O idejah za albume, najnovejši Mi2 DECIBELI je izšel pred nekaj tedni, ki nastajajo v "gorci" v Podčetrtku, kakor Štajerci pravijo počitniški hiški, smo se pogovarjali z Jernejem Dirnbekom Dimekom, enim od dveh ustanovnih članov skupine.

"Na vaje se nam zmeraj mudi, z njih nikoli," je povedal v smehu in dodal, da je ta kraj njihovo svetišče, kjer največkrat ustvarjajo glasbo. Težav z oboževalkami nimajo ("Sindroma Jana Plestenjaka nismo nikoli okusili," se je pošalil Dimek), se pa večkrat najde kdo, ki fante pohvali prek spletnih družbenih omrežij kot sta twitter in facebook, na katerem ima skupina kar 17 tisoč privržencev.

Je bila pot od vašega prvega hita Črtica pa do danes, do singla Sladka kot med, dolga in trnova?

Očitno je čas resnično relativen. Meni se niti približno ne zdi, da je minilo že 17 let, česar niti nismo šteli sami, ampak so nam povedali drugi. (smeh) Zgodilo se je ogromno stvari, odigrali smo nešteto koncertov, izvedli številne projekte, za nazaj pa se zdi, kot en sam "šus".

Vendarle pa to, da ste že dolgo na sceni, ne pomeni, da ste izgubili začetni zanos in rokersko energijo?

Ne, ne, to naš band drži pokonci. Še vedno se vsakega "špila" sproti veselimo, kakor tudi vsakega novega projekta. Če se s tem kakšno obdobje ne ukvarjamo, postanemo prav lačni, željni ustvarjanja. Prav tako je vsakič, ko gremo na oder, še vedno prisotne nekaj treme, vsak nastop je nov izziv, enako pa velja tudi za vse ostalo, kar počnemo.

Moram reči, da se trema, ki ste jo omenili, ko nastopate, med občinstvom nikoli ne čuti. Se pa čuti energija, ki jo oddajate. Tremo torej zelo dobro prikrivate ali pa izgine v trenutku, ko stopite na oder pred množico oboževalcev, željnih vaših pesmi?

Res je, da o tem, ko stopiš na oder, niti nimaš časa razmišljati. Je pa trema na nek način nujna, saj bi brez nje začeli reči jemati preveč nonšalantno, kar bi obiskovalci kar hitro opazili. Vesel sem, da je pri nas še vedno prisotna, saj to pomeni, da imamo nek resen odnos do tega, kar delamo.

Torej tudi po 17. letih izkušenj ničesar ne jemljete zlahka in vedno dajete vse od sebe?

Ja. Pa še nekaj je – koncertni prostor se od prostora razlikuje, pogoji so vedno nekoliko drugačni, nikoli ne veš, kakšen bo obisk koncerta in pa odziv publike, obstajajo tudi "špili", ki pač "ne ratajo", zato do njih gojimo ustrezen "rešpekt". Ustvarjamo živo materijo, nismo tudi ne profesionalci, ki bi ob polnoči lahko zaigrali vse pesmi do popolnosti. Možnost, da bo kaj šlo narobe, je vedno prisotna, tako zaradi tehnike kot zaradi nas samih. Že samo zaradi tega si vsak nastop zasluži eno veliko mero spoštovanja.

Se vam res kdaj zgodi, da je vašem koncertu malo ljudi?

Seveda se, ampak ne nam. (smeh) No, saj se nam je, ampak zdaj pa že res zelo dolgo časa ne. Zadnji koncert, s katerim nismo do zadnjega kotička napolnili dvorane ali kluba, je bil pred dvema letoma in pol. Pa še takrat so bile okoliščine posebne, saj smo igrali na športni prireditvi, kamor so ljudje prišli prvenstveno zaradi tekme. Sicer so naši koncerti, tako samostojno kot na kakšnem festivalu, zadnja leta odlično obiskani, predvsem letos pa se nam dogaja kar nekakšna Mi2manija, ko praktično za vsak naš koncert zmanjka vstopnic.

Potem verjetno tudi ni odvisno od tega, kje igrate? Obstaja namreč šala, da če Mi2 igrajo v Ljubljani, je čisto jasno, kje bodo tisti večer vsi Štajerci.

Veljamo za prepoznaven štajerski band, a se je že pred leti zgodila tu sprememba. V podobni meri, kot je Kreslin na začetku veljal za prekmurskega izvajalca, smo tudi mi na koncerte najprej privabljali ljudi iz okolice, iz katere smo prihajali. Danes je drugače. Z veseljem nas hodijo poslušat tudi lokalni prebivalci, ne glede na to, kje smo. Dosegli smo preboj, že zdavnaj smo prešli lokalne okvirje.

Je bil jezik, izrazit za okolico, iz katere izhajate (iz Rogatca, op. a.), vaša prednost, saj je bil drugačen in nov? Je vaša priljubljenost zaradi tega še večja? Ali so za to poskrbela besedila, glasba, energija, ki jo oddajate?

Mislim, da je tukaj več dimenzij. Na dolgi rok samo ena "fora" zagotovo ne bi prepričala. Če bi ostali skupina, ki bi se ji vsi samo smejali, ko jo vidijo na odru, bi bilo to zanimivo morda za eno ploščo, počasi pa bi ljudje izgubili zanimanje. Takšnih primerov je bilo pri nas že veliko. Če bi se "šlepali" le na okolje, iz katerega prihajamo, sčasoma zmanjka stvari, ki jih imaš za povedati, saj se teme hitro izpojejo. Tako se je morala zgoditi tudi glasbena vsebina, ki je prepričala širši krog poslušalcev, da so nas odkrili nekje na naši poti, se potem navadili na nas.

Vpletanje našega narečja in nam specifičnih besed pa prispeva svoje k ljudskosti, ki se drži naše skupine. Ko kdaj kdo omeni Mi2, marsikdo reče, da smo takšni, kot bi nas srečal nekje na cesti, da ne mislimo, da smo nekaj posebnega, kar je navsezadnje res. In res je tudi, da smo s tem svojim nazorom dobili dodatno naklonjenost poslušalcev.

Nakazali ste, da ste nekoč bili skupina, ki so se jim ljudje smejali. So se vam res?

Naš začetek je res bil takšen. Mi2 se je rodil iz eksperimenta in zabijanja prostega časa. Bila sva dva, ki nisva imela pretiranega pojma o glasbi, naredila sva Črtico in nekaj začetnih skladb, in če nisi glasbeno močen, ti ne preostane drugega, kot da skušaš biti zabaven v besedilih. Kar sva z Robertom Firerjem Fikijem takrat počela. Ko se je nekaj let kasneje oblikovala skupina v zasedbi, kakršna je danes, je vse skupaj postalo bolj resno. Takrat je ta potreba po biti duhovit prešla v ozadje in smo se posvetili muziki. Seveda pa se še vedno skušamo pošaliti v kakšni pesmi, ker je to pač naš način življenja, prioriteta pa je vendarle rokenrol.

Mi2 ste trenutno na akustični koncertni turneji …

Prvič smo kaj takšnega poizkusili sicer že leta 2003, ko nas je Jure Longyka povabil v oddajo Izštekani, takrat smo imeli tudi nekaj koncertov, a smo kasneje, do leta 2010, ko nas je drugič povabil, vse skupaj dali na stranski tir. Tokrat smo z zadevo šli še korak naprej, mi temu rečemo v izvedbo ob tabornem ognju – par kitar in bas, nekdo, ki v naravi tolče po deblu, pri nas pa po španskem inštrumentu kahon, se pravi, da glasbo tvori čim več petja, glasbena spremljava pa je minimalna. Z novim letom smo začeli igrati po manjših klubih, ki so sicer postali že premajhni za našo električno izvedbo. Naleteli smo na odličen odziv, občinstvo prepeva z nami, komunikacija tako med nami kot z občinstvom je drugačna, pristnejša in zabavnejša.

Zanimivost na teh koncertih je tudi harmonika, ki je morda pri rokenrolu ne bi ravno pričakovali.

Dodati smo želeli melodični inštrument, nekaj, kar ni samo na žice, v skupini pa teh ne obvladamo dosti. Tako smo lahko razmišljali zgolj o ustni harmoniki, ki pa je nihče ne obvlada preveč dobro, navadni harmoniki in klaviaturah, ki pa so zelo velike. Tako je bila harmonika še najbolj priročna. Imam občutek, da kakšnemu članu v skupini ni najbolj pogodu, da jo uporabljamo, med ljudmi pa je izredno dobro sprejeta. Ne igramo pa je na narodno zabavni način, ampak za podlago, kar pesmim daje toploto.

Pred tedni ste tudi izdali nov album Decibeli.

Predstavlja izbor naših skladb s štirih koncertov – z dveh akustičnih pri Longyki ter dveh električnih, eden je iz oddaje Klub klubov, drugi pa je koncert v ljubljanski Cvetličarni izpred dveh let. Materiala smo imeli za osem ur, izluščili pa smo 28 skladb, jih polikali, pofrizirali in prečistili, če je bilo treba, nato pa jih izdali na dveh zgoščenkah in treh vinilnih ploščah. Na njem je naš najbolj železni repertoar – od prvih (Črtica, Pojdi z menoj v toplice) do zadnjih (Sladka kot med) hitov v akustični in električni različici. Dodali smo izbor nam najljubših skladb, pa pesmi, ki so priljubljene med koncertnim občinstvom, čeprav na radiih niso bile zelo predvajane, skratka, ta album je lep dokument skupine Mi2.

Kako pa se znajdete v teh časih, ko kupovanje in poslušanje zgoščenk ni več tako priljubljeno?

… malo več jih je treba podariti. (smeh) Praksa je, kar se tega tiče, res žalostna, bili smo veseli, da je bila Založba kaset in plošč RTV Slovenija pripravljena sodelovati, saj bi se sami zagotovo težje odločili za ta korak. A imamo očitno vendarle nek renome, saj prodaja nikakor ni slaba, zgoščenke so na voljo po trgovinah, sami jih prodajamo tudi prek spleta.

Kakšno mnenje pa imate o mednarodnem sporazumu Acta?

V obliki, v kakršni je predstavljena, Acte ne podpiram, mislim, da je nastala izključno pod pritiskom industrije, ki želi tukaj še povečati svoje prihodke. V praksi je tako, da pri prodaji glasbe prek spleta dobijo izvajalci manj kot deset odstotkov zneska, za katerega se njihova glasba prodaja, in če je kdo oškodovan zaradi piratstva, so to založbe, ne pa glasbeniki. Meni se založbe ne smilijo, politika naše skupine pa je itak vedno bila, da smo en kup naših posnetkov na spletu objavili brezplačno, na prejšnjem albumu Rokenrol smo celo napisali "Presnemavanje, posojanje in kopiranje je dovoljeno", saj od tega ne trpimo škode, raje vidimo, da se naša muzika posluša in da je v življenju več svobode kot represije.

Leta 2009 je o skupini izšla biografija. Ste takrat pomislili, da se je zaključila neka doba in vam hoče s tem kdo kaj povedati?

Recimo, da smo se takrat zavedli, da smo stari. (smeh) Ideja o biografiji ni bila naša, prišla je na pobudo založbe Litera iz Maribora, postavili pa smo jim ravno to vprašanje – mislite, da bo kdo umrl ali pa, da je skupina pred razpadom? (smeh) Biografije se ponavadi namreč pišejo po koncu kariere ali pa, ko je nekdo večji del nje že preživel. To so zanikali, rekli so, da smo dosti specifični in dovolj dolgo na sceni, da je čas, da se o tem kaj napiše. Pristali smo in tega nismo obžalovali. Sicer pa ni nikjer pravila, da je to naša zadnja biografija. Prav možno je, da bo, ko bomo 70 let na sceni, sledilo nadaljevanje. (smeh)

Oglejte si še videospot za najnovejši singel skupine Mi2, Sladka kot med.

Več intervjujev najdete v temiSpletni intervju.