA zavihtel že po dobrem letu njenega delovanja. Tudi sam si je pripisal polbožanske lastnosti in močno povezanost z Bogom, pogovarjal naj bi se tudi z "angeli različnih narodnosti". Angelski glasovi so v njegovi glavi očitno sprožili veliko paranojo. Ko je z vojsko, ki se je morala pred vsakim spopadom obvezno pokrižati, vkorakal v vas, je vaščanom na kolesih za vsak slučaj odsekal noge, da ne bi bili zanj prehitri.

Ko je Kony počasi začel izgubljati podporo, je moril tudi med svojimi. Poskušal jim je namreč dokazati, da jih Museveni ne more zaščititi. Na žalost je imel celo prav. Vlada je Ačole premestila v taborišča, kjer so postali žrtve občasnih klavskih in posiljevalskih pohodov tako vladne kot Gospodove uporniške vojske. Najdejavnejši slovenski aktivist Tomo Križnar se spominja pričevanj o tem, kako so otroci na neki šoli na ukaz LRA morali ubiti, skuhati in pojesti svojega ravnatelja. "O tem sem že leta 1998 govoril v medijih, ampak ni bilo odziva. Verjetno ni nihče verjel," pravi Križnar.

Pomagaj, Justin Bieber

Namen akcije Kony 2012, da svet opozori na blaznega zločinca, sam po sebi ne more biti nelegitimen. Težnja Nevidnih otrok, da v Haagu obtoženi zločinec za svoja dejanja tudi odgovarja, namreč ne more biti sporna.

Sporen pa je način njihove propagande. Zdi se namreč, da Russllov filmček bolj kot problematiko samo v ospredje potiska dobre bele mlade zahodnjake iz predmestij. Gre za hollywoodsko poenostavljen - po mnenju nekaterih celo manipulativen - film s sladko-grenko patetiko nad ugandsko morijo.

Nevidni otroci želijo s pomočjo javnosti vplivati predvsem na popkulturne ikone (Angelina Jolie, Justin Bieber, Oprah, Bono, Lady Gaga...), ki se zadnja leta v prostem času rade igrajo filantrope, in (še bolj) na politike. Slednji so Nevidnim otrokom - po pričevanju filma - leta odkimavali, češ da nimajo pravega interesa za lov na Konyja, konec lanskega leta pa so ZDA na veliko veselje aktivistov v Ugando poslale sto vojakov. S filmom in akcijo naj bi se pritisk na vlade še okrepil in morda pripeljal do še odločnejših vojaških akcij in celo prijetja zloglasnega upornika.

Prav velika težnja po posredovanju tujih vojsk pri lovu na Konyja je drugi, še spornejši kamen spotike, ki poraja dvome, ali so se Nevidni otroci problematike lotili na pravi način.

Anywar Ricky Richard, ki ga je pri štirinajstih letih ugrabila LRA, njegovo družino pa z vasjo vred požgala, pravi, da je v poltretjem letu pri LRA videl marsikaj. Danes je vodja ugandske organizacije Prijatelji sirot (Friends of Orphans), do propagandne akcije Nevidnih otrok pa je kritičen. Precej bolj je naklonjen mirnemu stremljenju k normalizaciji regije kot militarističnim akcijam, h katerim napeljuje akcija Kony 2012. "Nevidni otroci so znani po organizaciji pomoči v obliki izobraževanja, ki je zelo pomembno. Niso pa organizacija, ki prispeva k miru. Mislim, da z zagotavljanjem miru in reševanjem konfliktov nimajo izkušenj. Z njihovim militarističnim pristopom se ne morem strinjati," je za National Geographic zapisal Richard, ki meni, da bi bilo v regiji treba nadaljevati za zdaj sicer neuspešne mirovne pogovore, ne pa razmere zaostrovati in v državo vabiti tuje vojake. Richard v prepričanju, da je problematika precej bolj zapletena, kot jo prikazujejo Nevidni otroci, nikakor ni osamljen.

V preteklosti so v Ugandi že stekle akcije, katerih cilj je bila aretacija ali likvidacija Konyja. A s spodletelimi akcijami so dosegli le, da se je Kony iz Ugande umaknil v druge države v regiji in da so se njegovi privrženci razbili na manjše skupine ter se na novo okrepili z ugrabitvami otrok, ki jih v primeru napadov uporabljajo tudi kot živi ščit.

Zakaj ravno zdaj?

Ker je mednarodna politika pogosto podobna kalnemu močvirju, v katerem skrite dvoživke stegnejo jezik le, kadar imajo konkreten interes, se seveda postavlja vprašanje, zakaj je Kony po 26 letih uporništva postal zanimiv za svetovno javnost šele leta 2012. "Lahko samo ugibam. Napetosti v svetu rastejo in Kitajska je vedno močnejša. ZDA se najbrž vključujejo, da jim Kitajci ne bi vsega pobrali," razmišlja Tomo Križnar, ki ugandskega predsednika sicer vidi kot enega izmed večjih ameriških "agentov" v tem delu sveta. Tudi Max Zimani iz ljubljanskega društva Afriški center se strinja, da je Kony za ZDA moteč predvsem zaradi svoje nepredvidljivosti. "Zainteresirani so za mir v regiji, da lahko mirno opravljajo svoje posle," meni Zimani, ki ocenjuje, da je v regiji več kot dovolj nafte in drugih surovin, da velesile v njih vidijo tudi svoj interes in ne le potreb tamkajšnjega prebivalstva.

Čeprav je militaristično razmišljanje, s katerim so se Nevidni otroci odločili obračunati z Josephom Konyjem, za nekatere sporno, pa je skupina, ki ji nekateri za nameček očitajo še sumljivo financiranje in porabo sredstev, svoj cilj zagotovo dosegla. O Konyju se govori in piše, vlade pa bodo ob dovolj velikem pritisku javnosti morale začeti izrekati svoja stališča do ugandskega upornika. Dr. Ana Bojinović Fenko s katedre za mednarodne odnose na fakulteti za družbene vede zato poudarja veliko vlogo nevladnih organizacij, ki so proizvajalke vrednot in norm, s pomočjo spleta pa so postale tudi mednarodne igralke. Možnosti rešitve sicer nimajo, lahko pa z vztrajnim opozarjanjem države prisilijo, da ukrepajo namesto njih. V Konyjevem primeru se bodo Nevidni otroci morda celo izkazali kot velika pomoč mednarodnemu kazenskemu sodišču v Haagu, ki svojih "operativcev" nima.