Tukaj človek hitro začuti utrip srca furlanske istovetnosti. Po vaseh govorijo furlansko, v nekoliko višje ležečih mestecih, v Pordenonu ali Spilimbergu, pa lokalno različico beneškega narečja. Tudi to je dediščina razrednih ločnic iz preteklosti. Ob vedrem vremenu nas sivkasti obrisi slovenskih hribov na vzhodnem obzorju spomnijo, da smo od doma oddaljeni le streljaj.
"Brez kooperative nas ne bi bilo"
"Revni, revni," nadaljuje Celeste, "naši očetje so bili zelo revni. Imeli pa so le dve možnosti; se odseliti, iti s trebuhom za kruhom v Južno Ameriko, ali nekaj postoriti tukaj, doma, da ne bi bili več kronično lačni."
Bila so zgodnja trideseta leta, leta svetovne gospodarske krize in Rooseveltovega New Deala. Italiji je vladal Mussolinijev fašizem, ki sicer ni oviral korporativističnega združevanja in je svojo propagando usmerjal ne le zoper Sovjetsko zvezo, komuniste in demokrate, temveč tudi h krepitvi samozadostnosti države. Furlanska nižina ni bila samoumevno rodovitna. Potrebne so bile melioracije, potrebni so bili namakalni sistemi. "Le združeno, s skupnimi močmi je našim očetom, v glavnem kmetom, vinogradnikom in obrtnikom, uspelo spremeniti rečni prod v rodovitne površine." Celestove velike roke pokažejo kamnite naplavine, ki se levo in desno, za nekaj kilometrov, širijo od struge Tilmenta. "Te zaobljene kamne, po furlansko 'claps', uporabljamo za vse za gradnjo hiš, za tlakovanje, za proizvodnjo cementa in, v Spilimbergu, tudi za mozaike."
Furlanija je tradicionalno vezana na vero in na vrednote, ki izhajajo iz kolektivnega dela. Tako je tudi v tridesetih letih, ko je nastala prva zadruga za pridelavo trsnih sadik cepljenk, svojo identiteto gradila predvsem na socialni solidarnosti, na pripadnosti in moči skupnosti. Celeste ne skriva kančka ponosnega zgodovinskega spomina. "Brez kooperative nas ne bi bilo, bi vsi propadli in odšli!" "V duši ste torej pravi socialisti," mu odvrnem malce provokativno. Celeste se široko nasmeji: "Ideologija ni pomembna, vsi smo v vseh strankah, v Berlusconijevi, Bossijevi, Bersanijevi, ali v nobeni. Pomembno je delo!" odvrne pragmatično.
Da se danes krajani San Giorgia in Rausceda, ki pripada isti občini in je v celoti vključen v sistem kooperativ, ponosno primerjajo z nekoč gosposkim Spilimbergom, mi potrjuje tudi vodič, Daniele Martina, zaposlen v občinskem domu upokojencev, sicer tudi publicist, humanitarec in odličen poznavalec furlanske družbe in kulture. Pokaže mi lepe hiše, ki sestavljajo San Giorgio, dober standard krajanov, v glavnem kmetov, ki mu tudi v Spilimbergu danes zavidajo in ki je rezultat več kot 80 let dolge zgodbe o uspehu. Uspeh pa se imenuje zadružništvo. Sedanja kriza je občino, vsaj za zdaj, zaobšla. Njeno gospodarsko varnost namreč zagotavljajo štirje zadružni stebri; Kooperativna kreditna banka, kmetijska zadruga "Agrarni krožek", Kooperativna vinska klet in, ob kleti, svetovno znana kooperativa trsnic za pridelavo trsnih sadik cepljenk v Rauscedu, ki slovi po odličnem znanstvenoraziskovalnem središču za pripravo trsnih klonov.
Daniele me sicer opozarja tudi na določena nesoglasja, ki so v letih nastala med kooperanti in med delom kooperantov ter vodstvi zadrug. Zato so v občini nastale tudi druge, konkurenčne zadruge. "Nič hudega," ugotavlja ironično Daniele, "pestrost ponudbe stimulira kakovost."
"To je naša banka"
"Poznate kooperativne kreditne banke tudi v Sloveniji?" me radovedno vpraša Giacomino Pasquin, direktor zadružne kreditne banke (Banca di Credito Cooperativa) v San Giorgiu.
Odvrnem, da so pri nas zadruge v glavnem kmetijske in da jih mnogi vidijo kot nekakšen ostanek samoupravnega socializma oziroma kolektivizma. Pomislim, da je pri nas razlaga svobodnega trga nekoliko enostransko razumljena in še bolj enostransko izpeljana. V dvajsetih letih je delovala pretežno kot povod za lastninjenje, za tajkunstvo ali za krepitev klientelizma državnega korporativizma. Pasquin mi nasmejano pojasnjuje, kako deluje kooperativno "samoupravljanje" njihove 120 let stare banke. Nastala je ob koncu 19. stoletja na pobudo 70 ustanovnih članov, z združitvijo dveh hranilnic, kmečke in obrtniške. Danes šteje 5800 članov, njen letni promet znaša približno milijardo evrov, razpolaga s 55 milijonov evrov vrednim premoženjem, zaposluje 130 ljudi ter ima 15 tisoč komitentov in 31 podružnic po vsej Furlaniji-Julijski krajini. Banka je v skupni lasti vseh članov, ki glasujejo enakopravno po načelu en človek en glas, ne glede na delež posameznika. O strateških odločitvah odloča skupščina kooperantov, ki se sestaja najmanj enkrat letno. Udeležba je presenetljivo visoka; na zadnji seji, pove direktor, je sodelovalo okoli tisoč tristo članov.
Tudi sicer je kar nekaj nadzornih in revizijskih organov, vključno z deželnimi in državnimi, ki zagotavljajo transparentno poslovanje banke. Načeloma dividend ne razdelijo med lastnike, temveč jih vlagajo v razvoj, infrastrukturo in v skupno dobro kraja in kooperativ. Krediti, ki jih lahko najamejo komitenti in člani kooperativne banke, niso visoki, a zadostujejo za razvojne projekte in potrebe posameznih gospodinjstev. Posojilni pogoji so ugodnejši kot pri komercialnih bankah. "To je naša banka, banka, ki jo čutiš, ki ti sledi, pomaga, svetuje, stoji ob strani," poudarja Celeste. Po načelu subsidiarnosti banka priskoči na pomoč občini, kjer država ali dežela odpovesta. V Italiji je 440 kooperativnih bank, ki so združene v zvezi in postajajo vse bolj močne in privlačne. Tako zelo, da se za vodilne komercialne banke že prižiga rdeča opozorilna luč. V deželi Furlaniji-Julijski krajini kooperativne banke (med katerimi je tudi zamejska Zadružna kraška banka) pokrivajo že 20 odstotkov celotnega bančnega prometa.
Ključ uspeha je zaupanje
Drugemu stebru kooperativnega sistema v San Giorgiu pravijo Circolo agrario, Kmetijski krožek. To je kmetijska zadruga v pravem "slovenskem" pomenu besede, saj je po dejavnosti in namenu najbližja našim zadrugam. Ustanovili so jo leta 1957, po nastanku zadružne kleti in kooperative trsnic. V bistvu gre za povezan sistem. Kmetijski krožek oskrbuje kmete in živinorejce kooperante s potrebnimi materiali in tehnično opremo po zelo ugodnih cenah, hkrati skrbi za odkup, prodajo in distribucijo kmetijsko-živilskih pridelkov. V deželi FJK ima dvanajst prodajalnic in stalno oskrbuje najmanj 30 tisoč potrošnikov, večinoma na območju Pordenona. V okviru te kooperative sta tudi sušilnica žitaric in mlekarna s sirarno, ki sta nezgrešljivi ob vhodu v San Giorgio. Kooperanti, ki jih srečujemo pred glavno semenarno, so z odnosom zadruge dokaj zadovoljni. Odkupne cene za žitarice in druge pridelke dnevno določa videmska borza, a kooperant kot pojasnjuje direktor zadruge ima tudi drugo možnost, odloči se lahko, kdaj bo prodal svoj pridelek in izbral ugodnejšo borzno ceno.
"Vinsko klet so v petdesetih letih združeni vinarji iz Rausceda in San Giorgia postavili na noge z lastnimi rokami. Dobesedno! Prva stavba je nastala s prostovoljnim delom," poudarja s ponosom naš vodič kooperant. Nekaj tega prostovoljnega duha se je ohranilo do dandanes zlasti v kletnih opravilih, ki sledijo trgatvi. Vinogradniki, člani zadružne kleti, radi pomagajo tudi po oddaji grozdja. Ko je nastala, je klet stiskala pet tisoč kvintalov grozdja, danes jih stiska 120 tisoč (1 kvintal = 100 kg). Danes je klet sodobna in prilagojena tržnim izzivom, s privlačno podobo in dobrim marketingom. Nedaleč je nastala še ena, nekoliko manjša klet, prav tako zadružna in, po mnenju naših sogovornikov, prav tako kakovostna. Zadružna konkurenca.
A pravi paradni konj zadružništva v tem delu Furlanske nižine stoji le nekaj metrov za vinsko kletjo. Sprejme nas s kratico VCR Vivai Cooperativistici Rauscedo, kooperativna trsnica. Le malokdo, tudi med slovenskimi enologi, vinarji in vinogradniki, ne pozna te svetovno uveljavljene trsnice. Zadruga je znana ne le po količini trsnih cepljenk (po italijansko barbatelle), ki jih prideluje in izvaža v evropske in neevropske vinorodne države, temveč zlasti po tehnološko sodobnih pristopih, ki jih v raziskovalnem središču, nekakšnem laboratoriju za cepljenje in kloniranje, razvijajo vrhunski strokovnjaki; enologi, agronomi in mikrobiologi. "Nobenih kemijskih manipulacij, nobenih sofisticiranih procesov, to je le skrbna in dolgotrajna selekcija cepljenk," nam zagotavlja Ilenia Pitaccolo, mlada, a izkušena enologinja, ki svoje "laboratorijsko" delo opravlja z opazno strastjo. Za pripravo in komercializacijo kvalitetne in proti vsem možnim boleznim naravno odporne trsne cepljenke je potrebnih devet ali deset let. V Rauscedo prihajajo naročila iz pomembnih vinorodnih predelov Italije, Evrope in Amerike, od toskanskega Montalcina do španske Rioje, od Francije do Kalifornije. VCR pridela letno 50 odstotkov vseh trsnih cepljenk v Italiji, to je okoli 60 milijonov sadik. V "laboratoriju" selekcija pomeni tudi vzorčno predelavo grozdja in vinifikacijo. Kooperativa v lasti 250 članov, v glavnem kmetov pridelovalcev trsnih cepljenk, se je v zadnjih letih dobesedno internacionalizirala in ima danes svoje podružnice v Franciji, ZDA in Avstraliji. "Državam, kjer ni mogoče neposredno uvažati trsnih cepljenk, na primer Avstraliji ali Čilu, ponujamo selekcionirane klone," zaključuje razlago Ilenia.
"Ključ našega uspeha, tudi tržnega, je predvsem v vzajemnem poznavanju in zaupanju članov kooperative," ugotavlja predsednik zadruge Pietro d'Andrea. "Brez zaupanja in spoštovanja strogih pravil, zapisanih v statutu zadruge, njenega svetovnega ugleda ne bi bilo. Za to so se člani kooperative odločili zavestno." "Kakovost ponudbe je treba zagotavljati dosledno, brez odstopanja od pravil," ga dopolni direktor Eugenio Sartori, ki hkrati pojasnjuje, da so člani kooperative dolžni na svojih trsnicah pridelovati cepljenke izključno za zadrugo. Medsebojno, tudi osebno poznavanje članov zadruge in izmenjava informacij omogočata dosledno upoštevanje pravil, ki zagotavljajo kakovost gojenja. Sankcije za neubogljive in malomarne so znane, najbolj skrajna je izključitev iz zadruge. In kdo je lahko član kooperative? Samo domači kmetovalci, s stalnim prebivališčem v domači občini. "To ni lokalna ksenofobija," pojasni Sartori, "gre samo za lažje obvladovanje terena in pridelave, za tisto vzajemno, medsebojno poznavanje, ki je osnova naše kvalitete."
Kaj pa dobiček? Razdeljevanje je urejeno v statutu in o tem odloča skupščina članov zadruge najmanj 70 odstotkov dobička je namenjenega strokovnemu izpopolnjevanju, razvoju, raziskavam in povečanju zakonitih rezerv.
Sosednje mestece Spilimbergo se ponaša z brezhibno obnovljenimi renesančnimi stavbami in tlakovanimi ulicami ter z znamenito javno šolo mozaikov, ki je nastala približno v letih rojstva zadruge trsnih sadik v sosednjem Rauscedu. Šolo mozaikov obiskujejo študentje z vsega sveta, tudi iz Slovenije. Sestavljanje mozaika iz drobljenih večbarvnih kamnov je zamudno delo, umetnost, ki zahteva vztrajnost, potrpežljivost, koncentracijo, samodisciplino in strast. Podobne lastnosti so sestavljale, korak za korakom, mozaik furlanskega zadružništva. "Zadruga lahko nastane le od spodaj. Najprej v glavah posameznikov. Njen uspeh pa pomeni predvsem odgovornost slehernega njenega člana." Kmet Celeste d'Andrea govori modro in stvarno. Tako blizu in tako daleč od nas.
