Orožje kot fetiš, po božje čaščen predmet, psihoanalitikov niti najmanj ne preseneča. Menijo namreč, da strelno orožje (podobno kot še marsikaj drugega) predstavlja falični simbol, ki simbolizira moško moč. "Tudi sorodne razlage poudarjajo predvsem občutek moči in možatosti, ki ga orožje nudi lastniku. Tovrstne razlage lahko zasledimo predvsem v literaturi o lovu in odražajo ideje, da puška zagotavlja moč in neranljivost. Ker imam tudi sam nekaj lovskih izkušenj, bi temu lahko vsaj deloma pritrdil. Res se v gozdu počutiš s puško drugače kot brez nje," razlaga dr. Peter Umek, profesor kriminalistične psihologije in lovec.

38 centimetrov cevi do duše

Absolutne razlage navdušenja nad civilnim orožjem ni. Prav tako je ljubitelje orožja nepravično profilirati v kliše nesamozavestnih in rahlo paranoičnih posameznikov s težnjo po odločnejši pojavnosti, do katere jim zaradi osebnostnih in telesnih hib lahko pomaga le prst na sprožilcu. Nekateri sicer teoretizirajo o izkrivljenem karakterju oseb, ki nosijo orožje, drugi pa jih proglašajo za idealne osebnosti, čeprav empiričnih dokazov o dejanskih motivih in osebnostnih karakteristikah lastnikov orožja praktično ni.

Sašo Černota, Ljubljančan, ki je v nekdanjih prostorih Rašice v Zgornjih Gameljnah s prijateljem ustanovil strelsko društvo Dum Dum, opaža, da na strelišče prihajajo ljudje najrazličnejših profilov. "Po eni strani nas obiskujejo pripadniki policijskih in vojaških enot, po drugi pa tudi upokojenci in starejši pari. Prihajajo odvetniki, študentje, nekdanji lovci in celo mladoletniki, ki jih na strelišče pripeljejo starši. Obiskujejo nas tudi zasebni varnostniki, ki si želijo izpopolniti svoje strelske sposobnosti," Černota opisuje raznovrstnost okoli 180 članov strelskega društva. Tudi odnos posameznih članov do orožja je zelo različen: "Nekateri orožje kupujejo z očmi, drugi zaradi prestiža, tretje pa zanimajo predvsem uporabnost, zanesljivost in natančnost za dober rezultat na tekmovanjih." Poleg pištol, ki jih člani kluba uporabljajo na strelišču, si marsikdo kupi še kos "za dušo", na primer filmski magnum s tudi do 15-inčno (38-centimetrsko) cevjo ali dovršene pištole sig sauer.

Černota magnuma nima. Večino svojih pištol je tako ali tako prenesel na društvo, da jih lahko uporabljajo tudi drugi, doma je obdržal le svoj najljubši kos, italijansko tanfoglio kalibra 9 krat 19.

Ko se spominja svojih strelskih začetkov z zračno puško, ugotavlja, da ga je že v otroštvu za orožje navdušil oče, ki se je prav tako ukvarjal s športnim streljanjem.

Zagotovo ni edini, ki je ročaj pištole zgrabil tudi zaradi občudovanja očetove pojave. Tradicija in smodnik hodita z roko v roki, orožje in navdušenje nad njim pa se zato v mnogih primerih prenašata iz roda v rod. "Ameriška raziskava, ki se mi zdi dokaj prepričljiva, ugotavlja, da je malo razlik med ljudmi, ki imajo orožje, in tistimi, ki ga nimajo. Interes za orožje je seveda pri prvih bolj izrazit, največkrat pa izhaja prav iz pogojev, v katerih so živeli. Če je bilo orožje doma, so imeli z njim opraviti že v otroški dobi, kar so prenesli tudi v odraslost. Pri tistih, ki posedujejo orožje, so sicer zasledili nižji nivo sociabilnosti in nekoliko večjo potrebo po moči. Nikakor pa niso ugotovili nikakršnih atipičnih osebnostnih karakteristik," pripoveduje Umek.

V Sloveniji je zanimanje za civilno orožje vedno večje. Konec leta 2010 je 35.265 Slovencev posedovalo 115.027 kosov orožja, na zadnji dan minulega leta pa je bila civilna četa 38.528 frizerk, informatikov, upokojenih učiteljev telovadbe... oborožena s 117.697 kosi pušk, pištol in drugega orožja. Pogled na statistiko izdanih orožnih listov in dovoljenj za posest orožja v zadnjih desetih letih, od leta 2002 do 2011, kaže na še precej bolj skokovit porast.

Leta 2002 so na ministrstvu za notranje zadeve beležili 16.597 imetnikov orožnih listov s 34.506 kosi orožja, lani pa že 28.826 lastnikov 76.818 kosov orožja. Porast dovoljenj za posest (po besedah uporabnikov je v praksi najbolj pomembna razlika med orožnim listom in dovoljenjem za posest ta, da je z orožnim listom kupovanje streliva precej enostavnejše) je še bolj očitna, saj je pred desetimi leti le 3194 imetnikov dovoljenj posedovalo 9434 kosov orožja, lani pa so zabeležili že 9702 lastnikov 26.131 kosov strelnega orožja. Med imetniki orožnih listov se je število lovcev v zadnjih desetih letih povečalo s 12.113 na 20.009, športnih strelcev s 662 na 2237, tistih, ki jim je notranje ministrstvo uspelo prepričati, da orožje potrebujejo zaradi lastne varnosti, pa s 3802 na 6507.

Varljiv občutek ogroženosti

"Ko sem od inštruktorja izvedela, koliko ljudi ima orožje, se mi je številka zdela grozljivo velika. Vprašaš se, zakaj imajo vsi ti ljudje orožje. Tudi mene ne veseli misel, da ima lahko vsak neznanec za vogalom morda doma pištolo," se razširjenost orožja dotakne tudi kozmetičarke Katjuše, ki pa ob včlanitvi v društvo ni imela nikakršnih zadržkov do rokovanja s klubskim orožjem. S pomisleki se je soočila šele, ko so jo v strelskem društvu začeli prepričevati, naj si priskrbi orožni list in nabavi svojo pištolo. Dvomila je, premlevala, se pozanimala, kakšno odgovornost in nevarnost prinašata posest in hranjenje orožja, na koncu pa se je za nakup vendarle odločila.

Dvomi in pomisleki so bili na mestu. Če o motivih in osebnostnih značilnostih lastnikov orožja ni enoznačnih empiričnih dokazov, nekatere raziskave nakazujejo, da bližina orožja lahko pripomore k večji agresivnosti lastnika. Socialni psihologi so namreč dognali, da prisotnost orožja ob vznemirjenosti, žalosti, jezi in drugih posebnih čustvenih situacijah emocije še dodatno krepi, poveča pa se tudi verjetnost napadalnega vedenja.

Leonard Berkowitz in Anthony LePage sta na univerzi v Winsconsinu leta 1967 na vzorcu stotih študentov izvedla eksperiment z elektrošoki. Študente sta razdražila z različnim številom elektrošokov (od 1 do 7) in jim nato ponudila možnost, da se vrstniku, ki naj bi sprožil elektrošoke, na enak način maščujejo. V nekaterih primerih sta ob sprožilec elektrošoka postavila revolver in puško, v drugih dva loparja za badminton, v tretjih pa nič. Poskus je pokazal, da so se na draženje z elektrošoki najbolj strastno odzvali študenti, ki so bili razdraženi z največjim številom elektrošokov in ki so jim ob sprožilec nastavili še orožje.

Podoben eksperiment so na ameriškem kolidžu Knox pred leti izpeljali na tridesetih študentih, pri katerih so merili tudi sledi testosterona v slini. Študenti so morali 15 minut rokovati bodisi s pištolo (za poskus niso uporabili pravega strelnega orožja, temveč na videz in otip identično, a nenevarno imitacijo pištole desert eagle) bodisi otroško igračo, nato pa so v kozarec s 85 grami vode lahko zlili poljubno količino pekoče omake, ki naj bi jo kasneje moral popiti drug študent. Pred poskusom so jih nalašč zavedli, da gre za študijo občutljivosti okušanja. Eksperiment je pričakovano dokazal, da je študentom (moški, stari od 18 do 22 let) po 15-minutnem rokovanju s pištolo raven testosterona skokovito narasla, hkrati pa so v vodo zamešali tudi do trikrat več pekoče omake kot kolegi, ki so 15 minut sestavljali otroško igračo.

Prav zaradi potencialno povečane agresivnosti je občutek varnosti kot še eden izmed privlačnih občutkov, ki jih orožje nudi, lahko precej varljiv. Orožje v tej vlogi namreč preganja občutek ogroženosti, ki pa je lahko pretiran, izkrivljen ali povsem nerealen.

Je torej konstantna rast števila lastnikov in kosov prijavljenega civilnega orožja v Sloveniji lahko tudi odraz vedno večjega kolektivnega občutka ogroženosti? "Sam menim, da je občutek ogroženosti danes večji kot pred časom. Razlogi pa so različni. Verjetno se res povečuje število nasilnih kaznivih dejanj, precej je nasilnega vedenja v osnovnih in srednjih šolah, mediji veliko poročajo o nasilju, za nameček pa smo v nezavidljivem ekonomskem in socialnem položaju. Vse to vpliva na razpoloženje ljudi in lahko pripelje do morda pretiranega občutka ogroženosti. Tako marsikdo nabavi orožje misleč, da bo z njim bolj varen, vendar je v praksi večkrat drugače. Posest orožja predstavlja dvorezen meč, saj ne služi samo zagotavljanju varnosti. Poseben problem so lastniki strelnega orožja, ki se slabo obvladajo in ki ne znajo ali pa niso sposobni učinkovito, brez nasilja, reševati konfliktov. Včasih z orožjem tudi nepremišljeno zagrozijo ter nato sami postanejo žrtve," o paradoksu občutka varnosti razmišlja Umek.

"Prst ven!"

Po podatkih slovenske generalne policijske uprave se porast registriranega civilnega orožja v deležu kaznivih dejanj, zagrešenih s strelnim orožjem, na srečo ne pozna. Delno pričakovano, saj je v kriminalnih vodah prisotno predvsem težje izsledljivo neregistrirano orožje, čeprav niso le okoreli kriminalci tisti, ki z nasilnim vedenjem prestopijo mejo zakona.

Izmed hujših kaznivih dejanj negativno še najbolj izstopa delež umorov s strelnim orožjem, ki se zadnja tri leta po podatkih generalne policijske uprave po posameznih letih giblje med 31,2 in 55,6 odstotka vseh umorov (20 od skupno 49), med letoma 2002 in 2008 pa je delež umorov s strelnim orožjem po posameznih letih znašal "le" od 0 do 25 odstotkov vseh umorov - z izjemo leta 2002, ko je delež umorov s strelnim orožjem dosegel neobičajno visokih 61,5 odstotka (8 od skupno 13).

Pri ubojih in ogrožanju varnosti delež kaznivih dejanj s strelnim orožjem zadnjih deset let celo pada, pri ropih in povzročitvah splošne nevarnosti pa delež iz leta v leto niha.

Malce drugače je z vase usmerjeno agresivnostjo. Skupno število samomorov v Sloveniji zadnjih 15 let sicer pada (s 599 primerov leta 1997 na 416 leta 2010), delež samomorov s strelnim orožjem pa se vsa ta leta giblje malce pod desetimi odstotki. Mejo 10 odstotkov največkrat preseže prav v zadnjih petih letih, hkrati pa je 13,8-odstotni delež samomorov s strelnim orožjem iz leta 2008 tudi najvišji v zadnjih 15 letih. Na inštitutu za varovanje zdravja ob tem pojasnjujejo, da gre za statistično neznačilen porast, kar prevedeno v laični jezik pomeni, da je rast prisotna, vendar ne v dovolj veliki meri, da bi jo že lahko označili za trend.

Nevarnosti strelnega orožja - takšnih in drugačnih - se zaveda tudi Černota, zato na začetnike na strelišču po vojaško neprestano tuli "Prst ven!", s čimer želi članom v podzavest vbiti navado, da držijo prst na sprožilcu le takrat, ko merijo proti tarči.

Morda je prav zaradi vseh potencialnih nevarnosti že zgolj enkratnega stiska sprožilca tudi Grega Mestek, skoraj 40-letni informatik, dalj časa odlašal, preden se je pred približno pol leta odločil, da se včlani v strelsko društvo. "Glavo moraš imeti na mestu. Zato se mi ne zdi napak, da sem se kljub dolgoletni želji po streljanju za ta šport odločil šele v zrelih letih."

Čeprav ima poleg pištole za vadbo doma še revolver smith&wesson z 38-centimetrsko cevjo, oče dveh mladih hčerkic razlaga, da orožja ne potrebuje za dodaten občutek moči. Se pa z njim počuti bolj (ne)varnega. "Če bi mi kdo grozil ali vame nameril 'ror', bi orožje uporabil," pravi.