Naslednik Whokill je bil dokaz, da založba, ki je v preteklosti na glasbeni zemljevid postavila Bauhaus, Pixies ali Cocteau Twins, ohranja občutek za dobre godbe, ki se bodo šele (z)godile. Garbusova, znana tudi pod projektnim imenom tUnE-yArDs, je njihovo zaupanje več kot upravičila. Njeno kompleksno vsežanrsko razmišljanje je namreč rodilo vrtinec godb, ki jih uspešno prepleta z angažirano poetiko. Izvorni koncept one woman band je v zadnjem času dopolnila s stalnim sodelavcem Natom Brennerjem, na turneji, v okviru katere bo nocoj nastopila na festivalu Rdeče zore na Metelkovi, pa se jima je pridružil še saksofonski dvojec, ki ga sestavljata Matt Nelson in Noah Bernstein-Hanley.

Zadnji dve leti sta bili za vas zelo dinamični - izredno hitro ste preskočili "vmesno" fazo in hišni improvizirani snemalni nagon zamenjali za dobro opremljen studio. Kako ste doživeli ta preskok?

Stvari okoli mene so se res dogajale s svetlobno hitrostjo. Občutek imam, da je bilo v zadnjih treh letih dogodkov vsaj za desetletje, tako intenzivno je bilo - in pri tem ne mislim zgolj na studijsko delo in vaje, temveč tudi na številne nastope po manjših klubih v ZDA in Kanadi, ki so se v zadnjem času zelo namnožili. A nič mi ni bilo podarjeno, za vsem tem je veliko dela.

Potem se lahko vprašamo, ali ste še vedno tista Merrill Garbus oziroma tUnE-yArDs, ki je nekoč posnela lo-fi klasiko Bird-Brains.

Še vedno sem ista Merrill - in hkrati ne. Kot osebnost sem doživela nekaj sprememb, kar je logično, toda projekt tUnE-yArDs v osnovi ostaja zvest svojemu izročilu. Nadgradnja je seveda nekaj drugega, pomembno je, da se projekt razvija in da spremembe skozi čas razume kot evolucijo. Vsak album - in to mi je posebno všeč - ponuja odsev, kje se (je) skupina nahaja(la) v določenem času.

Kako pa so navdušenci nad robustnim prvencem reagirali na spremembe v estetiki z naslednika Whokill?

Sprva me je bilo kar malce strah, da ljubitelji do it yourself ustvarjalnosti in underground glasbe ne bodo razumeli teh sprememb. Prepričana sem, da sem izgubila del poslušalcev, toda njihov krog se je istočasno tudi razširil. Moja glasba je dobila zalet in prišla do novih ušes. Nikoli pa ne moreš zadovoljiti vseh, zato je najpomembneje iskreno vztrajati pri svoji viziji. To je edino, kar umetniku na koncu ostane.

Vas je po nenadejanem uspehu prvenca Bird-Brains kaj preganjal razvpiti sindrom drugega albuma?

Priznam, zelo me je bilo strah, kako bodo sprejeli Whokill. Veliko je bilo pritiskov, ki sem si jih ustvarila sama. Vloga zunanjih dejavnikov je bila pri tem zanemarljiva.

Ste se kdaj vprašali, zakaj albumom, ki nastanejo v nenavadnih okoliščinah - na primer The Trinity Session skupine Cowboy Junkies ali The Texas Campfire Tapes Michelle Shocked - zelo kmalu prilepijo kultni status? Ali ste razmišljali o tem, ko ste v diktafon "narekovali" svoj prvenec?

Uh, sama albuma Bird-Brains nikoli ne bi postavljala ob bok tem veličinam. Gre za izjemna dela in vesela bi bila, če bi bila nekoč deležna podobnega spoštovanja. Zelo rada imam omenjena albuma, a nikoli nisem pomislila, da bi mi lahko nenavadnost oziroma uporabljena lo-fi snemalna "tehnika" vlivala upanje v preboj. Tudi eksperiment mora biti uspešen, sicer je bil ves trud zaman. Vprašamo se lahko, za koliko eksperimentov sploh ne vemo, ker so bili neuspešni ali pa preslišani. Kajti neki stvari, ki je ne poznajo, ljudje včasih raje že v osnovi nasprotujejo, kot pa da bi se jo potrudili vsaj malo spoznati.

V Slovenijo prihajate ravno v času, ko je veliko govora o tem, kaj je in kaj ni "prava družina". Ker vemo, da vam kot aktivistki ni vseeno, kakšno je vaše sporočilo?

Tudi pri nas poskušamo uveljaviti podobne zakone, ki bi izenačili poroke ne glede na spol partnerjev. Težko bi verjela v institucijo družine, če je ne omogočimo vsakomur, ki si takšnega sobivanja želi. Ali je družinske sreče lahko deležen le tisti par, ki ustreza mnenju nekoga tretjega? Nekaj ni v redu pri takšnem razmišljanju. Upam, da bodo ljudje pri vas odprli vrata v prihodnost. V ZDA smo ponekod že uzakonili poroke med istospolnimi partnerji ali jim omogočili posvojitev otroka, toda še vedno nas čaka veliko dela, da bo zakon stopil v veljavo na celotnem ozemlju naše države.

V vaših razmišljanjih je precej poosebljenih misli velike umetnice Nine Simone. Vas je navdihnila tudi glasbeno ali le kot aktivistka?

Nadaljevati poskušam poti različnih glasbenikov aktivistov pred mano. Nina Simone je samo ena izmed njih, ki pa je na moj ustvarjalni razmislek vplivala tudi s svojim nenavadnim izvedbenim zanosom. Imela je zelo globok "moški" glas, a se kljub temu nikdar ni bala peti na ves glas. Poslušalci so me večkrat opomnili, da ob mojem vokalu pomislijo, da poje moški. Ob tem sem se počutila zelo negotovo - in glasna samozavest Nine Simone mi je pomagala, da grem prek tega.

Ali sta mogoče tudi ali prav zato vaša albuma vsebinsko tako "polna" in angažirana?

Prepričana sem, da mora biti glas slišan - kajti ljudje lahko spremenijo svet, glasba pa je tista, ki ljudi navdihuje.

Lahko torej pisano žanrsko paleto vaših muzik razumemo kot neke vrste sožitje? Če lahko free-jazz, afrobeat, rock, reggae, punk in folk sobivajo v pesmi, potem lahko, vsem razlikam navkljub, tudi človeštvo?

Blizu mi je takšno odprto razmišljanje, ki ga uporabljam tudi sama, ko kombiniram živopisne žanrske vplive med seboj. Navadno imam neko osnovno idejo, s katero začnem in prek nje oblikujem skladbo, toda nato različni nanosi prihajajo sami od sebe - zato na začetku nikoli ne vem, kako bo skladba zvenela na koncu. Vem le, da bo kot neka pletenica dokaz, da posamezni elementi lahko sobivajo in sodelujejo med seboj. In pri tem zvenijo zelo dobro.

Ta glasbeni koktajl ste prefinjeno prilagodili svojemu eklektičnemu vokalu, kar je vaša velika prednost glede na nekatere sorodne projekte.

Ogromno časa sem porabila, da sem dosegla takšno vokalno elastičnost. Raziskovala sem, koliko se lahko glas prilagodi in do kolikšne mere lahko izstopi iz določenega žanra. V tem eksperimentu se je oblikoval zvok, kot ga poznate z albumov. V živo gremo še nekoliko dlje, saj se odzivamo na impulze iz okolja. Moj namen je spremeniti popularno glasbo - jo premakniti s točke, na kateri je zdaj, in jo prilagoditi času, v katerem živimo.