Tako velike razlike v ceni za podobno storitev si Franci ne zna razložiti, še posebej, ker je umaška zobozdravnica povedala, da tehnične stvari vozi v izdelavo v Ljubljano. "Na kakšen način zobozdravniki postavljajo cene, ne vem povedati," pove Ljubljančan.

Spletne ponudbe kažejo, da so zobozdravstvene storitve na Hrvaškem tudi za polovico cenejše kot v Sloveniji. Za belo zalivko, ki v Sloveniji stane okoli 100 do 200 evrov, pacient na Hrvaškem odšteje od 30 do 60 evrov. Cirkonijeva krona, ki lahko pri nas doseže ceno 800 evrov, je na Hrvaškem na voljo že za 280 evrov do 420 evrov, našteva ena od internetnih strani, kjer posredujejo zobozdravstvene storitve na Hrvaškem.

V nekaterih krajih na severu hrvaške obale so napisi zobozdravnikov razobešeni na vsakih nekaj deset metrov. Tako je tudi v Rovinju, kraju z malo več kot 14.000 prebivalci, kjer zobozdravniški centri za svoje paciente urejajo nastanitve in celo prevoz z letališč. Mnogi od njih imajo spletne strani v tujih jezikih, na katerih so objavljeni tudi ceniki, del turistične ponudbe v kraju pa so tudi kozmetične storitve, kot je na primer glajenje gub ali lasersko odstranjevanje dlak. Turisti, ki pridejo tja na dopust, lahko tako ubijejo več muh na en mah.

Med pacienti rovinjske ordinacije H-dent, v kateri dela mladi zobozdravnik Ivan Habijanec, je okoli 30 do 35 odstotkov slovenskih državljanov. "Cena je eden od pomembnih razlogov, da pacienti iz Slovenije prihajajo k nam, ni pa edini. Že pred dvajsetimi leti so nekateri družinski prijatelji čez mejo prihajali k mojemu očetu, ki je prav tako zobozdravnik, in nas priporočili še svojim prijateljem. Gre za krog pacientov, ki stalno prihajajo. Glede na to, da k zobozdravniku ne gredo vsak dan, ni prav velike razlike, ali gredo k 15 kilometrov oddaljenemu zobozdravniku v bližnjem kraju ali pa k 65 kilometrov oddaljenemu v Rovinj. Večina slovenskih pacientov prihaja z območja Nove Gorice, Kopra in Postojne, nekaj pa jih je tudi iz Ljubljane. Veliko je tudi Italijanov in Britancev, okoli 30 pacientov letno pa pride tudi iz ZDA. Pri domačih pacientih, pa tudi slovenskih, ki se zlahka pripeljejo v Rovinj, zobe popravljamo zaporedno v več obiskih, zatem pa prihajajo na preglede na primer enkrat letno. Kakšne posebne razlike med slovenskimi in hrvaškimi pacienti zato niti ni, če odštejemo, da nekateri Slovenci načrtno prihajajo med dopustovanjem v Rovinju," pove.

Razlike med cenami na hrvaški obali in v Sloveniji so po njegovi oceni povezane predvsem s kupno močjo. Tudi v Zagrebu so zobozdravniki bistveno dražji kot v Istri, je poudaril, saj je v večjih mestih vedno toliko povpraševanja, da lahko cene zastavijo na kakršnikoli ravni.

"Implantati za vsak žep"

Pri pacientih iz oddaljenih držav se v rovinjski zobozdravstveni ordinaciji organizirajo drugače kot pri slovenskih in so zanje na voljo ves dan. Pri preprostejših posegih je lahko pri teh pacientih vse nared v enem tednu, pri kompleksnih, na primer implantologiji, pa sta potrebna dva. Nekateri pacienti iz oddaljenih držav si kljub temu želijo, da bi jim zobe uredili čez noč takšne raje zavrnejo, poudarja zobozdravnik Habijanec, da ne bi prišlo do zapletov.

Mnogi od pacientov iz tujine, tudi Slovenije, v Rovinj prihajajo po implantate. Ti so še posebej velika pridobitev za brezzobe paciente, ki so jim prej proteze "plesale" po ustih in so imeli zaradi tega obilo težav. V zadnjem času pa pacienti k zobozdravniku vse bolj prihajajo tudi zaradi estetike, opaža Habijanec. "Vse bolj se širi ameriško dojemanje lepih zob, ko morajo biti zobje karseda beli in v popolnoma ravni vrsti. Odstopanja, ki so lahko šarmantna, niso zaželena. To je sicer v nasprotju z evropsko šolo v zobozdravstvu, ki zob ne spreminja do popolnosti, a si pacienti vse bolj želijo hollywoodskega nasmeha," pove in nam pokaže fotografijo zob, belih kot papir.

Veliko zobozdravnikov, ki so "specializirani" za tujce, je tudi na Reki in v Opatiji. Podjetje Dojem iz Škofje vasi se ukvarja s povezovanjem slovenskih pacientov, ki iščejo zobozdravnika na Hrvaškem, z Estetsko dentalnim centrom Opatija. Pacientom pomagajo vzpostaviti prvi stik, paket "Implantati za vsak žep", ki vključuje tri implantate, tri nadgradnje in tri cirkonijeve oziroma keramične prevleke, pa glede na spletno ponudbo stane 3095 evrov. Direktor podjetja Igor Plahuta ugotavlja, da pacienti na Hrvaško odhajajo predvsem po protetiko in implantate, pa tudi na zamenjavo amalgamskih plomb z belimi. Materiali, ki jih uporabljajo v opatijskem centru, so enako kakovostni kot v Sloveniji, je zatrdil, k nižji ceni pa prispeva cenejša delovna sila. Prednost tovrstnega dentalnega turizma so tudi garancije, je poudaril: če pacient upošteva zobozdravnikova navodila, znašajo pri implantatih na primer do deset let. Plahuta dodaja, da prihaja pri dentalnem turizmu na Hrvaškem vse bolj v ospredje kakovost dela: "Splošno je znano, da so stomatološke storitve na Hrvaškem cenejše, a pacienti kmalu ugotovijo, da cene niso najpomembnejši dejavnik za odločitev o posegu. Kdor ne bo delal kakovostno, ne bo preživel".

O tem je prepričan tudi gospod Franci, ki se ne boji, da bi mu na Hrvaškem vgradili slabše materiale ali slabše opravili delo. "Pa saj zobe delajo po vsem svetu! Zakaj bi bili skeptični do hrvaških zobozdravnikov? Drugo leto bodo v EU," spomni. Prepričan je, da že sami gledajo na to, da človeku dobro naredijo, saj "dober glas seže v deveto vas".

Meni, da bomo ljudje tudi pri zobozdravstvenih storitvah začeli bolj premišljevati, kaj se nam bolj splača. "Saj se tako obnašamo že pri vsaki stvari. Včasih tudi nismo hodili po trgovinah, da bi našli ugodnejši nakup, sedaj pa vemo, v kateri trgovini je treba kaj kupiti, in se na koncu leta nekaj prihrani."

Škrbasti nasmehi in stanje družbe

Domača stroka medtem že več let svari pred pastmi odhajanja pacientov čez mejo. "Dentalni turizem je problematičen predvsem zato, ker zobozdravstvena oskrba ni enkraten dogodek. Tudi če se pacientu naredi mostiček ali z implantati podprto protetiko, je treba stanje zob in ustne votline kasneje spremljati. Napačno je mišljenje, da je s tem, ko si damo narediti zobe, že vse končano. Poleg tega je v nekaterih primerih pred izdelavo protetičnih nadomestkov potreben čas, da se zaceli obzobno tkivo, tako da lahko hitenje v dentalnem turizmu povzroči težave," je poudarila Sabina Markoli, predsednica odbora zbornice za zobozdravstvo pri Zdravniški zbornici Slovenije. Ob tem opozarja, da so lahko spletne ponudbe za dentalni turizem zavajajoče, na primer glede garancij. Razlike v cenah so sicer povezane z razlikami v kupni moči, je spomnila, kar pomeni, da tudi v Sloveniji niso povsod enako visoke.

V ozadju odhajanja slovenskih pacientov na tuje so omejene pravice v slovenskem zobozdravstvu. Na pacienta je letno na voljo le 45 evrov, je opozorila Markolijeva, delež denarja za zobozdravstvo znotraj sredstev za zdravstvo pa se je v zadnjih letih znižal s 7 odstotkov na okoli 4 odstotke. "Že vrsto let na prefinjen način znižujejo pravice, zlasti pri protetični rehabilitaciji. Če ti na vsaki strani manjkata samo dva zoba, na primer štirica in petica, zdravstvena blagajna ne krije ne proteze ne mostička," je ponazorila. Kot pravi, bo o prihodnji vključenosti zobozdravstva v javno zdravstvo sicer odločala politika, jasno pa je, da mora ob neustreznem financiranju iz javnih sredstev posameznik več plačati iz lastnega žepa. Tudi nasmehi, ki so v državah z visoko udeležbo posameznika pri plačilu pogosto škrbasti, so odraz stanja družbe, je poudarila.

Marsikatera storitev, po katero pacienti odhajajo na Hrvaško ali še dlje, pa sploh ni pravica iz zdravstvenega zavarovanja. Trgu, na katerem lahko cene poletijo v nebo, so na primer prepuščeni že omenjeni zelo dragi implantati, pri katerih en sam stane več kot tisoč evrov. Za samoplačništvo, vključno z dentalnim turizmom, se pacienti odločajo tudi zaradi čakalnih dob v javnem zdravstvu ali pa si pri protetiki želijo nadstandardne materiale, ki jih zdravstvena blagajna ne krije.

Dolgotrajna obravnava doma je bila tudi razlog, da se je za obisk zobozdravnika na tujem odločila mlajša Ljubljančanka. Težav z zobmi ni imela, želela pa si je sive plombe zamenjati z belimi, ker jih je imela zelo veliko. Pri svoji zobozdravnici je menjavala plombe na pol leta, saj jo je, ker ni bila nujni primer, naročala na šest ali osem mesecev. Prijatelj pa ji je priporočil zasebnega zobozdravnika iz Beograda: "Šla sem dol in zamenjala dvanajst plomb v dveh dneh. Trajalo je dvakrat po dve uri: ena stran, druga stran, in je bilo konec."

Bilo pred letom dni in še vedno vse plombe držijo. Najbolj jo je skrbelo, da jo bo, ker bo zobozdravnik zamenjal toliko plomb naenkrat, kaj bolelo ali skelelo, a ni bilo nobenih reakcij. "Predvsem je veliko ceneje kot pri nas. Za dvanajst plomb in dve injekciji za lokalno anestezijo zadaj sem plačala 280 evrov. Rekel je, da lahko naredimo s slabšim materialom in bo ceneje, lahko pa z boljšim materialom in bo malo dražje. Absolutno sem se odločila za boljši material." Pomemben je tudi prihranek pri času, saj bi s takim tempom naročanja pri zobozdravnici znotraj javnega zdravstva plombe verjetno menjavala vsaj pet let. Pri odločitvi je bilo pomembno tudi priporočilo. "Kar h kateremukoli zobozdravniku ne bi šla, videla sem, kako je popravil zobe prijatelju, in se na tej podlagi odločila." Gospa še naprej obiskuje svojo ljubljansko zobozdravnico in ji je tudi vnaprej povedala, kaj namerava. Zobozdravnica ji je takrat dejala, da jo razume in podpira, po pacientkini vrnitvi iz Beograda pa je ocenila, da je njen beograjski kolega dobro opravil svoje delo.

Pacientka je beograjskega zobozdravnika obiskala še enkrat, ko se je mudila na službeni poti v Srbiji. Poklicala ga je, ker se ji je okrušil zob, in naročil jo je za čez nekaj ur. "Morda se z zasebniki pri nas tudi da tako urediti, pri zobozdravniku, ki deluje v okviru javnega zdravstva, pa ne," je povedala o svoji dobri izkušnji z dentalnim turizmom.

Bo zobozdravstvo sploh še javno?

Mag. Željko Valčić, nadzorni zobozdravnik pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), se strinja, da za zobozdravstvo v Sloveniji namenimo premalo denarja. Na odnos do zobozdravstva po njegovem kažejo predlogi zadnjih let, da bi zobno protetiko izločili iz javnega zdravstva, pa tudi zniževanje deleža, v katerem jo krije obvezno zavarovanje (lanskega decembra je skupščina ZZZS odločila, naj zobne proteze obvezno zavarovanje krije le še v petih odstotkih, preostalo pa naj krije dopolnilno zavarovanje). Tako je vse bolj na mestu vprašanje, ali bo zobozdravstvo sploh ostalo del javnega zdravstva.

Valčić meni, da bi bilo prepuščanje ustnega zdravja trgu napačna pot, še zlasti v sedanjem kriznem času. Namesto tega bi moralo po njegovem dobiti večjo veljavo: "Zgodovinsko se je uveljavila teza, da skrb za oralno zdravje ne sodi med posvečene medicinske poklice, čeprav je to del celostnega zdravja. Tveganje za porod otroka z nizko porodno težo je pri nosečnicah z boleznimi obzobnih tkiv za 7,5-krat večje kot pri drugih. Bolezni obzobnih tkiv so med drugim povezane tudi z večjim tveganjem za možgansko kap in za zaplete pri sladkorni bolezni... Novejše raziskave kažejo, da bi se cena zdravljenja kroničnih bolezni, ki so povezane z boleznimi tkiv, zmanjšala za petino, če bi imeli ustrezno podporo zobozdravnikov," je opozoril.

Izbranega osebnega zobozdravnika ima trenutno 78 odstotkov ljudi v Sloveniji, kar je za okoli 3 odstotke več kot v letih poprej. Od preostalih 22 odstotkov nekateri obiskujejo zasebnike, nekateri pa ne obiskujejo nobenega zobozdravnika. Dostopnost zobozdravstva so v minulih letih poskušali izboljšati s spremenjenim načinom financiranja, ki upošteva število pacientov, v prihodnje pa bo treba ubrati populacijski pristop, meni Valič. Danes se paciente naroča po enakem ključu, kar pomeni, da so lahko nekateri preredko prišli na vrsto: "Za nekoga z zdravimi zobmi in obzobnimi tkivi ni smiselno, da se ga naroča na pol leta, ampak bi ga lahko naročali na vsaki dve leti. Bolj ogrožene paciente bi bilo na drugi strani treba naročati bistveno pogosteje kot sedaj. Prioritetne skupine so na primer nosečnice, otroci in najstniki, kronični bolniki, ljudje s posebnimi potrebami in starejši. Poskrbeti bi bilo treba tudi za timski pristop, tako da bi zobozdravniki sodelovali z družinskim zdravnikom in različnimi specialisti. Namesto v količino storitev bi se morali usmeriti v vprašanje, kaj prinese največjo korist za največjo skupino ljudi".

Kljub vsemu pa so pravice v zobozdravstvu v Sloveniji še vedno dokaj široke, meni Valčić. Prav vse države pri pravicah v protetiki upoštevajo število manjkajočih zob, je poudaril, strinja pa se, da bi bilo smiselno kakšno pravico dodati. Pred leti so v imenu spodbujanja boljše higiene na primer ukinili pravico do čiščenja zobnega kamna, ki je zdaj samoplačniška. Glede na to, da bi skoraj 50 odstotkov prebivalstva v Sloveniji potrebovalo kirurško zdravljenje dlesni, bi bilo smiselno razmisliti o vrnitvi te pravice v javno zdravstvo, ugotavlja Valčić. Tudi implantati bi lahko ob povsem brezzobi čeljusti, ko klasične protetične rešitve ne delujejo, postali pravica iz zdravstvenega zavarovanja, meni.

Po njegovem bi bilo dobro tudi, da bi ministrstvo za zdravje določilo priporočene maksimalne cene, da bi se pacienti pri samoplačniških storitvah lažje orientirali. Danes nanje namreč pristajajo tudi, ko so očitno previsoke. Valčić pa je, tako kot Sabina Markoli, skeptičen do dentalnega turizma, saj je za zdaj popolnoma nereguliran. Priznavanje pravic do popravil in morebitnih odškodnin ni urejeno, ne glede na zagotovila posrednikov, je opozoril. Težava je še komunikacija med zobozdravnikom in pacientom, manjkata predpriprava na posege in vzdrževalna terapija, prav tako zobozdravniki v oddaljenih državah ne poznajo siceršnjega zdravstvenega stanja pacienta, ki ga bodo videli le enkrat. Še zlasti za ljudi z različnimi kroničnimi boleznimi je tveganje pri dentalnem turizmu zato veliko. Če že razmišljajo o tem, bi bilo dobro, da se prej pogovorijo s svojim osebnim zdravnikom in zobozdravnikom, je priporočil Valčić. Kot pravi, tudi ni vseeno, ali gre pacient na večje posege na bližnjo Hrvaško ali pa v oddaljeno Bolgarijo.

Sicer pa je zobozdravstveni turizem v Evropi že desetletja star pojav, je spomnil: "Avstrijci so zaradi nižje cene vedno hodili na Madžarsko, Nemci na Poljsko, Italijani v Slovenijo in na Hrvaško, Grki v Bolgarijo, Švedi in Finci pa v Estonijo. Dentalni turizem je tržna niša, a pravice teh pacientov niso urejene. Problem bi morali rešiti na ravni EU ali pa vsaj na ravni bilateralnih odnosov med posameznimi državami. Paciente je treba bolje zaščititi in jasneje opredeliti odgovornost."