Strupena mavričnost

Pritiski, da se istospolnost pravno in življenjsko povsem izenači z normalnimi odnosi med ljudmi v sodobni družbi, se stopnjujejo in dobivajo nove perfidne oblike. Videti je, da smo samo še korak od katastrofe. Med prebiranjem tujega tiska sem se zgrozil, ko sem v Guardianu prebral, kakšna srhljivka se dogaja na neki srednji šoli v londonskem Wembleyju. Tam se je skupina 30, 40 dijakov, ne zavedajoč se sprevrženosti svojega početja, odločila spremeniti šolo v ustanovo, strpno do istospolno usmerjenih. Kar je še hujše, pri tem so dobili celo polno podporo učiteljskega zbora, ki bi najbolj moral skrbeti za ohranjanje moralnih krščanskih vrednot. Zdaj se ta mularija po pouku dnevno dobiva in načrtuje akcije, s katerimi naj bi med sošolci povečali število tistih, ki istospolno usmerjenih sošolcev ne bodo zmerjali, špikali, ustrahovali in ignorirali. Namesto da bi sošolce (pod)učili, da je treba iztirjencem in izprijencem jasno pokazati, kje jim je mesto, to pa vsekakor ni med normalnimi, raje po vsej šoli izobešajo zastave mavričnih barv in prirejajo predavanja o homoseksualnosti. Med predavatelji pa ni duhovnikov, ki bi znali stvari postaviti na pravo mesto. Raje vabijo psihologe in zdravnike, sociologe in filozofe, ki pa imajo največkrat pretirano strpen odnos do homoseksualnosti. Toda mularija gre čez vse meje in za predavatelje vabi celo geje in lezbijke, ki šolarjem razlagajo, kako lepo je v istospolni zvezi, kako dve mami ali dva očeta lahko vzgajata otroka in da je včasih otrokom v takšni zvezi boljše kot v tisti od boga zapovedani, v kateri se pijani oče in zafiksana mati butata pred otrokom na dnevni bazi. Potem bodisi gledajo filme, ki so jih naredili istospolno usmerjeni, ali pa govorijo o nekakšnih težavah, ki so jih geji in lezbijke imeli v zgodovini in jih imajo še danes. Denimo o tem, kaj so z istospolnimi počeli nacisti ali pa kako na paradah ponosa obritoglavci in neonacisti mlatijo pedre. Razpuščena mladež soli pamet sošolcem, da je treba o istospolnosti govoriti odkrito, brez predsodkov, da beseda gej ne sme imeti negativne konotacije, da istospolne družine lahko funkcionirajo vsaj tako dobro kot tiste, ki jih zapoveduje vrhovni poglavar katoliške cerkve. Ne boste verjeli, celo spodbujajo tiste, ki so doslej skrivali svojo istospolno usmerjenost, naj se tega ne bojijo pokazati in se ne sramujejo. Tiste druge pa nagovarjajo, da svobodno objamejo geje, ali lezbijke, češ da to ni nič groznega, pohujšljivega in zdravju nevarnega. Skratka, prava srhljivka. Kam gre ta svet, kam gre to šolstvo? Kajti ne policija, ne učitelji, ne socialne službe, ne vlada se ob tem dogajanju na šoli ne zganejo, mnogi pa tej perverziji celo ploskajo in jo označujejo kot velik napredek v miselnosti mladih. Nikogar ne skrbi, kakšne brazgotine bo takšno nekritično sprejemanje pederastije pustilo na nežnih otroških dušicah in da bo zaradi tega vse več homoseksualcev, saj gre za kužno bolezen. Ker zgledi, še posebej slabi, radi vlečejo, se bojim, da ni daleč kataklizmični dan, ko se bo še na naših šolah razpaslo poveličevanje gejevstva kot nečesa normalnega in sprejemljivega. Samo korak smo od tega, da v učilnicah zaplapolajo zastave mavričnih barv in da se dijaki začnejo strpno obnašati do gejev in lezbijk, kar bo pogubno za slovenski narod. Samo mladež NSi in Primčevi bojevniki nas lahko rešijo pred dokončnim propadom in izginotjem.

Od kod te solze, Vladimir?

Je neustrašni borec s tigri, nosilec črnih pasov vseh japonskih borilnih veščin, je do pasu gol jezdec divjih konj v stepi, potapljač, ki iz globin prinaša nastavljene dragotine, voznik formule, pilot bojnega letala, tajni agent... skratka alfa samec, ki ga bo vesela vsaka mati za zeta in vsak narod za državnika. To je, če še niste uganili, v nedeljo izvoljeni bivši novi, verjetno dosmrtni, predsednik Rusije Vladimir Putin, ki pa je ob razglasitvi zmage pokazal nekaj, česar niso pričakovali niti njegovi najbolj goreči oboževalci. Vladimir je v zahvalnem govoru dovolil, da sta mu dve solzi spolzeli po kot marmor čvrstem obrazu, še zajecljal je povrhu in nekajkrat šmrknil kot najstnik, ki ga je zapustilo prvo dekle. Šok za Ruse, šok za ves svet. Tega fenomena so se takoj lotili psihoanalitiki tajnih služb - Cia, Mosad, Mi6, Sova, grška NIS (Ethniki Ypiresia Pliroforion) in moldavska SIS (Serviciul de Informatii si Securitate al Republicii Moldova). Vzrokov za solzavost je lahko kar nekaj, najbolj pomembno pa je ugotoviti, ali so za državno stabilnost in svetovni mir nevarni. Lahko bi namreč šlo za starčevsko šibkost ali neuresničeno ljubezen z mlado manekenko. Oboje bi bilo pogubno. Izkristalizirale so se tri možnosti. Šlo je za solze sreče zaradi tako množične podpore. Resda ni dosegel izida Slobodana Miloševića (102 odstotka), a dve tretjini glasov ob tako pokvarjenih in popadljivih protikandidatih je neverjeten uspeh. Drugi razlog, ki je tudi uradno pojasnilo Kremlja, je strupeno mrzel veter, ki je vel po moskovskih ulicah. Tretji je, da so lepotni kirurgi pri nategovanju Putinove obrazne kože, ki zdaj nima niti ene gubice, tako kot Berlusconijeva, poškodovali solzne mešičke. Toda še najbolj verjetni razlog je, da so se mu utrnile solze, ko je videl protestirati nekaj tisoč ljudi, ki mu zmage ne privoščijo. Spomnil se je prijateljev Gadafija, Mubaraka, Asada, ki so do zadnje sekunde trdili, da so protesti tuja zarota. Ali je možno, da je tudi ruski ponosni človek za pest dolarjev, tako kot protestniki v Libiji, Egiptu, Siriji in Iranu, pripravljen rušiti najboljši režim na svetu? Kdo se ob tej možnosti ne bi razjokal?