Če nekaj zgleda kot raca, hodi kot raca in se oglaša kot raca, ne potrebujemo pravnomočne sodbe, da bomo verjeli, da je pred nami raca," je voditelju Slavku Bobovniku v četrtkovih Odmevih navrgel šef protikorupcijske komisije Goran Klemenčič. Čeprav je bil njegov nastop v registru javkanja, da preprosto ščijejo proti vetru in bodo v kratkem, če jih oblast ne bo vzela dovolj resno, predlagali samoukinitev, je prispodobo z racami treba vzeti še kako zares. Poslanec Ivan Simčič in njegov šef Karel Erjavec sta nam to demonstrirala v zadnjih tednih. Medtem ko smo se vsi zabavali ob več kot očitnem sprenevedanju in saltah, ki sta jih izvajala, je zunanji minister uspel razdirati žoltave s primerjavo, kako še sam nima pojma, katero šolo je obiskoval v Belgiji. No ja, če je res tako, potem vsaj upam, da ve, katero državo zastopa, ko se okoli fijaka kot naš predstavnik. Ali pa zraven vozi odvetnike, ki ga zastopajo v trenutkih, ko predenj stopi kakšen novinar in ga vpraša po zdravju. Namreč, resno nas bo moralo začeti skrbeti za zdravje tistih, ki vodijo to državo. Očitno so pod strašanskim stresom, saj jih navadni zvedavi novinarji in kamere spravijo v stanje šoka. Takšnega šoka, da se odločijo, da ne bodo več komunicirali s tistimi, ki so jih še pred meseci vabili na vsako vaško procesijo in govorili o svojih volilcih, delavcih, kmetih in upokojencih. Če je res, da je zunanji minister eni televiziji sporočil, da bo z njimi komuniciral samo še preko odvetnikov, potem je čas, da se pripravite na odhod političnih fac z ekranov.

Super, bomo zavpili. Saj zadnje čase ne delajo drugega, kot vehementno hodijo mimo kamer in mikrofonov, izrekajo znamenito dvozložnico "nimam komentarja" ali še bolj kunštno ugotovijo, da vsak prevzema odgovornost za svoja dejanja. Skratka, politična elita se je določila, da bo molčala. Kul, saj je bolj pomembno, da zaviha rokave in dela sto na uro.

In v tem tednu smo videli in slišali same revolucionarne ugotovitve. Da bo treba varčevati, da bodo državni zapravljivci kaznovani, da bodo ukinili fikuse in fotelje, da bodo razveljavili vse razpise in pogodbe in da bodo naredili red. Sicer smo to o delanju reda že videli v kakšnem zgodovinskem filmu, ampak sliši se dobro. Končno so prišli fantje, ki bodo na tej desperadični sceni naredili red. Pravi kavboji, ki bodo počistili vsa mesta in vasi, ki jih v rokah držijo barabe in kriminalci. Vmes pa še kakšna animirdama v visokih petkah.

Edini, ki stalno govori, je superminister Žiga Turk. In pri tem se moramo strinjati z njegovo ugotovitvijo, da nam noben sklad, nobena agencija in noben direktorat ne zagotavlja, da bomo imeli dobre filme ali knjige. Ravno nasprotno. Za kulturnike je vedno veljalo, da so najbolj produktivni takrat, ko najbolj trpijo. Manj ko bodo dobili iz državnih jasli, bolj bodo ustvarjalni. Saj veste, lačen in jezen filmar zagotovo posname boljši film kot tisti s polnim vampom škampov in plačanimi počitnicami na nekih izmenjavah v tujini ali festivalih. Saj je zdaj ja bolj šik, če se film posname na kakšen mobilnik, kot pa na super hi-tech mašinerijo. Podobno je tudi recimo z nacionalko. Televizija lahko odpusti vse tiste, ki ne delajo neposredno na programu. Saj je že čas, da se razvajeni zvezdniki, ki se samo sončijo v soju reflektorjev, malo bolj potrudijo. Sami skupaj sklamfajo sceno, si ukrojijo gvante in vmes še priskrbijo kakšnega sponzorja. Uredniki pa so tako ali tako odveč. Le gnečo delajo v šestnajstmetrskem prostoru. Saj je jasno, da se objavlja tisto, kar se dobi od zaupljivih virov. Take sočne zgodbice pod krinko raziskovalnega novinarstva in "ehte ekskluzive".

Časi, ko je bilo vsega preveč, so definitivno mimo. Zdaj bo treba najti užitke v tem, da je vsega premalo. In potem je fino slišati komentatorja na Eurosportu, ki je ves iz sebe, ko v biatlonu vso svetovno konkurenco nabije Jakov Fak. Komentatorja, ki vzneseno sporoči, da je Fak predstavnik države, ki ima na voljo pet procentov sredstev biatlonskih velesil. Res epično. Naši športniki na zelju in krompirju, prezebli, v nekaj let starih kombinezonih tolčejo razvajeno športno srenjo kot za šalo. Dragi moji, to je umetnost. To je ta naša klenost, na katero smo pozabili.

Najverjetneje je to imel v mislih naš predsednik Danilo Türk, ko je govoril, da ne smemo postati dežela pesimizma. In na to naj pomislijo vsi javni uslužbenci, ko se jim bodo rezala krila. Učitelji, ko bodo zmrzovali v mrzlih učilnicah, ker bomo varčevali s kurjavo, kirurgi, ki bodo operirali brez anestezij, ker jih ne bo plačala zavarovalnica, in ajzenponarji, ki bodo spet zalaufali parne lokomotive, ker sta nafta in elektrika predragi. Premog je naša edina rešitev. Poganjal bo termoelektrarno, in če ga bo še kaj ostalo, ga bomo predelali v margarino. Prve kose margarine pa dobijo najbolj zaslužni. Ta teden naši biatlonci. In poslanec Ivan Simčič, če se slučajno namala pred kamerami…