Ko sem lani približno v tem času po vrnitvi iz severne Ugande želela objaviti članek o grozodejstvih, ki jih je tam več kot dvajset let počel Joseph Kony s svojo uporniško vojsko, najbolj okrutno, najbolj fanatično in najbolj grozljivo, kar jih je kdaj bilo na afriški celini, sem imela nekaj težav. Ne toliko zaradi samega članka, češ, kaj pa nas to briga, kar se sicer rado zgodi, ampak predvsem zaradi podrobnosti, ki menda niso bile primerne za slovenski želodec. Srečala sem na desetine otrok, nekdanjih žrtev Konyjeve vojske, ki jim je porezala ustnice, ušesa, nosove, jim odsekala roke ali jih kako drugače pohabila. Na stotine otrok brez staršev, ki jih je pobrala bolezen ali pobila Konyjeva banda. Na stotine družin, ki so živele v taki revščini, da bi se tudi najbolj neobčutljivim trgalo srce. Skoraj odrasle otroke, ki so bili pred leti vojaki. Resnico severne Ugande, ki nekaj let po končani dvajsetletni vojni, tiranstvu Konyja in njegovih pripadnikov, ne dosti manj pa vojakov ugandske vojske, še vedno v velikem številu živi po begunskih taboriščih z aidsom, HIV in neskončno bedo. Na stotine mladih žensk z otroki, ki nikoli ne bodo videli svojega očeta, ker so bile njihove matere ugrabljene in spolne sužnje Konyjeve vojske. Za grozodejstva ni lepih besed, prav tako ne za krutosti, ki so jih morali početi ugrabljeni otroci, sicer bi jih Konyjeva vojska poteptala, zverinsko pobila in pomendrala. Tam sem bila v času, ko je bila pozornost vsega sveta usmerjena v sosednji Sudan, kjer se je pod taktirko Zahoda rojevala nova država. Ugandski otroci, žrtve Konyjeve vojske, so se zdeli pozabljeni, nevidni, na koncu sveta, za Konyja in njegovo vojsko pa je pri nas vedel le malokdo.

Danes je to popolnoma drugače. Zaradi tridesetminutnega filma, ki ga je naredila kalifornijska nevladna organizacija Invisible Children, je Joseph Kony stopil v domovanja skoraj 60 milijonov ljudi po svetu. Postal je znan in osovražen, z zahtevo po zasluženi kazni. Hkrati predvsem iz severne Ugande, ki je bila največja žrtev njegovih krutosti, prihajajo ostre kritike. Oglašajo pa se tudi drugi kritični ljudje, ki vidijo ozadja in drugačne, ne samo človekoljubne namere tega filma.

Kony se je umaknil iz Ugande, s svojo maloštevilno vojsko, po mnenju mnogih celo manj kot 300-člansko, se giblje po širnem območju DR Konga, Centralnoafriške republike in Južnega Sudana. Tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča Luis Moreno Ocampo ga že šest let obtožuje vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti, Interpol je že 1. junija 2006 izdal "red notice", rdeče opozorilo za aretacijo, a brez učinka. Hkrati je treba vedeti, da ima tudi LRA svoje vzroke in korenine, tako kot tragedija Ugande, in da krutost Konyjeve vojske ni nastala iz nič.

Več v tiskani izdaji!