Ni večjega junaka od Jakova Faka

»Škoda tiste zgrešene tarče. Dobro, da sem se potem zbral. Super občutek, ko prideš na cilj kot prvi. Boril sem se do zadnjega metra,« je slovenski biatlonec Jakov Fak takoj po izjemnem finišu in prevzemu vodstva na 20 kilometrov na svetovnem prvenstvu v Ruhpoldingu še malce v duhu želene popolnosti dvomil o dometu. Nekateri nevarni tekmeci so bili takrat še v južnem snegu. Le 16 sekund počasnejši, takrat še tretji Klemen Bauer je prav tako nestrpno gledal na semaforje, potem ko mu je uspelo senzacionalno zadeti prav tako 19 tarč.

Ko domači aduti Birnbacher (zgrešil je 10. tarčo), Greis (16. tarčo) in Peiffer (16. in 20. tarčno) niso zdržali pritiska polnih tribun tridesettisočglave množice na zadnjem četrtem stoječem strelskem postanku, je bil sanjski naslov svetovnega prvaka v rokah presrečnega biatlonca iz Mrkopalja. Bauer se je moral sprijazniti s petim mestom.

Prav zadnje streljanje je bilo prelomno. Klemen Bauer je zgrešil 17. tarčo dneva, Fak 16. tarčo, a je potem naredil potezo dneva. Ostale štiri je zadel hitro kot z brzostrelko, kot da ne bi šlo za tako pomembno tekmo. Šampionski temperament! A ni naključje. Prav to situacijo je velikokrat simuliral na treningih. Prav s hitrim streljanjem si je pridobil odločilno prednost. »Velikokrat na treningu simuliram 20 tarč in eno sem po pravilu vedno zgrešil. Ko sem zgrešil tokrat, sem bil zelo jezen. Na srečo je bilo devetnajst zadetih dovolj,« je opisal Fak. V smučini je bil sicer enajsti, počasnejši od podprvaka Simona Fourcada. A je prav v zadnjem štirikilometrskem krogu pokazal še eno odliko – izjemni finiš. Praktično v zadnjem kilometru je naredil velik preobrat in jeznega ter razočaranega Francoza odgnal z zmagovalnega prestola častne lovske lože. Tudi Bauerju je samo tam naložil 11 sekund.

V cilju se je najprej zahvalil za pomoč branilcu naslova svetovnega prvaka iz Sibirije, Vikingu Tarjeiju Boeju. »Tarjei mi je pomagal z ritmom kar tri kroge. S tem sem pridobil kar nekaj sekund,« je opisal. Zanimivo, da je Fak streljal hitreje kot vrstnik Boe, a je vedno počakal lovskega Samarijana, da ga je vlekel.

Šampionsko pot mu je tlakoval kar Klemen Bauer. Ena od 20 zgrešenih tarč je zanj sanjski presežek presežkov, čeprav je s tem žrtvoval nekaj sekund v smučini (12. čas). Za mnoge se je vzel od nikoder. »Končno tako, kot sem si zastavil,« je bil nasmejan Klemen Bauer in dodal: »Naredil sem tako, kot znam, sproščeno in brez pritiskov. S Petrom Doklom, svojim sovaščanom in cimrom, sva se pred tekmo izzvala, kdo bo boljši na strelišču, kot to delava na treningih. Tokrat se tudi nisem brezglavo zagnal v smučino. Taktika se je obrestovala.«