Slovenija je, kot je zapisano v ustavi, socialna država. Ne glede na to, kaj si vsak posameznik misli o socialni državi - mnogi so prepričani, da je je preveč, drugi, da je je premalo -, pojem predpostavlja solidarnost tistih, ki zaslužijo več, do tistih, ki zaslužijo manj. V tem je ves smisel progresivne dohodninske lestvice. Če bi nas solidarnost in socialna država ne zanimali, bi enostavno uvedli glavarino, ki je ekonomsko "najučinkovitejši" davek. Tako bi vsakdo plačal enak davek, na primer 2000 evrov na leto, ne glede na višino plače.

Namen tega prispevka ni držati "štango" sindikatom, ki nasprotujejo kakršnimkoli spremembam v obdavčitvi dela z izjemo zvišanja davčne obremenitve "bogatih". V Sloveniji so dohodki iz dela, vključno z najvišjimi dohodki, med najbolj davčno obremenjenimi v Evropi. Za to je krivo dvoje - visoki socialni prispevki in nizko določeni dohodninski razredi, zaradi česar v najvišji dohodninski razred padejo že zaposleni s prihodki le nekaj nad povprečno plačo. Natančneje, z 1,3-kratnikom povprečne plače. Davčno obremenitev dela je zato nujno treba znižati. Vprašanje je seveda, kako.

Namen tega prispevka je pokazati, da bi uvedba socialne kapice v takšnem dohodninskem sistemu, kot ga imamo danes, povzročila regresivnost obdavčitve dela. Poenostavljeno povedano to pomeni, da bi vsi tisti, ki bi jih socialna kapica zajela, z višanjem dohodkov državi relativno namenjali vse manj od svojega dohodka. Regresivnost pa je ravno v nasprotju z vsebino socialne države oziroma solidarnosti, kot jo danes poznamo v Sloveniji. Kot bomo prikazali, je v aktualnem sistemu za razbremenitev najbolj ustvarjalnega in produktivnega srednjega sloja bolj smiselno zvišati meje dohodninskih razredov.

Težave sociale v socialni kapici

Da bi prišli do odgovorov, smo opravili simulacijo učinkov na obdavčitev dela ob uvedbi različnih novosti. Za lažji prikaz učinkov smo uvedli nekatere poenostavitve, ki pa na rezultate kvalitativno bistveno ne vplivajo. Pri izračunih smo upoštevali bruto bruto plačo (gre za dejanski strošek delodajalca z zaposlenim, saj delodajalec prispevke plačuje na bruto plačo) in nismo delali razlike med "računovodskimi" plačniki prispevkov. Z vidika prilivov v socialne blagajne je namreč povsem nepomembno, ali prispevke "računovodsko" plačuje delojemalec ali delodajalec. Prispevki skupaj tako predstavljajo 33 odstotkov bruto bruto plače (od tu naprej z besedo plača mislimo bruto bruto plačo). Pri izračunih smo upoštevali tudi najnižjo splošno olajšavo na posameznika v višini 3143 evrov, nismo pa upoštevali drugih olajšav, na primer za vzdrževane družinske člane. Kot že rečeno, rezultati se zaradi teh poenostavitev kvalitativno ne spremenijo.

V obstoječem sistemu obremenitve plač z davki in prispevki (od tu naprej bomo vse dajatve obravnavali kot davke) se, kot je razvidno iz grafa 1, v katerem primerjamo različne sisteme obdavčitev, delež plače, ki ga pobere država, ves čas zvišuje. To prikazuje rdeča črta. Tisti, ki zaslužijo več, plačujejo višje davke tako relativno kot absolutno, saj ima Slovenija progresivno dohodninsko lestvico s 16-, 27- in 41-odstotno

 stopnjo, plačevanje socialnih prispevkov pa navzgor ni omejeno. Odstotek plače, ki jo zaposleni odvede državi, se ob nižjih dohodkih zaradi učinka splošne olajšave ne spreminja. Kljub temu pa mora državi še vedno nakazati 33 odstotkov plače v obliki prispevkov. Že pri okoli 17.000 evrih letne plače je obremenitev z davki okoli 41-odstotna, kolikor tudi znaša najvišja dohodninska stopnja. Polovico plače zaposleni odvedejo državi, ko zaslužijo nekaj nad 40.000 evrov letno. Pri 100.000 evrih plače posameznik državi odšteje že okoli 56 odstotkov dohodka in tako naprej, dokler ne doseže najvišje relativne davčne stopnje, okoli 60 odstotkov.

Vlada doslej še ni povedala, pri kateri višini bo postavila socialno kapico. Prav tako ne, ali bo omejila zgolj plačilo prispevkov za pokojninsko zavarovanje ali zgolj za zdravstveno ali oboje hkrati. Za naše potrebe prikaza učinkov uvedbe socialne kapice smo plačilo prispevkov omejili na največ 10.000 evrov letno. Toliko socialnih prispevkov v različne blagajne vplača posameznik z nekaj več kot 30.000 evrov letnih dohodkov. Mesečno to pomeni okoli 2500 evrov stroškov za delodajalca, zaposleni pa domov odnese približno 1350 evrov neto plače.

Zelena črta v grafu kaže relativno obdavčitev glede na dohodek v primeru uvedbe socialne kapice pri 10.000 evrih letno. Kot je vidno iz grafa, se pri dohodku, ko davčnemu zavezancu ni več treba plačevati dodatnih prispevkov zaradi socialne kapice, relativna obdavčitev "prelomi" in obdavčitev postane regresivna. Posameznik bo s vsakim evrom plače nad to mejo relativno manj obremenjen z davki. Tistih 10.000 evrov prispevkov, kar je največ, kolikor bi v tem primeru posameznik plačal, se pri 100.000 evrih letne plače ne pozna toliko kot pri 30.000 evrih. Neskončno bogat posameznik bi nazadnje plačal zgolj najvišjo stopnjo dohodninske lestvice, torej 41 odstotkov, medtem ko bi tisti na meji z dohodki nekaj nad 30.000 evrov plačeval okoli 46 odstotkov davkov od svojih dohodkov. Absolutno gledano premožnejši seveda še vedno plačajo več davkov kot vsi drugi, saj padec relativne stopnje davka ne preseže učinka višje osnove, od katere se plačuje davek; 41 odstotkov od 100.000 evrov plače je še vedno znatno več kot 46 odstotkov od 30.000 evrov plače.

Ta "problem" regresivne obdavčitve je pred časom zelo dobro orisal milijarder Warren Buffett. Dejal je, da je od vseh svojih dohodkov državi odvedel 17,4 odstotka davkov, medtem ko so zaposleni v njegovih podjetjih, ki zaslužijo precej manj kot on, državi v povprečju nakazali 36 odstotkov davkov. Razlog je precej podoben kot v našem primeru, le da se je Buffettu relativna davčna stopnja znižala, ker sam več zasluži s kapitalskimi dobički, ki so manj obdavčeni kot "navadne" plače. Seveda je hkrati tudi jasno, da je Buffett absolutno v ameriški proračun prispeval precej več kot katerikoli od zaposlenih, ki jih omenja v izjavi. Občutek nepravičnosti v tem primeru povzroča padanje relativne obdavčenosti z višanjem dohodkov.

Za primerjavo si poglejmo še učinke uvedbe enotne dohodninske davčne stopnje na relativno obdavčitev dohodkov, ki je poskrbela za razburjenje v prejšnjem mandatu desnosredinske koalicije. V našem primeru smo enotno davčno stopnjo določili pri 25 odstotkih. Iz modre črte grafa je razvidno, da bogatejši v tem primeru z višanjem dohodka ne bi bili obdavčeni z vse nižjo davčno stopnjo, kot bi se to zgodilo v primeru uvedbe socialne kapice. Bi pa imela enotna davčna stopnja še en učinek. Namreč, v primerjavi z današnjim sistemom bi se zvišala obremenitev plač okoli povprečja, medtem ko bi bili tisti z višjimi plačami manj obremenjeni kot danes, a še vedno bolj kot v primeru uvedbe socialne kapice. Uvedba enotne davčne stopnje v primerjavi s socialno kapico torej ne povzroči, da bogatejši plačujejo relativno manj davkov.

Pametnejše zvišanje dohodninskih razredov

Uvedba socialne kapice v obstoječem sistemu obdavčitve plač povzroči padanje relativne davčne stopnje z naraščanjem plače, in to ne glede na to, v kakšni višini jo postavimo. To prikazuje graf 2, kjer smo simulirali učinke uvedbe socialne kapice pri treh različnih višinah, pri 5000, 10.000 in 15.000 evrih letnih prispevkov. Tudi če socialno kapico postavimo zelo nizko, ta povzroči "prelom" relativne stopnje obdavčitve, kar kaže zelena črta. Kapica v tej višini povzroči celo dva "preloma". Prvega v razredu plač med okoli 15.000 in okoli 23.000

evrov, kjer se relativna stopnja obdavčitve ostro zniža. Po drugem prelomu pa se relativna stopnja obdavčitve znova dvigne. Na precej boljšem bi torej bili tisti, ki se s plačo gibljejo okoli slovenskega povprečja. Povprečna letna bruto plača je lani po podatkih Sursa znašala približno 18.300 evrov. Vlada je ob napovedi uvedbe socialne kapice omenjala možnost, da bi jo postavila pri trikratniku povprečne plače. A kot smo izračunali, tudi visoko postavljena socialna kapica ne reši problema regresije.

Eden od argumentov tistih, ki socialno kapico podpirajo, je, da jo pozna večina evropskih držav. To drži, vendar drži tudi, da imajo te države meje dohodninskih razredov postavljene precej višje kot Slovenija, kar učinek socialne kapice "nevtralizira" v smislu, da ne povzroči regresivnosti. Organizacija razvitih držav OECD ima primerljive podatke zbrane za leto 2010. V Sloveniji so bile meje naslednje: do 7530 evrov letne davčne osnove je dohodnina znašala 16 odstotkov, med 7530 evrov in približno 15.060 evrov 27 odstotkov, od tu naprej pa 41 odstotkov. V Avstriji na primer do letne davčne osnove 11.000 evrov dohodnine ne plačujejo, drugi razred med 11.000 in 25.000 evrov je obdavčen po 36,5-odstotni davčni stopnji, tretji med 25.000 in 60.000 evri po 43,21-odstotni stopnji, od tu naprej po 50-odstotni. V Italiji najnižja, 23-odstotna dohodninska stopnja velja do 15.000 evrov letne davčne osnove, najvišja, 43-odstotna pa se začne pri 75.000 evrih. Razlika med Avstrijo in Italijo na eni strani in Slovenijo na drugi je občutna.

V naslednji simulaciji smo skušali prikazati, da v drugačnem davčnem sistemu uvedba socialne kapice morda ne prinese regresivne obdavčitve. V simulaciji smo dohodninske razrede močno pomaknili navzgor. Tako je s 16-odstotno stopnjo obdavčena letna davčna osnova do 25.000 evrov, s 27-odstotno stopnjo med 25.000 in 50.000 evrov in z najvišjo, v našem primeru 50-odstotno stopnjo, davčna osnova nad 50.000 evri. Ob 41-odstotni stopnji dohodnine se je izkazalo, da bi se zaradi socialne kapice relativna obdavčitev najbolje plačanih še vedno zmanjševala. Prav temu pa se skušamo izogniti, da ne bi povzročili "Buffettovega učinka".

Socialno kapico smo postavili relativno visoko pri 26.000 evrih letnih prispevkov, kolikor jih plača posameznik z okoli 79.000 evrov letnih dohodkov.

Pri takšni postavitvi dohodninskih razredov in socialni kapici krivulja relativne obdavčitve, kot je razvidno iz grafa 3, ne upada. Ob tem opazimo, da je tovrstni fiktivni davčni sistem z višjimi pragi dohodninskih razredov veliko bliže davčnim sistemom, ki jih poznajo v razvitejših državah Evrope, na primer v Nemčiji. Argumentov za socialno kapico torej ne gre iskati v dejstvu, da jo poznajo tudi druge države, saj so učinki socialne kapice odvisni od preostalega dela davčne ureditve.

Eno so želje, drugo so možnosti

Če bi vlada želela uvesti socialno kapico in ne povzročiti regresivnosti davka, bi torej morala zvišati meje dohodninskih razredov in/ali povečati najvišjo dohodninsko stopnjo. Prvi korak na tej poti je morda sredi tedna objavljeni predlog zvišanja meje najvišjega dohodninskega razreda na 1,5-kratnik povprečne plače. Pravzaprav je dvig mej dohodninskih razredov precej bolj elegantna rešitev, saj bi država na ta način dosegla smiselno razbremenitev srednjega sloja in še vedno ohranila progresivnost dohodnine.

Vlada v svojem predlogu dohodninskih sprememb predlaga le zvišanje meje za obdavčitve z najvišjo, 41-odstotno dohodninsko stopnjo. V naši simulaciji smo posegli v vse dohodninske razrede in meje po novem postavili pri davčnih osnovah do 15.000, do 30.000 evrov in nad 30.000 evrov letno. Kot je razvidno iz grafa 4, bi se v primerjavi z danes veljavno obdavčitvijo plač (modra črta) razbremenilo precejšen del zaposlenih (zelena črta). Posameznik s 50.000 evri letne plače, ki danes državi odvede 53 odstotkov dohodkov, bi jih po tem sistemu le še 46 odstotkov. Če podjetje neto plače ne bi spreminjalo in bi torej ves prihranek ostal v podjetju, bi pri tej višini plače podjetje prihranilo 3500 evrov letno.

V zadnjih tednih je bila napisana cela vrsta komentarjev na vladno idejo o uvedbi kapice na socialne prispevke. Zagovorniki jo podpirajo tudi zato, ker je po njihovih ocenah krivično, da so pokojnine navzgor omejene, prispevki zanje pa ne. Če se strinjamo, da tudi prispevki opravljajo socialno vlogo, torej imamo socialno zdravstvo in socialen pokojninski sistem, je ta argument precej šibak. Vsi drugi davki so po tem merilu še bistveno slabši. Ne glede na to, koliko davkov plačata Janez Novak in Marija Novak, država obema zagotavlja storitve policije, vojske, javnega šolstva in vse druge storitve, ki jih država iz proračuna zagotavlja za vse svoje državljane. Njeni nasprotniki opozarjajo, da bo v socialnih blagajnah zazevala 250-milijonska luknja, zaradi česar bo morala država zvišati druge davščine, da bo iz proračuna lahko pokrivala ta manko, ali pa oklestiti pravice.

V obeh argumentih je zrno resnice, zato je jasno, da bo vlada morala razmišljati širše od socialne kapice. Predlog zvišanja meje najvišjega dohodninskega razreda je korak v pravo smer. Z ukrepom bo namreč država razbremenila srednji sloj, torej tisti sloj, ki je najbolj produktiven in je danes nadpovprečno obdavčen. Inženirji običajno pač nimajo 100.000 evrov letnih dohodkov. Socialna kapica bi, kot smo ugotovili iz simulacij, ob obstoječem dohodninskem sistemu povzročila regresivnost obdavčitve dela in najbolj koristila tistim z najvišjimi dohodki. Ta učinek bi izginil le ob hkratnem občutnem zvišanju mej dohodninskih razredov, s čimer bi se približali razvitim državam, ki jih jemljemo za vzor pri uporabi socialne kapice. A ker je Slovenija v nezavidljivem javnofinančnem položaju, o varčevalnih ukrepih pa se že ves čas krize zgolj razmišlja, je težko verjeti, da bi država zmogla v kratkem prebaviti bistveno znižanje obdavčitve dohodkov.