V strategiji razvoja prometa je zapisano, da bi s postopno uvedbo enotnih evropskih elektronskih sistemov cestninjenja nadomestili številne različne sisteme, ki jih trenutno uporabljajo države članice. Enotni sistem naj bi deloval po enakem načelu kot pri mobilnih telefonih; stroški se plačajo nacionalnemu operaterju in organom, ne glede na to, kje v Evropi je uporabnik. Poleg tega se lahko pri elektronskem cestninjenju stroški lažje prilagodijo različnim pogojem, kot so prometne konice, in vozilom, ki močneje onesnažujejo okolje in podobno.
Pravne in tehnične ovire
Pri iskanju rešitev za vzpostavitev enotnega sistema samodejnega brezgotovinskega pobiranja cestnin na evropskih cestah pa bo treba odstraniti še številne ovire. To je v svojem poročilu pred časom ugotovila britanska institucija SBD, ki se ukvarja s svetovalno dejavnostjo na področju razvoja in oblikovanja prometno varnostnih sistemov in telematike. Evropska komisija si je namreč zamislila, da bi vsa vozila, ki uporabljajo avtoceste, predore, mostove in druge posebne odseke evropskih prometnic, kjer se plačuje cestnine, opremili s ploščicami za elektronsko pobiranje cestnine, ki bi bile vezane na operaterje oziroma upravljalce cest. Tako bi uporabniki ob koncu vsakega obračunskega obdobja prejeli račun z zbirnim zneskom in specifikacijo vseh voženj v vseh državah, kjer bi bil uveden skupni evropski sistem.
Britanska družba SBD je v poročilu zabeležila in analizirala vrsto dejavnikov, ki naj bi usodno vplivali na zamude pri uveljavitvi skupnega evropskega sistema pobiranja cestnin. V poročilu so zajeti tako sistemi, ki so v posameznih državah že v uporabi, kot tudi tisti, ki jih še razvijajo, vsebina pa se dotika tudi problematike drugih telematičnih storitev, na primer posredovanja prometnih informacij in elektronskega klica v sili. Ugotovitve niso bile vzpodbudne, saj ugotavlja, da so sistemi v posameznih državah slabo medsebojno prilagodljivi, čezmejnega sodelovanja pa skoraj ni. Pri skupnih osnovah bo treba upoštevati, da bodo pogodbe med uporabniki in upravljalci cest in obračunski sistem cestnin deljeni med zasebni in javni sektor, prav tako pa razlike med tarifami, davki in drugimi predpisi.
Težko do enotnega sistema
Tudi tehnični vidik standardizacije skupnega sistema utegne predstavljati eno od pomembnih ovir. Evropske države namreč uporabljajo štiri različne tehnologije za elektronsko cestninjenje, najbolj razširjen je mikrovalovni DSRC (Dedicated Short Range Communication), v uporabi pa so tudi sistemi, ki delujejo na osnovi samodejnega zaznavanja registrske tablice, plačevanje cestnin preko tahografa in plačevanje s sistemom GSM/GPS s satelitskim nadzorom, ki ga v nekaterih državah že uporabljajo za tovorna vozila in avtobuse.
Vsa ta dejstva nakazujejo, da bo v evropskem prostoru zelo težko vzpostaviti enoten sistem elektronskega pobiranja cestnin, zagotovo pa je še precej časovno odmaknjen. To je bil tudi eden od razlogov, da je nova slovenska vlada Darsu naložila, naj nemudoma ustavi vse aktivnosti v zvezi z uvedbo elektronskega cestninjenja, saj je v kriznih časih to finančno prezajeten projekt, poleg tega pa je bolje počakati dokončne smernice Evropske unije. Kar pa seveda pomeni, da se bomo z vinjetami verjetno vozili tudi po letu 2014 in da se bodo tovorna vozila in avtobusi še naprej ustavljali na cestninskih postajah.
