Svoja razmišljanja je Brežičan v družbi najbližjih (družine, fizioterapevta Primoža Četrtiča in trenerja Marjana Ogorevca) slehernemu Slovencu predstavil na izjemno zanimiv način. Olimpijski prvak se bo še naprej vsaka dva tedna javljal z zanimivimi zapisi v Dnevniku. Po več kot trimesečnem bivanju na zahodu ZDA, kjer je izkoristil odlične razmere za vadbo, si je Brežičan vzel dobro uro časa ter v znani ljubljanski restavraciji na Viču v družbi Davida Radeja, direktorja Agencije Primož Kozmus, povedal prve vtise ob prihodu v Slovenijo.

Pozdravljeni doma. Kakšno se počutite ob vrnitvi v "realnost"?

Dobro. Tudi misli za nazaj so zelo lepe. Prvi cikel priprav sem naredil zelo dobro. Na koncu mi je prehlad vzel nekaj moči, sicer pa lahko rečem, da je bil trening izpolnjen v celoti.

Imate dovolj energije za vse obveznosti, ki so vas ob prihodu pričakale natempirane do minute?

Vse je zelo dobro usklajeno z Agencijo Primož Kozmus, tako da stvari tečejo kot po maslu. Vse je predvideno kot trening. Do 19. marca imam nekoliko več časa, saj vadim enkrat na dan. Obveznosti jemljem kot del posla, ki ga opravljam, in delam profesionalno.

Kako se po nekaj doma prespanih nočeh spominjate San Diega?

Ostal mi je v nepozabnem spominu. Odločitev, da se odpravim na zahod ZDA, je bila odlična. Veseli me tudi, da sem izkoristil dobre pogoje. Zna se zgoditi, da bo San Diego moja baza tudi vnaprej. Tako kvalitetne treninge, kot sem jih opravil v tej zimi, bi lahko primerjal z letom 2009 (v poolimpijski sezoni je Kozmus v Berlinu postal svetovni prvak, op. p.), le da sem se takrat poškodoval. Sedaj sem prišel domov zdrav in imam odlično odskočno desko za drugi cikel priprav.

Na treningih ste se premišljeno lotili nekaterih novosti, predvsem pa ste vadili z večjo obremenitvijo kot v minuli sezoni, ko ste po enoletnem premoru presenetljivo osvojili bronasto kolajno na SP. Sta koleni in križ zdržali napore?

Trenutno je vse v redu. Prišel sem do ravni, ko sem bil denimo v lanski sezoni najboljši, res pa je, da bom moral sedaj še dvigniti obremenitve. Telo bo torej še bolj obremenjeno in upam, da bo zdržalo. Res je moja velika želja, da bi še ta cikel speljali brez poškodb.

Odločili ste se za pot, ki je izjemno draga in si je najbrž ne bi mogli privoščiti brez precejšnje podpore Atletske zveze Slovenije in deleža Olimpijskega komiteja Slovenije. Koliko vas je stal projekt San Diego?

Stroški so visoki. Vse ljudi, ki so bili z menoj, je treba plačati, stroški priprav pa so še večji. O zneskih ne bi govoril, za takšne stvari ni pravi čas, strinjam pa se, da je šlo za velik finančni zalogaj. Po drugi strani sem prepričan, da je šlo za vložek v morebitno osvojitev zlate olimpijske kolajne. S tega stališča lahko rečem, da je bilo vse skupaj poceni.

Ali obstaja možnost, da bi se še enkrat odločili za takšno pot pred olimpijskimi igrami v Londonu?

Ne. Naslednji dvanajsttedenski ciklus priprav bom, kot zaenkrat kaže, opravil v celoti v Medulinu. Rad sem na enem mestu, da zaradi selitev ne prihaja do stresnih situacij. Poleg tega bodo ob koncu naslednjega cikla priprav že prve tekme, ki se jim je treba prilagoditi, za kar je potreben čas, ki ga ne bi imel, če bi bil v San Diegu.

V zadnji kolumni ste zapisali, da vam konkurenca trenutno uhaja za tri metre. To je, milo rečeno, precej...

Kot sem že omenil, mi je kakšen meter več od dobrih 76 metrov vzel prehlad. A si ne belim glave s konkurenco, saj sem pričakoval, da bodo nekateri v tem času že zelo dobro pripravljeni. Tako je bilo vsako leto. Izkušnje so me pripeljale do tega, da se s temi metalci, ki so zelo dobri v zimskem času, ne obremenjujem preveč. Mene predvsem zanima, kako daleč leti kladivo na veliki tekmi. Če bo šlo vse po načrtu, bo moje letelo 82 metrov in več. Že sedaj vem, da ne bo veliko metalcev, ki bodo sposobni takšnih daljav.

Je lepše živeti v soju luči v ZDA ali se doma spoprijemati z vsakodnevnimi težavami?

Nedvomno se je dobro umakniti od vsakodnevnega življenja in narediti tisto, kar moraš, se je pa lepo vrniti v domače okolje. A ne za predolgo. Doma bom dva tedna, imam številne obveznosti, potem pa se moram umakniti, da lahko znova naredim tisto, kar je moja naloga.

Štiričlanska slovenska atletska reprezentanca (Marija Šestak, Snežana Rodič, Marina Tomič in Vid Tršan) bo konec tedna nastopila na dvoranskem SP v Carigradu. Jih boste spremljali?

Vsekakor. Kot sem spremljal slovenske atlete, nihče izmed četverice ni v življenjski formi, kar pa ne pomeni, da ne bodo dosegli odmevnih rezultatov. Pričakujem dva finalna nastopa, in sicer obeh skakalk troskoka (Marija Šestak in Snežana Rodič - op. p.). Seveda bi si vsi želeli kolajne, a bo težka.