Po štiri leta in pol trajajočem sodnem procesu je ameriško vrhovno sodišče februarja letos zavrnilo zahtevo vodstva podjetja Odyssey za revizijo in obnovitev procesa, ki se je zaključil na prvostopenjskem sodišču v mestu Tampa (Florida) junija 2009 z razsodbo sodnika Marka Pizza, da zaklad z ladje Las Mercedes pripada Španiji. Čeprav je bila najdena v mednarodnih vodah blizu portugalskega rtiča Santa Maria, sta tako prvostopenjsko kot tudi pritožbeno sodišče v Georgii soglasno potrdila, da po ameriški zakonodaji in špansko-ameriškem sporazumu iz leta 1908 ter po ne povsem jasni mednarodni konvenciji tovor ladje pripada državi, pod zastavo katere je plula v času izginotja oziroma potopitve, kar so španski pravni strokovnjaki tudi dokazali. Tako je ameriško pravosodje konec februarja naložilo najditelju, da mora zaklad izročiti Španiji.

Zapletena in tragična zgodba

Zgodba, povezana s potopom fregate Las Mercedes, je zapletena in tragična in govori o zatonu španskega imperija. Predstavlja uvod v eno najbolj znanih bitk v zgodovini pomorskega bojevanja, spopad med angleškim in francosko-španskim ladjevjem 21. oktobra 1805 ob rtu Trafalgar, ki je dokončno razblinil moč španskega imperija. Fregata Las Mercedes je bila zgrajena leta 1789 v Havani na Kubi. V svojem času je predstavljala moderno bojno ladjo zadnje generacije, ki so jo odlikovale čiste in elegantne linije. Opremljena je bila s 36 topovi in posadko 300 mož.

Na svojo poslednjo misijo je, kot pričajo dokumenti iz tega časa, odplula iz urugvajskega Montevidea 9. avgusta 1804 na ukaz kralja Karla IV. (1748-1819). Spadala je v četverico fregat (Las Mercedes, Fama, Clara in Madea), ki so bile zadolžene za prevoz državnega denarja oziroma pobranih davkov iz kolonij v Španijo. Poleg posadke v manjši zasedbi so se na ladjo Las Mercedes vkrcali številni španski trgovci z družinami, ki so se s svojim premoženjem vračali v Evropo. Tako se je Las Mercedes na zadnjo vožnjo odpravljala naložena z več tonami različnega blaga vključno, s stotisoči zlatnikov in srebrnikov, ter z okoli tristo potniki in člani posadke.

Po skoraj dvomesečni plovbi in številnih postankih v pristaniščih španskih kolonij se je ladijski konvoj pod poveljstvom brigadirja Joseja de Bustamanteja y Guerre v začetku oktobra 1805 približal Iberskemu polotoku. Petega oktobra zgodaj zjutraj, dan pred pristankom v pristanišču Cadiz, so na obzorju blizu portugalskega rtiča Santa Maria zagledali jadra tujega ladjevja. Nekaj ur kasneje je španski poveljnik prepoznal štiri dobro oborožene in hitre angleške fregate, ki so se jim medtem že približale in se razmestile v bojni liniji. Okoli 9. ure dopoldne jim je angleški poveljnik kapitan Moore poslal svojega oficirja s sporočilom, da jih bo zavzel in odvedel celoten španski konvoj. Bustamante mu je poslal odgovor, da bo branil svojo čast. A še preden se je angleški sel vrnil na poveljujočo fregato Indefatigable, je Moore že ukazal izstreliti opozorilno topovsko salvo.

Sledil je spopad, v katerem je angleški topovski izstrelek zadel skladišče smodnika na fregati Las Mercedes, ki je zatem eksplodirala in v trenutku potonila skupaj z 249 potniki in posadko ter dragocenim tovorom. Rešiti se je uspelo le kakim 50 ljudem. Preostale španske fregate so se morale na koncu predati Angležem, ki so španske ujetnike, njihove ladje in tovor prepeljali v Gibraltar in od tam kasneje v Anglijo. To je hkrati pomenilo konec miru med Anglijo in Španijo in vodilo v zgodovinski poraz špansko-francoskega ladjevja pred trafalgarsko obalo.

Dve stoletji pozneje je potopljeni dragoceni tovor vnovič zablestel pod žarometi 6,3-tonskega robota Zeus, ki je naletel nanj na globini 1100 metrov nasproti obale Algarve, pokrajine na jugu Portugalske. Bilo je konec marca 2007, ko je Zeus z morskega dna poslal fotografije kovancev s podobo Karla IV. Robot je bil voden z ladje Odyssey Explorer v lasti ameriškega podjetja Odyssey Marine Exploration s sedežem v mestu Tampa na Floridi. Podjetje je ustanovil Greg Stemm leta 1994 z namenom iskanja in odkrivanja ostankov ladij na dnu morij. Stemm poudarja, da se ukvarja s podvodno arheologijo in ne vidi rad, da ga primerjajo s tradicionalnimi lovci za zakladi.

Lov za zakladom

Po podatkih španske policije je bil ves zaklad dvignjen na površje aprila in maja 2007 in nato premeščen v Gibraltar. Iz te britanske enklave je Stemm konec maja istega leta s posebnim letom boeinga 757 prepeljal v Tampo 17 ton srebra in zlata, preostali manj vredni predmeti pa so še danes uskladiščeni v Gibraltarju. Da bi opozorilo potencialne kupce zaklada, je podjetje Odyssey kmalu zatem javno objavilo nekaj podatkov o odkritju. Prek svetovnega spleta je v skopem sporočilu razkrilo, da so nekje na Atlantiku odkrili zaklad iz kolonialnih časov, ki ga je Stemm poimenoval Black Swan (Črni labod), kar naj bi bila metafora za izjemno odkritje.

Novica je nemudoma sprožila mobilizacijo španskih ministrstev za kulturo, obrambo in zunanjo politiko. Domnevali so, da gre za njihovo nacionalno zgodovinsko dediščino. Dejavnost podjetja Odyssey jim ni bila tuja, saj je to že leta 1999 zaprosilo za dovoljenje, da bi smelo v španskih teritorialnih vodah iskati angleško ladjo Sussex, ki je potonila leta 1694 z domnevno 200 tonami zlata. Od vlad v Londonu in v Madridu je dovoljenje tudi dobilo, vendar pa andaluzijska avtonomna vlada na to ni pristala, ker metode raziskovanja, ki jih uporabljajo pri Odysseyu, ne zadostujejo arheološkim kriterijem. Poslej je španska nadzorna služba za pomorski promet bedela nad premiki ladje Odyssey Explorer, kar jim je tudi omogočilo določiti natančne koordinate, kjer se je ladja leta 2007 dlje časa zadrževala.

Poleg tega so od španskega Arhiva iz ameriških kolonij (Archivo de Indias) dobili informacijo, da je kanadska raziskovalka Victoria Stapells leta 2006 po naročilu Stemmovega podjetja brskala za podatki o ladjah, ki so se potopile blizu obal Gibraltarja, Portugalske in Mehike, še posebej pa jo je zanimala fregata Las Mercedes. Ko je Stapellsova izvedela za odkritje Black Swan, je o tem povprašala zaposlenega pri Odysseyu. Ta ji je odgovoril, naj o tem molči in da gre za odkritje, povezano z znano avtomobilsko znamko. Svetoval ji je še, naj čim prej zapusti Španijo. To je Stapellsovi odprlo oči in Odysseya je prijavila španski policiji. Na podlagi zbranih indicev so španske pristojne službe junija 2007 vložile pri ameriškem sodišču zahtevo za vrnitev celotnega zaklada z utemeljitvijo, da gre za špansko zgodovinsko dediščino.

Sodni proces je bil zapleten, ker španska stran na začetku še ni imela trdnih dokazov, da gre dejansko za tovor fregate Las Mercedes, zato je morala zbrati in predložiti sodišču na stotine arhivskih dokumentov. Podjetje Odyssey sprva ni želelo razkriti podatkov o izvoru zaklada, sklicujoč se na pravni precedens iz leta 1985, ki se nanaša na tajnost kemijske formule za kokakolo. Vendar se Odysseyeva strategija ni obnesla, saj so mediji medtem že objavili, da gre za zaklad Las Mercedes. Direktor španskega pomorskega muzeja, admiral Gonzalo R. Gonzalez-Aller je povedal, da so morali potem "dokazati, da je šlo za državno fregato, ki je bila v trenutku napada na uradni vojaški misiji in ne na poslovni". Ko so to storili, je Odyssey najel lobistično podjetje Jenking Hill Consulting, ki naj bi ameriške kongresnike prepričalo v spremembo zakona, ki ščiti vojaške ladje, kar jim je tudi uspelo. Toda zadnjo besedo je imel ameriški senat, ki je spremembo zakona zavrnil. S tem se je Španiji odprla pot do zaklada.

Vmes je posegla še perujska vlada, ki je pri ameriškem pritožbenem sodišču, sicer neuspešno, vložila zahtevo po zadržanju izvršitve sodnega sklepa v korist Španije, češ da je bilo srebro in zlato iz Peruja. Kovanci z ladje Las Mercedes so bili menda kovani v perujskem Potosiju in Limi, čilskem Santiagu in kolumbijskem Popayanu. Zaklad je zdaj deponiran pri sekretariatu za kulturo v Madridu, kjer ga bo skupina strokovnjakov restavrirala. Oglasili so se že pretendenti za trajno hrambo in razstavo - okoli trideset muzejev in raznih kulturnih ustanov. Minister za izobraževanje, kulturo in šport Juan Ignacio Wert je izjavil, da bo glavnina kovancev ostala v Španiji, vendar pa ne izključuje možnosti, da bi nekatere kovance podarili drugim državam. Verjetno je imel v mislih latinskoameriške države, kjer so bili kovani, in ZDA.