Delala sva reklamo in se z lastnim pogumom, znanjem in drznostjo tako hvalila, seveda v šali, da nama je Matej Kordež, učitelj teka na smučeh, ki bo na Pokljuškem maratonu vodja prireditve, v športnem centru Triglav Pokljuka pa je tudi vodja vseh športnih dejavnosti in tudi vodja šole biatlona, vrgel rokavico. Pridita na Pokljuko in zajemita tek s polno žlico. S polno žlico adrenalina in izzivov? To je kot pisano na kožo aktualovcu Simonu in podpisanemu.

Da pa zgodba ne bi bila preveč dolgočasna, sva v ekipo povabila še Katjo Zgonc, organizatorica Dnevnikovega dneva na Pokljuki, in novinarko Meto Černoga, ki na tekaške smuči še nikoli ni stopila. Na njej smo se odločili narediti preizkus, ali je mogoče nekoga s tekom zastrupiti v pol ure. Pa nismo potrebovali niti deset minut.

Sonce, da so se še smreke smejale

Konec minulega tedna je bilo v hribih naravnost čudovito. Sonce je sijalo, bilo je toplo, da se je sneg potil, vseeno pa je bilo v senci še mrzlo. Matej Kordež je zaradi odjuge, ki seveda ne bo preprečila Pokljuškega maratona in Dnevnikovega dne, ekipo naročil pred Športnim centrom Pokljuka že navsezgodaj. "No, tovarišija, najprej bomo preizkusili backcountry smuči in tekmovali, kdo bo prej prišel na vrh proge ob vojaški vlečnici proti Viševniku, potem pa bo sledilo tisto najlepše, spust in slalom na BC-smučeh. Pomanjkanje snega nam sicer ne omogoča poti v naravo, na progi pa ga je dovolj in lahko boste spoznali vse prednosti takega načina gibanja. Potem pa – na tek! Najprej malo klasike, potem malo drsalnega koraka, nato sprint na 500 metrov, pa tek na dva kilometra in nazadnje še streljanje z malokalibrsko puško. Pokljuka je tudi središče biatlona, tukaj trenirajo najboljši slovenski in svetovni biatlonci, da o drugih ekipah niti ne govorim, in brez streljanja pač ne bo šlo," nas je pozdravil Kordež. Še preden smo spili prvo kavo, smo se že oblačili v tekaška oblačila Craft in obuvali posebne, nekoliko težje BC-čevlje, ki jih skoraj za vso Evropo proizvajajo v Alpini. S Craftom smo imeli resnično srečo, kajti zaradi visokih temperatur in še vedno zelo nizkih v senci je prihajalo med tekom do pregrevanja in le dobro oblačilo, ki dejansko sprejema odvečno vlago s telesa ter hkrati ščiti telo, nas je obvarovalo pred prehladom. Ekipa Nedeljca je bila zagreta, da se je kar iskrilo, Simon pa je bil brez svojega mikrofona nekako tih, čeprav je sam pri sebi sklenil: "Ne bom se dal, pa če bodo na meni polena sekali … "

Pohodništvo na smučeh

Pot skozi smrekov gozd proti vojaški smučarski progi na Viševnik je bila tista prava. Nataknili smo smuči, ki so nekaj posebnega. BC pomeni backcountry skiing, gre pa za izvedenko teka na smučeh, ki je mogoče celo starejši kot sam tek. Razvili so ga za potrebe gibanja po brezpotjih, predvsem vojakov, danes pa to pomeni pohodno tekaško smučanje. S smučmi, ki so podobne tekaškim, le da so nekoliko širše in imajo robnike ter narebričeno podlago (spet večjo od tekaških) z močnejšimi in še bolj udobnimi tekaškimi BC-čevlji lahko iščeš deviške planjave. "Lahko greš v gozdove, na planote, najlepši sta gotovo Pokljuka in Rogla, kjer si je te smuči mogoče sposoditi, lahko se podaš po brezpotjih okoli doma, v Kočevski rog," je pripovedoval Matej, moja izkušnja pa je še bolj posebna. Ob zahtevni rehabilitaciji po bolezni sem hodil na smučeh, odkrival na novo v sneg odeta drevesa, sledil jelene in košute, v tisti značilni tekaški hoji, ki je tudi zelo blizu nordijski hoji. Noge, roke, noge, roke … Telo in misel sta mi kar plesala, ko sem se zapodil po smučarski progi navzgor in so me komaj ustavili. Na hrbtih smo imeli nahrbtnike, palice imajo večje krpljice, da se manj vdirajo v sneg, v breg pa smuči neverjetno dobro prijemajo. Del ekipe Nedeljca je Matej komaj ustavil skoraj že na vrhu v smeri proti Viševniku. Simon je zamenjal tri kape, kot Trboveljčan večkrat rekel »mat kurba«, ampak se ni dal. Brisal jo je navkreber, kot da je bil že ne vem kolikokrat na takšnih smučeh, čeprav je bil prvič. Tudi zato mu je oddih pod visokimi smrekami sedel na dušo in mu pomenil dar božji …

Sedeli smo na vrhu proge in opazovali otroški živžav. Matej je priznal, da se le redko kdo odpravi, tako kot Simon, prvič na tekaške BC-smuči pa naravnost v hrib. Ampak če smo prišli gor, bomo tudi dol. Pokrčili smo kolena in "oddrveli" v dolino. Vožnja z BC-smučmi je zanimiva, adrenalinska pa še bolj kot še take karving smuči, kajti tu je tehnika tista, ki te obdrži pokonci, ne pa dobre smuči. Simon je sem in tja naredil kakšno lastovko, Katja je upravičila sloves smučarske učiteljice (no ja, čeprav je padla na izpitu), udarni del ekipe Nedeljca pa ni mogel iz svoje kože. Pri smučanju z BC je mogoče uporabljati telemark tehniko, najugodnejša pa sta rahel plug in prestopanje. V zavoju robniki presenetljivo dobro držijo. Užitek za deset, ekipa pa je cela prišla v dolino. Rezultat? Saj ni pomemben, dokler vsi uživamo …

Tek in Objektiv

Sonce je bilo vse više, mi pa smo v izposojevalnici hotela Center že zamenjali opremo. Obuli smo lahke tekaške čevlje in vzeli tekaške smuči za klasično tehniko ter se že pripravljali na nov izziv: tek na smučeh.

Matej Kordež je pripovedoval. "Za začetnike teka na smučeh je na Pokljuki idealna ravnina za učenje pred hotelom Center, v katerem si lahko izposodite tudi opremo. Zagotovo je dobro, da se človek navadi na smuči na ravnini. Najprej jih naučimo osnovnega koraka. Začnemo brez palic, le s smučmi, saj imajo potem ljudje več dela s palicami, kot če premikajo le noge. Roke služijo za koordinacijo. Z ravnotežjem težav ni, če imamo rahlo pokrčene noge in v trupu rahel predklon," je pojasnjeval. Opisal nam je tudi začetniške težave: "Tisti, ki se sami prvič spustijo s smučmi in ne poznajo tehnike, imajo navadno iztegnjene noge. Zato sledijo padci na hrbet, kar je, če je sneg trd, lahko tudi boleče. Velikokrat se ljudje ustrašijo tudi pri spustih, zato se zravnajo, kar pa je spet napaka, saj postanejo trdi in padejo na tla kot poleno."

Matej trenira tudi začetnike in opaža, da je večino sprva seveda strah, ali bodo smuči obvladali ali ne. "Priporočljivo je, da vzamejo učitelja, ki jim lahko hitro pokaže tiste najbolj značilne napake in jih nauči osnovne tehnike. S tem si olajšajo pot do znanja, izognejo se padcem, kakšnih hujših poškodb pri teku pa ni. Po vseh izkušnjah, ki jih imam, lahko rečem, da 98 odstotkov ljudi naučim osnov tehnik v eni uri in pol," nas je navduševal Matej Kordež. Nato je potrebna le še vadba. Več vadiš, lažje osvojiš in avtomatiziraš tehniko, vse drugo je odvisno le še od volje, vztrajnosti in če potegnemo črto na zelo hitro, je v pol ure vso ekipo naučil osnov in nas več kot navdušil za tek. A kdo je bil hitrejši? Če odmislimo vse padce, je bil rezultat spet 1 : 1. In to v sprintu na 500 metrov, ko je Radio Aktual oziroma njegov frontman Simon zamujal za pol metra, vsi smo oddihali tudi cela dva kilometra. Simon bi celo zmagal, če se ne bi sredi proge nenadoma pojavila urednica Dnevnikovega Objektiva Sonja Vogrič, ga ovirala in omogočila zmago Nedeljcu.

Sicer pa človek kmalu občuti, da pri tem športu dela celotno telo, vse mišice: roke, noge, hrbet, trebuh… Začetnikom Matej Kordež vedno priporoča klasično tehniko z diagonalnim korakom, drsalna tehnika pa je primernejša za tiste, ki osnovno že obvladajo. Tudi oprema se razlikuje. Za klasično so smuči nekoliko daljše, smuči so narebrane pod čevljem, če pa niso, jih je treba mazati s klistrom (moker sneg) ali voskom (zmrznjen sneg), obstajajo pa tudi nove tehnologije, zaradi katerih vse to ni potrebno (nanotehnologija). Opremo si je na začetku dobro kar izposoditi, tisti, ki nameravajo redno teči, pa si jo seveda kupijo in jo uporabljajo vrsto let. In to je ves strošek. Ni dnevnih kart za žičnice, je en sam užitek … Na urejenih progah, z BC pa tudi vsepovsod.

S puško na smučeh

Sledil je samo še finale. Streljanje na 50 metrov z malokalibrsko puško, biatlonsko, da smo okusili čar in slast tega kraljevskega športa. In spet rezultat? Po petih strelih je bilo neodločeno, 4 : 4, odločilen pa je bil dodatni strel, ko je tarča Nedeljca padla, Aktualova pa je obstala nedotaknjena in Simon je moral priznati poraz. Poraz? Ne, zmago. Kajti zdržati tak tempo, kot smo ga udarili tokrat in v enem dnevu z veliko žlico zajeli zgodbo za tri dni, je podvig. Pa tudi Nedeljski ni kar tako, vsaj kot je rekel Simon: "Saj ste ‚odpuljeni‘, ampak z vami grem tudi na severni tečaj. Seveda pa najprej v soboto na Pokljuko in še na en odličen jabolčni zavitek v hotel Center!"