Ostajajo zvoki ?

Pirčevi so v Ljubljani od leta 1908, takrat se je Gregor, Tomov stari oče po mamini strani, iz Trsta preselil v Spodnjo Šiško, kjer je od nečaka Valentina Vodnika najel gostilno in kisarno. Šiška je nekaj posebnega, je vedno trdil Tomo, nekaj najlepšega, kar se je lahko zgodilo Ljubljani. Da ne bo pomote, Spodnja Šiška. Tam je spoznal Lilo, tam sta preživeli mladost hčerki Špela in Urška.

Tomovo življenje je zaznamovala predvsem glasba. In radio. Vendar se je tudi to z radiem zgodilo po nekem skrivnostnem usodnem naključju. Špricali so šolo - Tomo, Borut Plahuta in Dragan Bulič - in poslušali radio. Leta 1969. Nenadoma so naleteli na neko radijsko postajo z dobro glasbo in nagradnim vprašanjem. "Ej, jaz pa to vem!" je takoj rekel Dragan, poklical in dobil za nagrado možnost, da pride kot gost na radio. To je bil Radio Študent. Naslednji teden je pravilno odgovoril Tomo in oba sta ostala na tem radiu do sredine sedemdesetih let. Potem je prišel RGL, nato do upokojitve Radio Slovenija.

Po neštetih nagradah, po več tisoč radijskih glasbenih oddajah, pogovorih in koncertih ni ostal pri njem doma noben posnetek. Radio... Ko je v zraku nekaj posebnega, ko se začuti prag magije, čarovniškega prahu, ko se nenadoma vse umiri, vse utihne. Ton, glas, zvok. Ko nenadoma vse izgine in ostajajo le glasba in stavki, ki plavajo v zraku in se jih lahko dotaknemo. Radio... "Gre v eter in konec," je kratko dejal Tomo in dodal: "Nekje v tebi pa ostajajo zvoki."

Ja, ostajajo zvoki benda, ki se pripravlja na nastop, zvoki mladostne Šiške in Ljubljane, zvoki sreče ob pogovoru o vnučku in vnukinjah, zvoki uhajajočih mehurčkov mlačne kokte, zvoki zgodovine v času študija v Perugii, zvoki neskončnih debat brezčasnih prijateljstev z Draganom, Pavletom, Tomažem, Duletom, Andrejem, Markom, Janezom in neštetimi drugimi, zvoki tišine z bonsaji, zvoki jazza s flavtistom Herbijem, zvoki večnega optimizma, duhovitosti, besednih iger. Ostajajo zvoki, zvoki topline, s katerimi je zaznamoval vse okoli sebe.

Tvoje pesmi in tvoje sanje. Ti, Tomo, si jih slišal in doživel. Čeprav si predstavljamo, da je pred nami še kar nekaj pesmi in sanj, dobro vemo tudi, da je čas, ko lahko premikaš gore, in da pride čas, ko ne moreš več nič. Čisto nič. That's life, prijatelji. Ni fer, ampak, to je to. That's life.